Še enkrat jaz …
(še vedno je sreda, 28. 2. – ura je šele 9.25, jaz pa ti “težim” že tretjič danes)

To res moram napisati …
Ne vem kako pogosto ti poslušaš radio, priznati ti moram, da ga jaz zelo redko. V sobi imam rajši tišino, če pa se mi zahoče glasbe, jo rajši sam izberem na youtube-u.
Ker pa sem veliko na javnih prevoznih sredstvih, predvsem avtobusih, pa vednarle slišim kar nekaj različnih radijskih vsebin. Mnogokrat sicer niso po mojem okusu, a kdo mi je pa kriv, da nimam šoferskega izpita in se po svetu prevažam z avtobusi.
No, na avtobusih res lahko slišim sto različnih radijskih postaj, zelo, zelo redko pa naletim na šoferja, ki bi se odločil za predvajanje radia Ognjišče. Moj dragi prijatelj Andrej, ki je šofer mestnega avtobusa, vem, da to počne, za drug primer pa do nedavnega nisem slišal.
V zadnjih tednih pa sem se na progi Ljubljana – Škofja Loka kar nekajkrat peljal z gospodom, ki je v avtobusu redno predvajal program Radia Ognjišče. In to tudi takrat, ko so bile na sporedu oddaje s poudarjeno krščansko vsebino.
Tako se je včeraj zgodilo, da smo potniki poslušali najprej o križevem potu v spomin na mučenca Daniela Halasa, potem je “grmel” glas brezjanskega postnega pridigarja – način mi je bil sicer precej tuj, se je pa moje srce silno razveselilo, ko je omenil Marijino cerkev na Blejskem otoku kot drugo najstarejše mariansko svetišče na slovenskih tleh (za Gospod sveto) – na koncu pa mi je srce pobožala še čudovita pesem Silvestra in Marije Bukovec Prinašam ti (spodaj lahko prebereš besedilo – posnetka žal nisem našel).
In ko sem v Tivoliju zapuščal avtobusa sem se za hip pomudil pri šoferju, tem pogumnem bratu v Kristusu, in mu priznal, da me je njegova drža nagovorila. Preprosto moral sem mu reči: “Hvala, ker z izbiro radijske postaje pričujete o svoji veri!” Hvaležno me je pogledal …

Saj je res, kajne, da s svojimi odločitvami lahko tako preprosto in vendar močno pričujemo, da nas je osvojil Kristus!

Dobre, svete izbire ti želim!

BTBpM
br. Jaro

P. S. Pa še obljubljeno besedilo:

PRINAŠAM TI (Silvester in Marija Bukovec)

Ref:
Prinašam ti vse žalitve Gospod,
umazano delo svojih rok,
prinašam ti vse sovraštvo sveta,
slutm reko krvi
Ljubeče s križa polzi.

Hvala ti, moj Jezus,
ker zvesto mi odpuščaš,
že davno preden se zavem,
ti mi podstavljaš ramo,
naj me odreši tvoja moč.

Daj mi moč, moj Jezus,
da ne bom množil trpljenja,
da ne bom sokriv umiranja,
v globino moje duše
naseli se za vekomaj.

Sreda, 28. 2. 2018 – še kar nekaj časa bo postni čas …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj vem, da tvegam, da se bo kdo pohujšal nad tem zapisom, ampak bom vseeno napisal to, za kar sem prepričan, da mora biti napisano …

Načeloma je spoved resna stvar!
Gre za še kar zahtevno soočenje s samim seboj, duhovnikom in Gospodom – mnogi ga ne zmorejo! In nikakor nočem spregledati dejstva, da je za to, da smo v tem čudovitem zakramentu obdarjeni z odpuščanjem grehov in novo močjo za življenjske boje, naš Gospod Jezus Kristus moral umreti na križu. Kar sama mi ob tej misli privre iz srca Božja beseda: “Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta” (1 Pt 1,18-19). Ja, Gospod Jezus nas s svojo krvjo v zakramentu sprave očiščuje grehov. Res ni hec, da je Božji Sin moral oz. hotel umreti, umreti zaradi mojih grehov, kajne …
Pa vendar …
Spoved ni tako temna in mračna kot so ponavadi naše spovednice!
Spoved je vendar predvsem vrnitev izgubljenega sina oz. izgubljene hčerke v Očetovo hišo. In kako nas Oče sprejema? S praznovanjem, veselico, fešto … O ko bi le večkrat zaznali – v spovedi in zunaj nje – kako se nas Oče veseli!
In zaradi Očetovega veselja ob vrnitvi izgubljenega ljubljenca, zaradi Pastirjevega (Pastir je tu seveda Jezus) veselja ob najdenju izgubljene ovce, zaradi Ženinega (pod Ženo tu mislim našo ljubo Cerkev) veselja ob najdeni drahmi … in zaradi veselja, da nam je odpušeno NIKAKOR NI NIČ NAROBE S TEM, DA SE PRI SPOVEDI TUDI NASMEJIMO!
Tadeja, midva sva se, kajne?! In kako dobro je delo …

Veliko duhovnega veselja, nasmehov in smeha v tem resnem postnem času ti želim!

BTBpM
br. Jaro

… in hvalnice šala, brkov, snega, kemičnega svinčnika, vžigalice.

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela,
pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
…
Slavita Gospoda, rosa in ivje,
pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke.
Slavita Gospoda, led in mraz,
pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke.
Slavita Gospoda, slana in sneg,
pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke.
Slavite Gospoda, noči in dnevi,
pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
Slavita Gospoda, svetloba in tema,
pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke.
(DanD 2,57.68-72 iz Hvalnice treh mladeničev)

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Tole pišem v sredo, 28. 2. 2018 pred našo jutranjo molitvijo …
Zadnji dnevi so bili res polni, tako da sem se moral kar precej potruditi, da si izborim tale čas za pisanje. A vem – tudi po vaših odzivih – da so tile moji izlivi življenja v elektronski medij ravno tako pomemben način srečevanja z vami, zato pišem …
Tokrat sem zapis začel malce drugače. Naj razložim zakaj …
Že kar nekaj časa v meni živi spoznanje, da resnično vsaka ustvarjena stvar (mislim dobesedno vsaka) poje hvalnico svojemu Stvarniku. Smo pa med vsemi stvarmi samo mi ljudje tisti – kot duhovniki celotnega stvarstva – ki te hvalnice lahko prepoznamo, ozavestimo in jih ubesedimo. In tako je ob Hvalnici treh mladeničev iz grškega dodatka Danielove knjige v meni zrasla ideja, da našim vodnicam in vodnikom (to so skavti, seveda!) predlagam izziv, da vsak ubesedi hvalnico ene izmed stvari, ki jih srečujemo na naših skavtskih aktivnostih. In nastale so čudovite hvalnice …
Saj je vendar življenje, ki ga smemo živeti, samo po sebi tako čudovito!
To sem res intenzivno doživljal od petka do nedelje, ko smo s Freisinško četo zimovali na Daleč Hribu v kočevskih gozdovih. Bravo Nina, Urška, Aljoša, Mojca in Miha, da smo imeli toliko poguma, da sprejmemo izziv bolj trdega in skromnega okolja kot smo ga navajeni – s tem smo našim skavtom omogočili nepozabno izkušnjo!
Naj razložim še tebi …
Ker zaradi snega ni bilo možno priti z avtom do hiše, je bil pred nami prvi izziv, da znosimo vso hrano in ostale potrebne stvari v nahrbtnikih oz. v rokah od glavne ceste do naše hiške. 1300 m navkreber se meni niti ni zdelo tako malo …
Prišli smo v hišo, v kateri lončene peči niso bile zakurjene že dva meseca in lahko si predstavljate, da nas je – preden so se peči ogrele – kar precej nazeblo. Je bilo pa lepo videti, kako smo se gnetli pred veliko krušno pečjo, klepetali, drgetali, in hvalili Boga, da je brat ogenj tako čudovito vroč.
Izzivov pa še ni bilo konec … Kmalu po prihodu smo namreč ugotovili, da je v ceveh zmrznila voda in ni nam preostalo nič drugega kot da izpod snega odkopljemo pokrov cisterne ter potem pridno hodimo zajemat vodo – tako kot včasih, z vedrom.
Naslednji izziv in priložnost za premagovanje je bil kar naporen pohod v Bazo 20. Tja in nazaj smo hodili več kot pet ur, a je bilo vredno. Hvala, vodič Jože, ker ste nam s tenkočutnostjo na zelo objektiven in mladim razumljiv način predstavili okoliščine in sporočilo teh krajev. Bog vam povrni tudi za to, ker ste večino od 700 metrov gaženja v meter debelo snežno odejo hodili spredaj. In ker ste nas pohvalili, da smo prva skupina, ki ste jo v zadnjih 20 letih po tako visokem snegu pripeljali do Baze 20. Posebna pohvala velja našim herojem Blažu, Mateju in vsem ostalim, ki ste gazili spredaj! Posebno sem ponosen nate, Nina …
Kaj nas je čakalo ob povratku na Daleč Hrib? Toooopla hiša … in spoznanje, da smo ostali brez elektrike. Akumulator se je izpraznil – sončne celice so bile namreč na debelo pokrite s snegom. Bravo za odločitev, da ne zaženemo agregata – njegov hrup bi res vse preveč ranil sveto tihoto kočevske narave.
In smo preživeli … Še več, uživali smo drug ob drugem in se čudili, kako lepo je bivati v skromnih razmerah …
Gospod, še nekrat več se je izkazalo, da ti veš, kaj delaš! Naše je pa samo to, da ti zaupamo in da iz tvojih rok sprjemamo tudi stvari, ki nas presenetijo, ki niso lahke … Tvoja beseda, Jezus: “Jejte, kar se pred vas postavi.”, je spet dobila globlji pomen: sprejmite s hvaležnostjo, kar vam pronudi življenje!

“Dober tek” tudi tebi, ki bereš, požegnano je pa itak že!

brat Jaro

P. S. Vkratkem lahko pričakuješ še dva zapisa … V moji glavi že živita po naslovoma “Šoferjeva izpoved vere” in “Smejala sva se … in to pri spovedi”. No, se kmalu spet srečava …

Torek, 20. 2. 2018 – god svetih fatimskih pastirčkov Jacinte in Franceka

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Kako sem vesel, pravzaprav prav srečen, da lahko pišem tole …
Oprosti, ampak najprej te moram povabiti več kot 10 let nazaj v Srednjo vas v Bohinju. Davida sem prvič zagledal iz avta, s katerim naju – br. Primoža in mene – je župnik Ivan peljal iz Stare Fužine proti Srednji vasi. Prva informacija, ki sem jo prejel o njem je bila, da je odvisnik od drog. To je bilo dovolj, da sem ga sprejel v srce …
Obiskal sem ga doma, spodbudil njegove starše, da so mu pomagali vstopiti v skupnost Cenacolo, z bolečino spremljal Davidov neuspel poskus reštve iz pekla drog, bil vesel vsake novice o njem, ga spodbujal ob “naključnih” srečanjih v Ljubljani, molil (čeprav vse premalo goreče) zanj …
V bistvu – to sem spoznal šele pred mesecem dni – pa sem obupal nad njim.
A ti Gospod nisi! Kako potrpežljiv in vztrajen si v trkanju na naša srca …
Pred mesecem dni si tudi mene prebudil iz globokega spanca – kar se Davida tiče – in mi odprl oči:
Tako kot vsak mesec smo se zadnji torek v januarju dobili v Štepanji vasi tisti, ki smo tako ali drugače povezani s skupnostjo Cenacolo. Ker tokrat don Ivan Filipović (poglej na google kdo je to) ni mogel priti, je fante iz hiše v Vrbovcu spremljal tata Božić. Saj sploh ne vem, kako je tej legendi Cenacola na Hrvaškem sploh ime – od nekdaj ga vsi kličemo tata Božić – a je kljub kakšnim 130 kilogramom izjemno živ in prepričljiv pričevalec velikih Božjih del.
Maševal in pridigal sem torej jaz. Ob koncu, pred blagoslovom, pa je nekaj besed spregovoril tudi on. In me je zadelo … Ko je govoril o tem, kako je bil zaradi sina, ki je bil globoko v drogi in je po krajšem obdobju v Cenacolu pobegnil nazaj na ulico, popolnoma obupan, dokler se v Međugorju ni srečal s s. Elviro, ki mu je rekla: “Poišči sina in mu reci, da ga s. Elvira čaka v skupnosti.” Ko se je vrnil v Zagreb je več dni iskal sina in ga ni našel … Ker je na raznih krajih puščal sporočila zanj, se je čez nekaj časa sin le oglasil doma. Do zgodnjih jutranjih ur so se pogovajali in ob koncu pogovora je fant rekel: “Na celem svetu ni te skupnosti, v katero bi šel!” in je šel nazaj na ulico …
A tata Božić ni obupal. Z ženo sta vztrajala v molitvi in zaupanju, da jih Gospod ne bo pustil samih. No, da skrajšam … Fant – žal sem pozabil njegovo ime – je kmalu vstopil v Cenacolo in je danes svoboden, srečen in odgovoren moški.
In po tem močnem pričevanju o tvoji ljubezni in moči, Gospod, sem v srcu jasno slišal klic, da ne smem obupati nad Davidom. Ti si vendar Oče, ki želiš, da bi se vsi ljudje rešili! Z novo močjo se začel moliti za Davida in upanje v meni je oživelo …

Danes ob 12.30 je nekdo pozvonil. Br. Jožko je dvignil domofon in veselo presenečen vzkliknil: “David!” …

Uff … Ja, res je, David je prišel na pogovor odložit bremena in povedat, da je prišel čas, ko je dozorel za novo, drugačno življenje.
Zaveda se, da ne bo lahko!
Tudi jaz te v njegovem imenu prosim za molitveno podporo v tem težkem boju za svobodno srce. In še za nekoga te prosim – David ga dobro pozna – za Stripyja (saj se ga še spomniš, kajne)!

Jezus Kristus – edini človekov Odrešenik – usmili se nas!

BTBpM

br. Jaro

Jutro 1. postne nedelje, 18. 2. 2018

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Upam, da te ni zaskrbelo, ker se par dni nisem oglasil … (Tudi našega br. Bernarda malo skrbi, ker sem po njegovem prezaposlen. Res je, da v zadnjih mesecih skušam odgovoriti na čim več izzivov življenja, a zaenkrat mi Gospod daje mir in moč – no, tretji del “3XM trojice” modrost pa si bom moral še izprositi …)

Ker bom čez 15 minut krenil proti Žirem, kjer imam danes čudovito možnost, da pričujem o lepoti redovniškega poklica, ki ga živim, malce hitim…
Zato bom samo omenil Klarin dan mladih pri sestrah klarisah v Nazarjih. Skupaj s sestrami in okrog tridesetimi mladimi sem preživel petkov večer, del noči in sobotno dopoldne v molitvi, premišljevanju in pristnem veselju. Bogu hvala za vas, drage sestre klarise! (Naj ti zaupam, da v času, ko je duhovniških in redovniških poklicev vedno manj, skupnosti klaris na Slovenskem cvetijo: pred 40-imi leti so v Nazarje prišle tri sestre s Hrvaške, danes jih je 28!!! – Za primerjavo: nas bratov kapucinov je bilo pred 40-imi leti 42, danes nas je še 33.)

S teboj bi pa danes rad delil čudovit del kapucinskega življenja, ki ga pa žal večkrat vzamem za preveč samoumevnega. Naše bratstvo!
Res je, kar je rekel naš dragi sv. Frančišek: “Gospod mi je dal brate …”
Danes se ti zahvaljujem za svoje brate, Gospod.
Za br. Bernarda in njegovo čuteče srce.
Za br. Pavla, njegovo preprostost in njegovo zvestobo molitvi.
Za br. Miha in njegov požrtvovalno služenje ljudem v stiski.
Za br. Jožka in njegovo nalezljivo veselje.
Za br. Jurija, za njegovo vztrajnost in odkritosrčnost.
In tudi zase se ti zahvaljujem, Gospod. Hvala, ker sem tako čudovito ustvarjen.

Naj ti v razmislek podarim še “zapovedi bratstva”, ki mi jih je pred leti prišepnil Gospod:

ZAPOVEDI BRATSTVA

1)     Spoštuj skrivnost bližnjega in se vsaj enkrat dnevno prikloni Kristusu v bratu.
2)     Bratski pogovor je kraj razodevanja Kristusove ljubezni.
3)     Vzemi si čas za brata; čas je ljubezen!
4)     Življenje v bratstvu je tvoj zastonjski dar – poklical si me brez mojih zaslug.
5)     Bratje naj se spodbujamo med seboj v ljubeznivi naklonjenosti, pripravljeni na žrtev, ki jo je velikokrat potrebno vzeti nase.
6)     Resnično bratstvo obstaja le tedaj, ko vsakdo gleda na nezamenljivo dostojanstvo in na različnost bližnjega kot na bogastvo, če mu priznava to bogastvo brez napačnega izenačevanja in če je pripravljen priobčevati svoje lastne sposobnosti in darove.
7)     »V tisti medsebojni ljubezni, s katero nas je ljubil Kristus, ne zapustimo brata v nevarnosti, ampak mu skrbno pomagajmo. Padlega brata ne obsojajmo, ampak ga varujmo in ohranimo njegovo dobro ime in ga še bolj ljubimo; kajti nedvomno bi vsak izmed nas padel še globlje, če bi nas ne obvaroval Bog s svojo dobroto.«

Kaj pa jaz vem, morda ti bo pa tudi po temle zapisu uspel Gospod kaj povedati … Njemu resnično ni nič nemogoče!

Hvala, ker si!
BTBpM

br. Jaro

Pepelnična sreda, 14. 2. 2018 – god sv. Valentina

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Najprej naj blagoslovim vas, dragi zaljubljenci: Naj vam Gospod da razsvetljene oči srca, da bi na drugega vedno gledali iz Božje perspektive. Da bi na sebi vedno čutili Jezusov usmiljeni pogled in iz te osrečujoče izkušnje ljubili druge.
Nek globok, duhoven mož je nekoč molil: “da bi onkraj videza videl tvoje otroke tako, kot jih vidiš ti …”

O, da bi vsi starši videli svoje otroke na tvoj način, Oče!
Včeraj sem bil žal priča, da temu ni vedno tako …
Bližal se je večer in moral bi iti še v Štepanjo vas na srečanje seminarja Življenje v Kristusu. Bil sem preveč utrujen za karkoli. Sporočil sem Paulu, da ne bom zmogel, in šel na sprehod.
Komaj sem prečkal most čez Soro, mi je naproti prišel fantek z velikim, s helijem napolnjenim balonom. Zdelo se mi je, da je deček kar zrastel od veselja nad tem letečim čudom. A prav ko sva se srečala, se je vrvica strgala in midva sva samo nemo opazovala, kako se balon dviga in dviga in dviga … Pogledal sem ga. Onemel je v svoji stiski in z očmi iskal mamo … Ni bila daleč in tudi oče z mlajšim otrokom ne. Mamica mu je stopila naproti – verjetno v želji, da bi ga potolažila – očetov glas pa je zarezal v ta, že tako mučen trenutek: “No, zdaj pa imaš, ko si ga stalno vlekel …” Pogledal sem fantka, kot po čudežu mu je še uspevalo zadrževati solze. Mama mu je stopila v bran, a to je očeta samo še spodbodlo: “Kaj, kaj … osem evrov sem dal zanj, pa ga je imel samo sto metrov …”. In fantek je zajokal …

Osem evrov?!
Kako resnično butasti smo odrasli, ko z razumom utišamo srce …

In ti, Jezus, si dobro vedel kaj govoriš, ko si rekel: “Če ne postanete kakor otroci …”
Daj nam otroško srce, Gospod! Da bomo igrivi, ranljivi, radovedni, pogumni, zaupljivi, veseli, … da se ne bomo bali jokati in se bomo na vso moč čudili lepoti sveta, v katerm živimo.

Božjega veseja poln postni čas ti želim!

br. Jaro

Ne boš verjel/a, še vedno je nedelja, 11. 2. 2018

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Danes sem spet šel maševat k sestram uršulinkam …
Nedelja je in avtobusov proti Kranju je res malo, za vožnjo s kolesom nisem bil prav navdušen, bratje so imeli druge obveznosti, tako da mi ni preostalo drugega, da preklopim srce na mode “zaupanje” in dvignem palec … (Da te s tem opisom štopanja ne bi zavajal v prepričanje, da je moje zaupanje v Božjo previdnost ne vem kako veliko, ti moram povedati, da sem si (za vsak slučaj) prej shranil v mobilni telefon tri številke sester uršulink – da bi me priše iskat, če bi slučajno Gospod Bog pozabil name. Vera pa taka, kaj?!)
Lekcija št. 1- Zaupaj: Čakal sem slabih pet minut in že mi je ustavil fant (žal ga nisem vprašal po imenu), ki je šel k očetu v Ljubljano. Njegova starša sta se ločila, ko je bil še otrok. Ker sem sam – sicer že kot 23-letnik – tudi doživel ločitev staršev in očetov odhod v Srbijo, sva se res začutila. Hvala, dragi brat, za vedro globokih pet minut. Naj bo tvoja življenjska pot polna Božje bližine!
Lekcija št. 2 – Oče resnično ve …: Ker me je moj prvi dobrotnik odložil na krožišču, na katerem sta se najini poti razhajali, sem spet dvignil palec. In … Po treh minutah, morda še manj, mi je ustavil gospod Marjan. Vračal se je z železniške postaje, kamor je odpeljal hčerko – študentko, ki je šla v službo v Narodno galerijo. Marjan je po poklicu šofer, a je še v fazi okrevanja po možganski kapi. Naredil je ovinek in me pripeljal prav do vrat uršulinskega samostana (njegova žena je v mladosti živela le nekaj hiš stran). Obljubil sem mu, da bom pri maši prosil za njegovo zdravje … Marjan, obljubo sem izpolnil!
Lekcija št. 3 – Nič ni naklučje: Po maši – hvala sestre, zelo dobro sem se počutil med vami – sem sicer pomislil, da bi sestre zaprosil za prevoz nazaj domov, a sem v tej, sicer dobri misli, prepoznal skušnjavo, da Gospodu ne dam še ene priložnosti, da mi pokaže, kako zelo konkreten je v svoji skrbi zame. In sem stopil do postajališča Forme in dvignil prst …
In po slabih petih minutah mi je ustavil Aleš. Ob njem je sedela Aleša. Ko sem izvedel, da sta iz Hrastnice, sem jima omenil, da me je pred nekaj dnevi pobral Luka iz Hrastnice. In ko sem na Aleševo vprašanje, če je vozil BMWja, odgovoril pritrdilno, je rekel: “No, to je pa moj brat!” Uff, Gospod, ti pa s to svojo skrbjo zame misliš resno!!!
Na mojo pripombo, da so kot kaže v njihovi družini pa sami dobri ljudje, je Aleš pohvalil očetovo vzgojo, sam pa sem se pošalil: “No, potem pa le reci očetu, naj ustavi, če bo kdaj videl kakšnega kapucina s stegnjenim palcem. Da ne bo metal slabe luči na družino …” Nasmejali smo se in se poslovili.

Oče, hvala za še en čudovit dokaz kako konkretna je tvoja ljubezen! O, ti Božji navihanec …

BTBpM
br. Jaro

P. S. Če boš pod komentarje delil/a kakšno svojo izkušnjo Božje previdnosti, ti bom hvaležen … (Tako bom vsaj bolj gotov, da ne “haluciniram”!)

… ko si šla mimo sedeža, na katerem sem sedel,
in v Domžalah izstopila iz avtobusa …
Vem, nisi maškara, čeprav je bila pustna sobota
in so tvoji lasje pobarvani živo rdeče, okrog tvojih oči pa je veliko črne barve.
In tvoj plašč in tvoje hlače in tvoji visoki škornji so prav tako črni.
Tvoje oči? Žal jih nisem videl, ker si gledal v tla.
Je tvoje srce tudi polno črnine, drago dekle meni nepoznanega imena?
Ko sem opazoval tvoj težek, koraku utrujene starke podoben korak, s katerim si se oddaljevala od tega najinega bežnega srečanja, sem se zbal zate. Boš zmogla? Boš našla koga, ki ti bo prisluhnil? Boš zbrala dovolj poguma, da odpreš srce Jezusu?
Drago dekle meni nepoznanega imena, vedi, da si zame in za svet čudovit dar in da je moje srce zaradi najinega včerajšnjega srečanja bolj, veliko bolj živo!
Naj Očka objame tvoje mlado srce po nežnih rokah Device Marije!

…

In samo petnajst minut po tem srečanju sem vstopil v svet poln tvoje svetlobe, Gospod. Srečen, res srečen sem, ko sem med mojimi dragimi skavtinjami in skavti. Saj vem, da niso moji, ampak tvoji – ker pa so vtisnjeni v moje srce, si jih vsaj včasih malce “prilastim”. Kako lep je mlad človek, poln hrepenenj, veselja in življenjskega vrenja! Kako prav ima Sašo Mugerli, ko poje (v pesmi Glej te očke): “Mlad pogled nikoli ne ugasne, če ga vodiš, Jezus, ti!”
In naj pihajo takšni ali drugačni skavtstvu nasprotni vetrovi v Cerkvi ali svetu, ostajam trdno prepričan in ponižno hvaležen za to čudovito pot svetosti.

Napisano v nedeljo, 11. 2. 2018 na god lurške Matere Božje, svetovni dan bolnikov

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

br. Jaro

Četrtek, 8. 2. 2018 – sloveski kulturni praznik

DAJ NAM TIŠINE

Iz tišine pramorja
se kot negodniki izlivamo
v svet besed.

Iztečemo svoj tek,
posrkamo vse vino svojih let
in drug za drugim
legamo v tišino groba.

Naš čas in svet je zamejen s tišino.
Mi pa, nespametni, na njem živimo
brez spomina, da smo nekoč molčali,
kot da bomo večno besedovali.

A vendar molk edini pozna govorico
cvetja in trav, gozdov in zvezd;
le v molku besed
nas more objeti pesem srca
in nas doseči nagovor Boga.

(Stane Zore – ljubljanski nadškof Stanislav)
_____________________________________________________________________

(dovoli, da še jaz malo pojecljam …)

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro v Gospodu!

Danes je lep, dober, posvečen dan …
Zato ne bi bilo prav, da bi ga povsem preskočil, čeprav sem se namenil pisati o stvareh, ki jih je Gospod položil v moje življenje že v nedeljo.
Pri sveti maši ob osmih sem si privoščil “kulturni izliv” in na mesto homilije postavil tri pesmi. Truhlarjevo Molitev, Zoretovo Daj nam tišine in Wojtilovo Obrežja, polna tišine. Jezuitski duhovnik, frančiškanski škof in čisto navaden sveti papež so tokrat spregovorili meni in namesto mene. In moje srce je reklo AMEN!
In je ta “tako je” odmeval še skozi ves dan: ob kavi z mojim mlajšim bratom Gregom, na kosilu z njim in mami, na poti nazaj domov (Hvala, Luka in Neža, da sta mi ustavila in me, ubogega štoparja, toplo sprejela. Oče je videl …). Danes je res dober, Boga poln dan!

Ampak … kaj niso vsi dnevi taki?!
V meni prav zdajle odmeva: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali – v vsem!”
Mislim, da se, Jezus, ne huduješ, ker sem ta tvoj čudoviti blagor malce dopolnil. Če pa te ta moj dodatek moti, pa se zmeni s Svetim Duhom – on je kriv!

No, če še nisi omagal/a, sva končno prišla do Daleč Hriba.
Če veš, kje je to, ti iz srca čestitam. Meni se do nedelje niti sanjalo ni. In tudi to ne, da nas čaka ura in pol gaženja od ceste proti hiši duhovnih vaj (Gospod France Dular je razpadajočo gozdarsko hišo spremenil v kraj srečevanja mladih z Bogom.). Že dolgo nisem tako užival! Neokrnjena narava zavita v hladno-beli plašč. Tišina. Mokre hlače. Pospešeno utripajoče srce …
Betka, Aljoša in Miha, se opravičujem, ker sem “divjal” naprej, ampak prav potreboval sem nekaj takega. Pa kaj, če smo se nazaj grede možakarji vozili v samih spodnjicah. Prepričan sem, da si nas bil Ti vesel!
Ne vem pa, če si se smejal z nami ob tistem vicu? Verjamem da! Dovoli, da ga še tule “povem”: “Nek duhovnik si je močno želel na nudistično plažo. Da pa ne bi slučajno pohujšal koga izmed župljanov, se je odpravil v Avstralijo. In ko se je lepo sproščeno sprehajal po eni izmed avstralskih nudističnih plaž, kar naenkrat zagleda dva svoja župljana, moža in ženo, ki mu prihajata naproti. V silni zadregi si hitro pokrije mednožje in se jima kislo nasmehne. Ko se mu približata, mu župljanka reče: “Gospod župnik, pokrijte si raje obraz, spodaj vas ne poznamo.””
Se smeješ? Ali pa si morda sklenil/a, da nikdar več ne boš bral/a mojega bloga? No, zdrži še malo …
Mi – trije možakarji v spodnjih hlačah na poti z Daleč Hriba v Škofjo Loko – smo se iz srca nasmejali. In potem se je začelo … Sveti Duh, ta neukrotljivi veter resnice in ljubezni, kar ni in ni dal miru. In smo se začeli pogovarjati zakaj ni primerno hodit na nudistične plaže, zakaj naj bi bili v cerkvah dostojno oblečeni, ali je nagota res nekaj slabega, kaj pa tista na pornografskih fotografijah …
In dan se je končal še z eno veličastno Božjo zmago!
Vdam se, Gospod! Pustil ti bom, da si ti Bog!

Hvala, da si še zmeraj z mano …

BTBpM
br. Jaro

Ponedeljek, 5. 2. 2018 – god sv. Agate, mučenke
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Morda se sprašuješ: “Le kaj mu je, da se je v naslovu postavil ob bok dveh v Sloveniji in svetu tako prepoznavnih likov? …” Ne skrbi, razložil ti bom …
Morda ti pa razlaga sploh ni potrebna in si že s pomočjo gornje fotografije razumel/a …
Ker pa sem ravno ogrel svoje prste, dovoli, da dokončam.
V petek smo redovnice in redovniki ljubljanske nadškofije skupaj z našim nadškofom Stanislavom (pssst – ko smo sami, ga še vedno kličemo p. Stane) pri sv. Petru v Ljubljani obhajali dan posvečenega življenja. Res lepo je, ko pridemo skupaj pred Gospoda in se v vsej svoji raznolikosti iz vsega srca zahvaljujemo Očetu, da nas je poklical na to čudovito pot.
A naslov tega zapisa je bil “spočet” v druženju po sveti maši.
S s. Zorico (uršulinke so (ste) – še posebej odkar je pri njih moja draga prijateljica, soskavtinja in sogozdarka s. Marjeta Pija Cevc – pri meni dobro zapisane) sva spregovorila par besed, ko je spoštljivo pristopil gospod nadškof Stanislav. Pohvalil je s. Zorico, da so bile njene zahvalne besede pri maši “kot da bi rožice sadila”. Ko je opazil rdečico na sestrinem obrazu (sem priča, da je res zardela), je svojo izjavo takoj razložil. Zaupal nama je, da ima zelo rad rože. In da se, ko gre v hribe, včasih celo uleže na tla, da bi to čudovito lepo umetnino našega Stvarnika lahko občudoval od blizu. S. Zorica je bila pomirjena, v mojo dušo pa so nadškofove besede padle kot seme, ki prav v tem trenutku rojeva svoj sad …
A potrebno je bilo še nekaj …
Iz Ljubljane me je namreč prijazni Igor odpeljal v Šmarjeto na Dolenjskem, kjer s(m)o se dobili mladi odrasli (pojem mladost je tukaj precej raztegljiv, v bistvu pa gre za odrasle ženske in moške med 25. in 40. letom), ki pod resnično modrim Robertovim (Robert je vitalen moški srednjih let, mož in oče sedmih otrok, ki že leta daruje del svojega prostega časa za nas …) vodstvom v sproščenem ozračju spoznavajo lepoto in dobroto drug drugega. In tu se je zgodilo … Gledali smo film “The Blind Side” (Zgodba o prvaku, 2009) in nekdo je glavnega junaka Michaela označil za bikca Ferdinanda: ogromen, a nežen po duši. Saj si že slišal/a za bikca Ferdinanda, kajne? To je tisti bik, ki so ga vzgajali za kruto bikoborbo v areni, on pa je raje duhal rožice … Klasika!
Torej nadškof Stanislav in bikec Ferdinand res pašeta skupaj!
Kaj pa jaz?
Včeraj sem bil še stoodstotno prepričan, da ne sodim v to zgodbo. Sari sem rekel, da bo naslov tega zapisa Nadškof Stanislav in bikec Ferdinand ….
A zgodilo se je današnje dopoldne.
Kdor je že bil v Vipavskem Križu ve, da na terasah našega samostana tudi pozimi cvetijo marjetice. In jaz, srečnež, sem se ob koncu duhovne obnove napotil na vrt – nič hudega sluteč, seveda. In ko sem zagledal tiste drobne cvetke, sem v trenutku vedel, da sta se mi nadškof Stanislav in bikec Ferdinand pregloboko usedla v srce, da se jima ne bi priružil … Moj ego se je sicer nekaj časa trmasto upiral: “Kaj pa če te kdo vidi? Le kaj si bo mislil?!” A na: “Briga me!” mojega srca ni našel nobenega protiargumenta več. In sem se ulegel na tla in sem občudoval in se celo pustil pobožati mehkobi trave … Ufff, kako je pasalo!!!
In ti, Gospod, ti si res velik, da si me uspel nežno pripraviti do tega, da vsaj za nekaj minut spet postanem otrok – tako kot nadškof Stanislav. In seveda bikec Ferdinand!

Hvala, da sva se lahko spet malo podružila …
BTBpM
br. Jaro

P. S. Ker si vtrajal/a do konca pa ti namesto medalje okrog vratu podarjam pesem nekega manj znanega pesnika:

KO BOM VELIK

Ko bom velik,              Ko bom velik …,
bom pilot.                    iz danes v jutri
Lovil se bom               hrepeni otrok.
z oblaki                       In vrata v cilj
in pod soncem            so vedno na dosegu
risal pot.                      sanjskih rok.

Ko bom velik,
bom šofer.
Vozil bom
po svetu
in krotil
rohnečo zver.

Ko bom velik,             Ko sem zrasel,
bom zdravnik.            sem ostal otrok,
Premagal                   ki se igra
bom bolezen,             v naročju tistih sanj,
da bo spet vesel        ki jih v moje dneve
in zdrav bolnik.          riše Bog.

(Stane Zore, Podest življenja)