Bolečina …

Kako tesne in krhke so besede, ko krvavi srce …

(Prosim za bližino s sestro, katere bolečini sem smel prisluškovati …)

 

12. postaja – Jezus umre na križu

https://i.pinimg.com/originals/45/a5/89/45a589319696e50db1e8a201f92bf721.jpg

Zakaj?
Zakaj si me zapustil?

Zakaj me zapuščaš?

Za kakšen namen?

Zakaj?

To je trpljenje. Ta Jezusov krik.

Vprašanje, ki nima odgovora.

Izvirno vprašanje od Eve in Adama.

Zakaj?

Trpljenje brez odgovora …


Barrnet Newman (1905 – 1970) – Čeprav so Newmanove slike čista abstrakcija, so bile prvotno neimenovane, šele pozneje jih je imenoval in to po judovski tematiki (Adam in Eva, Uriel 1954, Abraham 1949). Vrhunec Newmanovega dela bi lahko šteli serijo štirinajstih črno-belih slik Postaje križevega pota. Serija je podnaslovljena »Lema sabachthani«-»zakaj si me zapustil«-zadnje besede, ki jih je povedal Kristus na križu (Marko, 15, 34).

 

Ti si res čudovit

Veliki petek, 30. 3. 2018 – Občudovanje križane Ljubezni

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Njem, ki nas ljubi do smrti in preko nje!

Danes je poseben dan.
Čeprav ni hrup sveta nič manjši kot je bil včeraj ali kot bo jutri, pa se v globinah izvirov življenja vse stvarstvo hvaležno klanja pred Križanim.
Naj bo ta moj zapis en tak čisto majhen poklon …

Pred leti smo z mladimi v župniji sv. Jožefa v Mariboru uprizorili čudovit pasijon z naslovom Iz ljubezni do nas. Posebej mi ostaja v srce zapisan sklepni prizor, ko je Marija držala v naročju mrtvega Jezusa in na melodijo neizmerno globoke Loyd Webrove Pie Jesu pela žalostinko. Potem pa smo se vsi sodelujoči zvrstili v sprevodu mimo Marije in Jezusa, se trkali na prsi in po isti melodiji peli: “Res ta človek je pravičen. Mi smo grešni, on nedolžen. Usmili se nas, Gospod, grešniki smo mi vsi. On pa je umrl za vse nas ..”
Tale pogled v čas pred petnajstimi leti me prebuja v hvaležnosti za veliko obdarovanost z ljubeznijo, ki iz križa po evharistiji (in seveda vseh ostalih Božjih dotikih) priteka v moje življenje. Skupaj s sv. Frančiškom občudujem ponižnost Boga: “O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižana vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! Poglejte, bratje, ponižnost Boga in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo on povišal.”
Jaslice, križ in oltar so namreč trije sveti kraji Božjega ponižanja iz ljubezni. Vedno globlje Gospod vstopa resničnost sveta, človeškega hrepenenja in greha … In ko me, gobavega grešnika, kakršen pač sem, v teh svojih sestopih Gospod objema, ozdravlja in osvobaja, me hkrati oblikuje krhko, a čudovito lepo posodo svoje ljubezni. O, kako dragocen sem v tvojih očeh, Jezus, da si iz ljubezni do mene postal človek, umrl na križu in se skril v koščku kruha …

Na praznik sv. Jožefa sem bil med brati in sestrami v Račah. Ves dan smo častili Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Kako dobro dene pred Njim “zapravljati čas” … Tudi sam sem bil kar nekaj časa pred Gospodom v belini hostije in v nekem trenutku je Duh v mojem srcu prebudil pesem: “Čudovit, čudovit, ti si res čudovit. Ti si res čudovit, prečudovit …” Gledal sem Jezusa, prisluškoval pojočemu srcu in užival. In glej, kar naenkrat sem zaznal, da tudi Jezus poje meni! (Morda se ti bo tole zdelo zgolj čudna fanatazija, a nič zato. Imaš pravico do svojega pogleda … Jaz pa vem, da mi je Jezus resnično pel.) In kaj je pel? “Čudovit, čudovit, ti si res čudovit …” Ker sem se v svojih skoraj petdesetih letih že velikokrat prepričal, da je Jezus sicer velikokrat nagajivo navihan, nikoli pa se ne norčuje iz nas, sem tudi to njegovo pesem vzel resno. Čudno sem se sicer počutil, a sem se kljub vsemu prepustil Božjemu pogledu nase.
O, ta Božji pogled!
Koliko miru, veselja, moči in svobode prinaša!
“Ti si res čudovit … ?!”
Mnogi, ki me ne poznajo prav dobro, bi se z Jezusom verjetno še strinjali …
Moji bratje, ki z menoj živijo, bi verjetno že malo zavili z očmi …
Jaz sam, ki moram s seboj živeti štiriindvajset ur na dan že skoraj petdeset let, pa kar ne morem verjeti, da me lahko Gospod tako vidi …
A vendar me on pozna bolje in globlje kot poznam sam sebe. In njegov pogled je Resnica. Samo njegov pogled je Resnica!
Čudovit?
Z vso vero, ki jo premorem, ti hočem verjeti, Jezus!
In z vsakim dihom, ki mi ga podarjaš, se ti hočem zahvaljevati, Oče!
… ker sem čudovit v tvojih očeh in ker je tvoj pogled vir moje sreče …

V Prvem Janezovem pismu sem prebral tole: “Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse” (1 Jn 3,19-20).
Ti, ki spoznavaš vse! Ti, ki me poznaš v temine globin! Ti, ki si šel na križ zame!
Me res tako neizmerno ljubiš?

br. Jaro

Povezana slika

O morski valovi, hladni bratje, ki me oblivate z Bližino

Torek v velikem tednu, 26. 3. 2018 – 5.35 zjutraj

Hvaljen Jezus, križana Ljubezen!
Mir in vse dobro v Njem, ki nas ljubi …

No, pa sva spet skupaj! Kako težko sem že čakal tole najino srečanje …
Upam, da se nisi ustrašil/a, da se bo moje pisanje na blog ponovno “razredčilo” v samo kakšen zapis na vsake par mesecev. Ne boj se: v srcu že nekaj časa nosim vsaj tri zapise, a v teh dneh enostavno nisem zmogel najti časa za pisanje …

Tole je v bistvu odmev na dogajanje v Crikvenici pred desetimi dnevi. Res je bilo močno in blagoslovljeno biti na seminarju Družine in življenja na temo Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa. Dani in Vilma res znata prisluškovati Duhu, ki govori v srcu, Besedi, ljudeh in znamenjih časa. In to, kar slišita, znata tudi pogumno in jasno izreči. Hvala vama, draga prijatelja!
Ne samo vsebina seminarja temveč tudi čudovita srečanja v zakramentu sprave – bratje smo tam prav zaradi spovedi in svete maše – so me tako navdušila, da sem ob obrokih govoril kot ploha, kar nisem se mogel ustaviti, preveč je vrelo v meni …
A ti, Gospod, si najboljše prihranil za konec!
Tik pred sklepnim kosilom sem imel nekaj prostega časa in odpravil sem se k morju. Moj prvotni namen je bil samo pomočiti roko v hladno morsko vodo in si malce osvežiti obraz. A se je obrnilo povsem drugače …
Stal sem na bregu in z varne razdalje, obut v tople čevlje opazoval kako valovi oblivajo obalo. In v meni sem zaznal glas Duha: “Sezuj se, stopi v vodo, izkusi kakšno je morje danes!”
In – ne boš verjel/a – tokrat sem bil poslušen!
Zavihal sem si hlače, sezul čevlje in nogavice in vstopil v skrivnost, ki ji rečemo morje. Mrzlo je bilo, a me je kljub temu ogrelo, saj se je v meni prebudila hvaležnost, da sem in da lahko tako konkretno okušam Očetovo ljubezen.
Nisem dolgo zdržal … A ko sem se obul, sem se enostavno usedel na breg, zaprl oči in poslušal, kako se val za valom razliva po pesku na obali. In neizmerno sem užival …
Mislim, da me je bil tokrat Jezus resnično vesel in da je bil tudi sv. Frančišek ponosen name!
Enostavno sem bil! Brez misli, brez načrtov in hitenja, brez razlag in pričakovanj! Bil sem v Njem!
V bistvu sem vsaj za tistih 26 minut vzel zares besed Izaka iz Niniv, ki pravi, da je sveta nedejavnost pomembnejša od vprašanja, kako nasititi vse lačne na svetu ali kako vse ljudi pripeljati h Kristusu. Enostavno biti pred Njim in pustiti, da nas ljubi! Dati mu priložnost, da nam pokaže svojo nežno ljubezen!

Hvala Oče, ker me v Jezusu Kristusu tako močno-nežno stiskaš na svoje srce!

BTBpM

br. Jaro

Rezultat iskanja slik za morski valovi

 

Slava Bogu, mir sosedom!

Ponedeljek, 12. 3. 2018 – dan pred mamičinim 75-im rojstnim dnevom

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

… spet pišem, ker sem živ in ker mi je dano (s tem mislim podarjeno), da zaznavam in rad ubesedim življenje, ki teče skozi moje srce.
Sem doma – na Bledu (Saj dobro vem, da je Škofja Loka sedaj moj pravi dom, a v srcu je tudi Bled še vedno kraj, kjer sem doma) … Le meter in pol stran sedi človek, brez katerega me ne bi bilo, če pa bi že po kakšnem nedoumljivo neverjetnem čudežu že bil, zanesljivo ne bi bil tak kot sem – moja mami. Ker bo jutri dopolnila 75 let življenja in ker sem prišel domov, da popraznujemo, teh nekaj vrstic posvečujem njej. Saj veš, kaj piše na koncu evangelija po Janezu, kajne (Jn 21,25)?! No, ravnokar sem v mislih zamenjal Jezusovo ime z imenom moje mami. Olga je. Upam, da razumeš, kaj hočem povedati …

(To je bil pač še eden izmed tistih mojih uvodov, ki se kar tako mimogrede izmuznejo iz globin srca in tiho postanejo najpomembnejši del zapisa …)

V bistvu sem hotel napisati tole:
Sobotni zajtrk je bil nekaj posebnega. Najprej zaradi dobrot, ki so nam jih pripravile šolske sestre v Repnjah, potem pa zaradi pričevanja s. Polonce o čudovitem Božjem delovanju v dneh misijona na Kapeli pri Radencih. Sestre so namreč po dve in dve dva dni hodile od hiše do hiše, trkale na vrata in srca domačinov in prinašale veselo vest o Božji ljubezni v Jezusu Kristusu.
In s. Polonca je med drugimi konkretnimi znamenji Božjega delovanja omenila tudi križe ob potih, na katerih je bilo pogosto napisano: “Slava Bogu, mir sosedom!” (S. Polonca mi je poslala celo fotografijo s tem napisom, a je žal ne znam spraviti na to mesto.) Na prvi pogled sicer malce nenavadna prepesnitev angelske hvalnice z betlehemskih poljan skriva v sebi – po mojem niti ne tako skromnem mnenju (na tem blogu sem pač jaz “glavni” – če seveda za hipec pozabim na Gospoda Boga) – dragoceno sporočilo: LJUBEZEN JE VEDNO KONKRETNA!
Lahko je živeti v miru z ljudmi, ki so nekje daleč, ki jih nikdar ne srečam drugače kot po TV ali medmrežju, ki ne vstopajo v moj osebni prostor, ki me ne izzivajo in včasih celo ogrožajo s svojo drugačnostjo. Mir ljudem na zemlji! Čudovito, zelo pomembno oznanilo … A mir sosedom je globlje, konkretnejše, pogumnejše … Dragi sosedje, želim vam mir in pripravljen sem storiti vse, da bi Kristusov mir umiril in povezal naša srca …
In v meni se oglaša “farizej”, ki hoče malce popametovati: “In kdo je moj sosed?”
Danes so bili moji sosedje: bratje in sestre pri jutranji maši, bratje in Sabina pri molitvi hvalnic, množica mladih na avtobusni postaji, avtobusni šofer, Majda in druge prijazne prodajalke v Merkurju, Andrej, ki me je prijazno peljal do Kranja, možakarji s pivom v rokah … Predvsem slednji so bili sosedje, ki resnično potebujejo tvoj mir, Jezus! Iz njihovih oči so vrela neizrečena vprašanja in zdi se mi, da si v teh nekaj minutah srečanja uspel v njihovih srcih prebuditi iskrico hrepenenja po ljubezni. In hvala ti, Gospod, da sem jim lahko v tvojem imenu zatrdil: “Nihče ni brezupen primer!” Objemi jim srca, Jezus, in jim daj svoj mir!
… in potem je tu moj dragi brat Grega in seveda moja mami! No, pa sva spet tam, kjer sva začela … Mami, hvala za vso ljubezen, ki se je na toliko konkretnih načinov izlila v moje življenje! Mami, rad te imam!

Tudi tebe, dragi sosed, draga soseda!

brat Jaro

ČAKALNICA – GLOBINA ALI ŠIRINA, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE?!

Četrtek, 8. 3. 2018 – Dan žensk

Hvaljen Jezus!

Drage, cenjene in spoštovane ženske, ne zamerite, če sem najprej pozdravil Gospoda. To sem storil v veliki hvaležnosti za vas, ki nam moškim – s tem, kar ste – iz dneva v dan odpirate vrata v svet srca in nas izzivate, da se ne zabubimo v svojih predalčkih. Bližina, sočutje, intuicija, globina, zvestoba, … uff, koliko je stvari, s katerimi nas bogatite. Vse najBožje! Gospod, daj Rosi Luxemburg veselje in srečo nebes!

Naj se vrnem dober teden nazaj.
Ker je bil zunaj mraz in ker je imel vlak iz Jesenic kar nekaj zamude, sem stopil v čakalnico. Opazoval sem … to res rad počnem.
Petnajst se nas je grelo na toplem. Pet jih je bilo starejših od mene (rojen sem dober mesec pred Woodstockom) in devet precej – verjetno vsaj dvajset let – mlajših. In kaj sem opazil?! Vsi mlajši so bili zatopljeni v ukvarjanje s svojimi mobilnimi “prijateljčki”, vsi starejši pa so mirno sedeli in “zapravljali čas”. In jaz? Priznati moram, da sem polovico teh desetih minut tudi sam posvetil “prijateljčku”, potem pa sem se prepustil lepoti trenutka …
In vame je priplavala misel – glede na nežnost, s katero je vstopila v moj razum, bi si jo upal pripisovati Svetemu Duhu – o globini in širini. Kaj nam silna množica informacij in impulzov, ki nam jih vsak trenutek omogočajo “pametni” telefoni, v bistvu ne krade priložnosti, da bi se v tišini spustili v globine svojega srca? Kaj ni širina v tem primeru tudi plitvina?
In ko sem včeraj s silnim navdušenjem poslušal gospoda Miha Kramlija sem samo kimal … Med mojimi zapiski pa je z velikimi črkami vijolične barve zabeležena tudi njegova misel: “Podatkov o sebi imamo vedno manj – ne gremo v globino – o svetu pa vedno več! … Resnica življenja ni več pomembna, pomembno je, da je fajn!”

In potem mi ni preostalo nič drugega, kot da na popoldanskem klepetu v Mariboru samo občudujem Slavca, bolj znanega pod imenom Il Presidente, kako svobodno uporablja svoj “neumni” telefon. Ded je pameten, ni kaj …

Lep dan v Gospodu!
Bog te blagoslovi po Mariji!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za smart phone

“Žena podpira tri vogale pri hiši …”

… je rekla Mojca in se nasmehnila:
Njen mož Tonček pa se je hitro znašel in ji odgovoril: “Ampak naša hiša ima osem vogalov …” In vsi smo se zasmejali …

Ponedeljek, 5. 3. 2018 – Dom sv. Jožefa nad Celjem

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Čeprav je ura zame že pozna (22.32), sem se odločil, da napišem par besed. Konec koncev pa imamo jutri mašo šele ob sedmih in noč ne bo prekratka.
V zadnjih dneh se Gospodu zahvaljujem predvsem za dar prijateljstev z vami, dragi možje in žene, očetje in matere. Kako dragoceno je zame, da me z veseljem, naklonjenostjo in ljubeznijo sprejemate v krog svojih družin! Hvala, da lahko po vas okušam lepoto, toplino, globino in izzive vaših življenj!
Hvala Jani in Lidija, da sem lahko petkov večer preživel pri vas. Katarina je res čudežno lep otrok! Joba in Klaro bom pa – vsaj upam – še imel priložnost bolje spoznati … Lidija, hvala za izvrstno krompirjevo juho, okusne šnite in solato – oprosti, da sem vse pojedel (saj veš: egiptovske kobilice in podobno …). Jani, hvala, da si mi z nočno vožnjo v Škofjo Loko omogočil, da sem bil dlje pri vas … In Katarina, ne bom pozabil na angelčka – enega imam že ugledanega!
Hvala vama, Tonček in Mojca, da sta vsa ta leta potrpežljivo čakala, da si vzamem čas za vas. Tako dolgo me ni bilo pri vas, da ni čudno, da me Grega sploh ni več poznal … In fantje, legende ste! Grega, razturaš na saksofonu! Vidva, Jure in Matej, pa – kar ne morem verjeti, da brata v teh letih lahko tako lepo sodelujeta! Užival sem! A ne samo to … Ko sem vas poslušal, ko sem okušal, kako lepa družina ste, sem vas potiho blagoslavljal! To je namreč največ, kar vam lahko dam v zameno, da ste me sprejeli in da me imate radi! Tudi jaz vas imam res rad … Bom skušal to konkretizirati v bolj pogostih obiskih …

In kaj naj napišem tebi, ki bereš te misli?
Če si mama ali oče, te prosim samo eno, da pomagaš svojim otrokom odkriti duhovni poklic. Ne ustraši se, nočem biti muholovec! Vsak človek ima duhovni poklic. Vsakogar Sveti Duh vabi in kliče k sreči. In biti mož in žena, oče in mama, ni nič manj duhoven poklic, kot biti redovnica, duhovnik, škof, papež ali brat kapucin (vrstni red niti slučajno ni naključen, ker je zame osebno biti kapucin “tisto najboljše, tisto ta pravo”, za papeža pač nisem …)
In če si mlad/a?
Ne boj se, nikar se ne boj na stežaj odpreti vrat srca Jezusu. Prisluhni glasu Duha in našel boš pot k sreči … To verjamem, iz tega živim, to vsak dan znova izkušam!

Oče naj v Jezusu objame tvoje srce in ga umiri, da boš slišal nežni glas Duha!

brat Jaro

https://old.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/dti_import/2016/04/21/image_15706388_0.jpg?itok=4u9bIsyj