44

PONEDELJEK, 24. 6. 2013 – Rojstvo Janeza Krstnika

Hvaljen Jezus! Mir in dobro!

No, ravnokar sem se poslovil od S. (zabičala mi je, da je ne smem več omenjati na blogu) in Duh mi je prišepnil, da je pa res čas, da se spet oglasim s kakšnim zapisom.

Danes zjutraj sem pridigal o rojstvu, o enkratnosti vsakega rojenega otroka, o poslanstvu, ki nam je zapisano v srce že preden prijokamo v ta svet. Ob možakarju kot je bil Janez Krstnik, ob vseh okoliščinah njegovega rojstva, se sam še bolj zavedam, kako velika stvar je da lahko živim. In še večja, da lahko živim v Kristusu, s Kristusom, za Kristusa. V meni se je spet prebudila tiha želja, da bi besede, ki jih je ob svojem sinčku “zapel” srečni očka Zaharija: “In ti dete boš prerok Najvišjega…” postale nekoč tudi resničnost mojega življenja.

V tednu, ki je za menoj, sem praznoval 44-i rojstni dan. Samo praznovanje je bilo zaznamovano z ritmom duhovnih vaj, na katerih sem skupaj s sobrati srkal božjo modrost prof. Tomislava Ivančića, drugače povedano: nismo kaj dosti praznovali. So mi pa posebne vrste praznično vzdušje pripravile facebook čestitke, ki sem jih po vrnitvi v naš ljubljanski samostan, ki je moj dom, z velikim veseljem prebral. Prišle so od blizu in daleč. Spomnili so se me prijatelji, s katerimi se nismo videli že leta, pa tisti, ki živijo na drugem koncu sveta, pa tudi tisti, s katerimi se videvamo večkrat. Uf, koliko ljudem je mar zame! Preprost “vse najboljše” je dovolj, da se med nami vsaj za trenutek vzpostavi vez, ki premaguje časovne in krajevne razdalje. Nisem odgovoril na čestitke – vsaj na večino med njimi ne – zato se vsem zahvaljujem tukaj. Hvala, ker me imate radi!

In hvala Gospodu, ker me ima rad takšnega kot sem!

Vse dobro ti želim

brat Jaro