PONEDELJEK, 17. 3. 2014 – drugi postni teden

Shalom! Hvaljen Jezus!

Tokratni pozdrav sem napisal malce drugače v želji, da se vsaj malo pozna, da sem imel pred malce več kot štirinajstimi dnevi milost hoditi po deželi, v kateri se je rodil in je vse do svoje zmage nad grehom, trpljenjem in smrtjo živel naš Gospod Jezus Kristus.
Vtisov iz romanja po svetih krajih je ogromno in dvomim, da jih bom kdaj povsem uspel urediti. Puščava Sinajskega polotoka me je utrdila v prepričanju, kako naporno je moralo biti štiridesetletno romanje izvoljenega ljudstva v obljubljeno deželo in mi ob vzponu na sveto goro Sinaj spregovorila o čudoviti Božji zvestobi in moči. Z živim Bogom je vse mogoče!
Potem pa toliko različnih krajev, ki jih je Jezus zaznamoval s svojo navzočnostjo. Betanija onkraj Jordana – kraj Jezusovega krsta – in voda svete reke Jordan sta v svoji preprostosti na neka skrivnosten način ponovno odprla studenec vode mojega krsta in v meni prebudila željo po svetosti, po korenitem življenju iz krstne milosti.
Nazaret, Cezareja Filipova, Kafarnaum, Tabgha, Gora blagrov, Kana… sem res stal na krajih, kjer je Gospod Jezus z besedo, dotikom, pogledom spreminjal srca ljudi in razodeval Očeta, katerega edino in največje hrepenenje je, da bi se vsi njegovi otroci rešili v večno življenje.
Jeruzalem – sveto mesto Jeruzalem – v tebi je toliko bogastva, toliko izvirkov milosti, da se romarjevo srce, kar stežka odloči, kje bo najprej zajelo. Getsemani, Via dolorosa, Božji grob, Kalvarija… kamorkoli se ozrem, povsod slutim tvojo navzočnost, Gospod Jezus. In ko noge bolijo od prehojenih ulic, ko so oči polne blišča obiskanih cerkva, ko ušesa le še stežka sprejemajo hrup prodajalcev “vsemogočega”, si moje srce zaželi le eno: biti podoben judovskim možem in ženam pri zidu žalovanja. Z vero, ki jih ohranja to, kar so, se ob priklanjanju in recitiranju svojih molitev potapljajo v skrivnost Večnega, Vseljubečega. Tako blizu sem jim, ko se jim zvečer pridružim pri zidu, tem svetem ostanku njihovega svetega templja, in nerodno odmomljam svojo molitev.
Priznati moram, da me njihova živa vera nagovori najgloblje. Tako kot v Betlehemu, kjer mi je v veliko veselje navdušenje lastnika trgovine, ki mi hiti razlagati, kako je bila prav njegova družina izbrana, da bo, ob papeževem obisku svetih krajev, lahko sedela z njim pri kosilu.
Poseben okus so imele naše svete maše. Najverjetneje so jim prav kraji, na katerih smo stali, dali posebno močan izraz. Ne gre pa spregledati deleža škofa Jurija, ki je vse skupaj začinil s kleno besedo vere. Ob spominu na ta sveta doživetja mi v srcu zazveni še v turščini zapeti psalm, ki sem ga – ob čakanju na letalo – slišal v eni izmed katoliških cerkva v Istanbulu. Še en izraz žive vere.
Iz Svete dežele sem se vrnil bogat do te mere, da sem se še bolj zavedel svojega dejanskega uboštva. In prav je tako, kajti obisk Svete dežele je samo spodbuda – močna, čudovita, a zgolj spodbuda – da bi tudi ta moja soba, mesto Ljubljana in vsa Slovenija zame postali sveti kraji. Da bi se moje romanje po Sveti deželi nadaljevalo v deželi moje osebne svetosti. Tako bodi! Amen!

Lep pozdrav v Gospodu!
BVBpM

brat Jaro, kapucin