Nedelja, 24. 8. 2014 – sv. Jernej (Bartolomej, Natanael)

Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro!

Duh me tokrat ne pusti pri miru in tako moram deliti s teboj utrinek današnjega dne…
V bistvu na prvi pogled ni nič posebnega, a če pogledam z očmi vere, je pravi Božji dar.
Vse skupaj se je začelo dober teden nazaj, ko sem bil priča zares iskreni molitvi mlade ženske, ki je v svoji stiski pokleknila čisto blizu Jezusa v monštranci in s čudovitim glasom zapela: “Le v Bogu umiri se srce, od njega mi pride pomoč. Le on je moja skala, moja rešitev, nikakor ne omahnem…” To res ni bila samo pesem, ampak globoka molitev, izpoved vere v Jezusa, ki edini zmore umiriti ranjeno srce. Že takrat sem se zahvaljeval Bogu, da sem lahko priča tega dogodka vere in sem se potiho pridružil petju. Priznam, da me je vse skupaj kar pretreslo…
No, če preskočim nekaj dni, ko sem se pripravljal na današnje pridige, sem se odločil, da spregovorim o skali: o Petru kot skali, predvsem pa o Bogu kot skali za naše življenje. Ko sem s pomočjo računalnika brskal po citatih iz Svetega pisma, se odkril tudi vrstici 62. psalma: “Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev. Le on je moja skala in moja rešitev,moja trdnjava: ne bom veliko omahoval.” in v njiju odkril odpev, ki sem ga pred tednom dni slišal iz ust dekleta pred Najsvetejšim. Odločil sem se, da bom besedilo pesmi vključil v homilijo.
Odpev me je tako prevzel, da sem ga skozi vse dopoldne potiho brundal in se preko njega združeval z Gospodom, ki je resnično skala svojega ljudstva. Tudi ko sem se po kosilu odpravil v dom za starejše občane, sem tistih nekaj metrov, ki ga loči od našega samostana, prehodil ob odpevu: “Le v Bogu umiri se srce…”
Gospod pa mi je pripravljal presenečenje… Ko sem vstopil v sobo gospe Marije, ki že več let leži negibna in na videz brez zavesti, da bi zmolil očenaš in jo blagoslovil, je iz radijskega sprejemnika ob njeni postelji zazvenela pesem: “Le v Bogu umiri se srce…” V meni je zraslo veliko veselje. Hvaležen sem bil Gospodu za to pozornost in darilo. Nisem zmolil očenaša, ampak sem se prepustil pesmi in preko nje blagoslovil gospo, h kateri sem prišel. Tako dobro je delo moji duši srkati besede vere…

No, to je to, kar me je vodilo, da danes moj blog ni ostal prazen. Naj bo tudi tebi v blagoslov!

BTBpM

brat Jaro

https://www.youtube.com/watch?v=kW7bZQiIND8

Torek, 19. 8. 2014

Hvaljen Jezus!

Morda ti tokratni naslov “Kaprije” ne pove kaj dosti, če pa si že bil/a na majhnem otoku v bližini Šibenika, ki nosi to ime, pa se verjetno strinjaš, da je tam zelo lepo.
Gospodu sem res hvaležen, da sem imel pretekli teden priložnost preživeti z mladimi sestrami in brati v Kristusu na počitniškem tednu, v katerem smo doživeli cel kup drobnih Božjih objemov.
Čeprav je v resnici šlo za počitnice, pa sem kot duhovnik iz dneva v dan izkušal, kako naš Bog nikdar ne gre na počitnice – v smislu, da bi se odmaknil od nas. Morda bi pa po drugi plati lahko rekel, da je Gospod Bog vedno na počitnicah, saj so nebesa neke vrste podaljšan dopust. No, kako lepo bo v nebesih, bomo še videli, a tudi lepota življenja na Kaprijah ni zanemarljiva. Naj s teboj delim nekaj izkušenj našega počitnikovanja.
Vstajali smo zgodaj in v dan stopali s preprosto sveto mašo in hvalnicami. Dopoldne smo večinoma preživljali ob in v morju, popoldne pa je bila ob treh možnost za češčenje Jezusa v najsvetejšem zakramentu (hvala puncam iz skupnosti Emanuel, ki so nam “izborile” to milost), seveda pa tudi kopanje ni manjkalo. Večere smo začenjali z večernicami in jih potem, ponavadi, ob pogovorih, družabnih igrah, kakšni kepici sladoleda potegnili tja proti polnoči in čez. Kar se mene tiče, sem bil v najbolj zagnani tarokerski ekipi, le da mi je zagnanost malce pošla zadnji večer, ko sta punci naredili valat in z njim “močno prizadeli moj moško-tarokerski ego”.
Kaj mi še ostaja?
Pogovori, spovedi, čudovita maša ob sončnem zahodu na praznik Vnebovzetja Device Marije, veliko smeha, Darinkine pesmi, predvsem pa lepota in odprtost vsakega posameznika.
Kaprije so kraj, na katerem res lahko izkusiš, da preprostost osvobaja, da bližina osrečuje, da Kristus povezuje v skupnost, kjer je življenje lepo.
Zato te, če boš kdaj imel/a priložnost, spodbujam, da tudi ti v živo izkusiš, kaj se v poletnih mesecih dogaja na Kaprijah. Verjamem, da ti ne bo žal!

Bodi dobro v Gospodu!

BTBpM

brat Jaro

Ponedeljek, 4. 8. 2014 – sv. Janez Marija Vianney

Hvaljen Jezus!

Ravnokar sem se vrnil s sprehoda po Štepanjskem naselju in moram priznati, da sem se po dolgem času spet zamislil nad dejstvom, da živim tako blizu ogromni množici ljudi, ki Jezusa ne poznajo ali ki živijo brez njega. Ta misel se je v meni prelila v molitev za ljudi, ki živijo v Štepanjcu, in upam, da bom podobno pot opravil še večkrat. Res se sprašujem, kako lahko bratje, ki po večini služimo našim dobrim vernikom, ki prihajajo v cerkev in župnijski dom na robu naselja, postanemo bolj misijonarski. Naj nas Sveti Duh spodbudi k novi evangelizaciji!

V bistvu pa me je k pisanju bolj nagnilo poslušanje predavanja dr. Scott-a Hahn-a o novi evangelizaciji in evharistiji. Spomnilo me je na tiste dobre stare čase – Bog daj , da bi se vrnili – v katerih sem redno poslušal Catholic Answers – dvourno radijsko oddajo iz San Diega v ZDA – v kateri različni strokovnjaki, predvsem pa pričevalci, oznanjajo Jezusa Kristusa na katoliški način. Kar malce sem že pozabil, koliko dragocenih misli in spoznanj sem prejel po tem, resnično močnem sredstvu evangelizacije. No, in danes sem na youtube-u poslušal to predavanje dr. Hahn-a. Kako dobro je videti in slišati katoličana, ki živi svojo vero, ki odlično pozna Sveto pismo in katoliško teologijo in ki je povrh vsega še res dober govornik. Kako rad bi videl, da bi bilo v Cerkvi še več takšnih oznanjevalcev. Tako ne bi imel prav mladenič z Nizozemske, ki mi je pred meseci rekel, da so nagovori katoliških duhovnikov površni in plitvi (žal so mnogokrat res – vsaj zase to priznam).

Vsebina nagovora dr. Hahn-a je bila nova evangelizacija z vidika evharistije. Presenetilo me je predvsem dejstvo, da je evharistija v bistvu nova zaveza prej kot pa Sveto pismo nove zaveze – šele okrog leta 380 so uradno določili kanon svetopisemske nove zaveze, evharistija pa je bila središče življenja kristjanov vse od zadnje Jezusove večerje dalje. In čeprav velja tudi danes, da je prvo oznanilo o Jezusu Kristusu – tako kot to počnejo evangelijski kristjani različnih protestantskih smeri – povzeto v štirih temeljnih točkah: 1) Bog nas ljubi! 2) Mi smo grešili! 3) Jezus je umrl in vstal za nas! in 4) Mi moramo na njegovo ljubezen odgovoriti z vero!; pa je to šele prvi korak na poti evangelizacije. Potreben je še katehumenat, v katerem spreobrnjenci spoznajo vsebino veroizpovedi, in potem uvajanje v življenje iz zakramentov s prejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Dr. Hahn primerja to trem stopnjam na poti ljubezni: dvorjenju, zaroki in poroki. V svetopisemski govorici pa ta pot nove evangelizacije odseva iz prilike o izgubljenem sinu: sin je v daljni deželi spoznal očetovo ljubezen, svoj greh in potrebo, da se vrne domov, a ga je čakala še dolga pot, preden je bil deležen banketa v očetovi hiši.

Evharistija! Vir in vrhunec krščanskega življenja (kot pravi 2. vatikanski koncil)! Tolikokrat podcenjevan in spregledan zaklad! Središče in cilj nove evangelizacije! Ljubezen svetnikov!
Hvala, Oče, da smem biti vsak dan skupaj z brati in sestrami soudeležen pri daritvi tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.

BTB

br. Jaro

P.S. Predavanje dr. Scott-a Hahn-a lahko poslušaš tule: