SV. ŠTEFAN, 26. 12. 2011

Kristus se je rodil – naj raste v srcih, naj sveti v svetu!
Sprejmi ga in zasveti v Njem!

Blagoslovljen božič…
Naj te Duh okrepi za junaško pričevanje; kot pravi hvalospev v maši mučencev: v človeški nemoči kažeš svojo Božjo moč…

Moj pogled je bil na letošnji božič obrnjen k ubogim. Za to se nisem odloči sam, ampak so mi oči – in upam vsaj malo tudi srce – pritegnile stiske ljudi, ki so mi bili poslani na pot.
Nagovorile so me solze v očeh mlade, zelo lepe ženske, ki je z menoj delila svojo bolečino, ker bo na božič in na svoj rojstni dan par dni za tem osamljena. Pa tako zelo si želi, da bi bila ljubljena..
Dotaknil se me je SMS prijateljice, ki se ji srce kar ne more sprijazniti z dejstvom, da je oseba, ki jo ima srčno rada, v teh dneh v bolnišnici in trpi, ona pa bo z ostalimi praznovala…
Pred božičem se je name obrnil oče šestčlanske družine in mi v stiski potožil, da nimajo niti za hrano, da je že ves dan brez hrane in da jim grozi izvržba iz stanovanja, ker so se njihovi dolgovi zaradi neplačane elektrike in stanarine povzpeli preko kritične točke… Če moreš, pomagaj, je sklenil najin telefonski pogovor!!!
Na božični večer sem v živo izkusil, kako dragocen je lahko “kratek telefonski obisk” pri nekomu, ki je osamljen in v veliki preizkušnji. Ko se na človeška ramena zgrnejo bolezen, nerazumevanje ljudi, osamljenost, finančna stiska… kako naj človek zdrži?!

O Jezus, saj si prišel tudi zanje, kajne? Saj hočeš tudi njim prinesti mir in življenje v obilju? Saj nisi Bog prijetnih praznovanj in romantičnega bogoslužja ob polnoči, kajne? Verujem, da si ti Bog življenja, Bog malih in nemočnih, Bog, ki vabi v mraz in temo in negotovost… O Jezus, kje si? Pridi, čakamo te?

Hvala Bogu za p. Pedra Opeko – včeraj zvečer smo z brati srkali Duha po njegovem TV pričevanju… Hvala, ker si, Gospod, po tem bratu spet vžgal delček mojega srca z ljubeznijo…
Danes sem kljub temu, da je v naši župniji velik praznik, ubog, zelo ubog pav sam… Skrivam se v svoji sobi, težko sprejemam sebe in svojo nemoč. Moja notranja tema me ovira, da bi šel med ljudi… O Jezus, saj si prišel tudi zame, saj boš obiskal tudi moje temine, kajne?

Bogat si bil, pa si zaradi nas postal ubog, da bi po tvojem uboštvu mi obogateli!

Verujem!

TOREK, 20. 12. 2011

En predpraznični “Živjo” v ljubljeno Slovenijo!

Naslov tokratnega “bloganja” – Grega me je včeraj spomnil, da že štiri dni nisem nič napisal – sem vzel iz ene izmed kitic meni zelo drage marijanske pesmi Sonce te zlati. Zakaj? V preteklih dneh sem veliko časa prebil v spovednici, na stolu v kotu stranske kapele, za olatrjem podružnične cerkve ali pa v takšnih in drugačnih kuhinjah, sobicah… kot služabnik Božjega usmiljenja. In zadnja leta se vedno, ko si nadenem vijolično štolo okrog vratu in dvignem roko v znamenje odveze grehov, spomnim na to enkratno misel… In se tako opomnim, da – tako kot Marija – tudi sam kot spovednik zajemam Božje odpuščanje iz prebodenega Jezusovega srca. Mislim, da je p. Milan Bizant na duhovnih vajah dobro rekel, da nam pri spovedi grehi niso izbrisani z avtomatskim, neosebni, enostavnim “duhovnim DELETE”, ampak nam jih izbriše Kristusova kri. Gospod Jezus je umrl zame, da se lahko svobodno sprehajam po tem čudovitem svetu in da – vsaj občasno – ljubim. Res je, z dragoceno krvjo smo bili odkupljeni!!!
Ko kot duhovnik stojim v neki drugi “obliki” Kristusove ljubezni – evharistični daritvi – mi med zauživanjem svete rešnje Krvi prav tako v srcu odmeva verz neke pesmi. Sveti Tomaž Akvinski je v Molim te ponižno zapisal: “saj premore ena sama kapljica zemljo vso oprati grehov madeža”… Kako silna je moč Božje ljubezni!!!
No, če se vrnem k spovedovanju v teh dneh…
Kakšen privilegij je biti Gospodovo orodje v tem svetem zakramentu. Sam se ti kar ne morem dovolj zahvaliti, Gospod, da sem lahko priča tvojih velikih del! O, koliko lepote človeških src sem se nasrkal v teh urah poslušanja in molitve! Kako lep je človek, ko ponižno stopi pred Boga! Kako nežen je Bog, ko se dotika ranjene duše!
Eden izmed zadnjih dni mi je še posebej dragocen – z Jožetom sva obiskovala bolne in ostarele po domovih. Pravzaprav sva bila midva samo noge in roke za veliko bolj vzvišeni Obisk. Hvala, Jezus, ker sem bil lahko ta dan dvojno obsijan s tvojo milostjo. Na moje krhko, ranjeno, utrujeno srce si sijal iz svete hostije in iz ubogih bratov in sester… Sem se spomnil na Blaise-a Pascal-a, ki je v svoji zadnji uri prosil, naj mu k postelji pripeljejo ubogega človeka, da se bo vsaj na ta način obhajal s Kristusom. Hostije namreč ni več mogel zaužiti…

In hvala, Jezus, ker si me včeraj zvečer in danes zjutraj obhajal s Pavlom. In odpusti, če sem v svoji želji ljubiti, naredil kaj narobe…

Lep torek v Gospodu ti želim!

BtbpM

br. Jaro

ČETRTEK, 15. 12. 2011

Ura je malo čez deset (dopoldne) in pred kratkim sem se vrnil iz cerkve, kjer sem se skupaj z župljani oz. župljankami eno uro v tišini sončil pre Jezusm v najsvetejšem zakramentu. Na misel mi prihajajo besede katoliškega apologeta, ki preko Catolic Answers (www.catholic.com) oznanja Jezusa Kristusa. Takole sem si zapomnil njegove besede: “Če bi na mizo postavili kocko iz plutonija in sedeli ob njej, ne bi prav ničesar čutili. Bi vas pa nevidni valovi vsega prežarčili… Podobno lahko rečemo za češčenje Jezusa v Najsvetejšem…” No, hočem povedati, da pri češčenju ponavadi ne doživljam nič posebej čustveno vznemirljivega, verujem pa, da me Gospod Jezus posvečuje, očiščuje… Zato vztrajam! Se trudim biti tam!
In kar je najlepše, nas vsakih nekaj dni pridejo za nekaj minut obiskat Jezusa  tudi otroci iz vrtca Nazaret. Seveda so njihove vzgojiteljice tudi z njimi. Danes so se posedli tik pred Jezusom, zmolili O Gospa, moja in Sveti angel ter zapeli Jezus moj, ljubim te. Skupaj smo počasitili Gospoda in prejeli blagoslov! Hvala ti Sveti Duh, ker v srcih vzgojiteljic v “našem” (v bistvu je to vrtec Marijinih sester) vrtcu prebujaš zavest, kako pomebno je otroke pripeljati k živem Jezusu. In ko so odhajali, so se poslovili od Jezusa: “ŽIVJO, JEZUS! ADIJO, JEZUS!”

No, čez dobro uro odhajam na “misijon” v Prečno pri Novem mestu. Zato tudi pišem že sedaj: prosim te za molitev. Da bi imeli vsi – tamkajšnji župljani, župnik in jaz – odprta srca za delovanje Duha. Zase te še posebej prosim! Da ne bi oznanjal samo z besedo ampak z Gospodovo močjo!

Naj se za konec še poveselim. Včeraj sem trikrat zmagal!!! Oziroma Gospod je zmagal v meni! Pisal sem bratu in mu zaupal stvari, ki so me težile – in dobil lep odgovor; drugega brata sem poklical po telefonu in mu iskreno izrazil pomislek glede zame pomembne stvari – poslušal in slišal me je ter me potrdil v prepričanju, da je res dobro zaupati v brate in verjeti, da v njih prebiva Gospod. In tretja zmaga? Končno sem odgovoril na e-pismo prijateljice – in danes že dobil odgovor. Bog bodi hvaljen za vezi med nami, vezi v Duhu! Včasih je sicer zelo težko drugemu spregovoriti o težkih stvareh, a v Cenacolu so nas učili, da je pravi prijatelj tisti, ki ti upa povedati tudi to, kar ni prijetno. a je pomembno.

Hvala! BtbpM
brat Jaro

SREDA, 14. 12. 2011

Uf, kako naporno je vztrajati v pisanju bloga!!!
No, saj je še veliko drugih stvari, kjer je zvestoba naporna. Je pa ključna – edina, ki lahko Bogu omogoči spreminjanje srca in posvečevanje sveta. (V svojem molitvenem kotičku imam simpatično knjižno kazalo, na katerem se “človeček” z vsemi močmi oklepa nežnega drevesa, medtem ko ga vetrovi in naliv hočejo odnesti drugam. Nad to podobo je napis: SAD SVETEGA DUHA JE ZVESTOBA. Pridi, Sveti Duh, pridi po mogočni priprošnji brezmadežnega Srca Marije, tvoje preljube neveste.)

Pred tednom dni se je na duhovnem pogovoru oglasila moja draga prijateljica z njenim dragim. Bilo je blagoslovljeno – še in še! Ko sta odšla sem bil miren in vesel in hvaležen Bogu zanju… Kmalu pa sem dobil SMS, v katerem mi je ta dragocena sestra odkrila ozadje njunega obiska. Prvi del SMSa se je glasil takole: “Jaro… hvala še enkrat… Ve, zjutraj sem molila, če naj sploh prideva danes do tebe (črni mi je tko mikavno ponujal misel, da je “brez veze”). in ko sem molila, je mimo pripeljal velik tovornjak, na katerem je čez celo prvo stran pisalo “Knežević”…”
EJ, GOSPOD, BRAVO!

Nek drug dan, ko sem se spet s trolo peljal na drug konec Ljubljane, je vstopil mlad moški z dolgimi temnimi lasmi in brado – me je kar malce spomnil na Jezusa – popolnom oblečen v črno in z rinko v nosu. S pogledom sva se pozdravila, pa čeprav sem imel v sebi občutek, da sva “kilometre vsak k sebi”. Izstopila sva na isti postaji in nekaj korakov sva – z ramo ob rami – naredila v isto smer. Začutil sem začudene poglede mimoidočih: dva čudaka, “darker in menih”, skupaj?! O da bi nekoč lahko tudi duhovno kot brata hodila z ramo ob rami za teboj, Jezus!

Sobota je bila tudi poseben dan: dopoldne sem napisal e-sporočilo Maksu Modicu – v upanju, da se boš ti, Jezus, dotaknil tudi njegovega srca. Popoldne sem šel v Zreče, pa po Božji previdnosti do tja nisem prišel, temveč me je Duh pripeljal v (meni tako ljub) Maribor. Rafo me je odložil pri Planetu Tuš in uspel sem napraviti le par korakov, ko me je ustavila mlada gospa s sinčkom in me vprašala: “Ste vi pravi ali ste samo oblečen tako?” Uf – ne vem, če sem čisto pravi, vsekakor si to želim biti… Gospo sem spoznal in Duh mi je prišepnil njeno ime. Pa to je vendar Meta, ki nam je pred 16imi leti tako velikodušno ustavila, ko smo štopali v Vipavski dolini, in nas s svojim jugecom zapeljala v Vipavski Križ. Ej, kako ti, Gospod, znaš presenetiti!

Moj naslednji postanek je bil pri muslimanski družini. Prvič sem jih obiskal v habitu in Gospod je takoj odpr vrata za oznanjevanje. Spraševali so me, zakaj nosim križ z Jezusom na rožnem vencu in lahko sem jim govoril o tvoji veliki ljubezni, Jezus. Hvala zanje, hvala za to priložnost!

Pa še pot nazaj v LJ. Na železniški postaji sem ugotovil, da nimam dovolj denarja za vlak do LJ. Prijazna gospa “na okencu” mi je dala karto, kljub temu, da sem bil 70 centov “prekratek”. Gospod mi je potem na poti poslal gospoda s težko življenjsko izkušnjo in mu odprl srce. Le kdo sem jaz, Gospod, da sem lahko priča tolikim tvojim čudežem…

No, kaj je potem sploh čudno, da je v nedeljo pri pridigi kar vrelo iz mene… Peter mi je rekel: “Se je čutilo, da si izkusil veliko močnih stvari…” Ja, res je!

Gospod, bodi zahvaljen!

BTBpM
brat Jaro

Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. 12. 2011

Najprej: Vse najBožje, Renata! Vse najBožje, Manca! Vse najBožje, Marjan!…
Verjetno si se že malo ustrašil, da ne bom nehal z voščili, a kot vidiš, sem bil dokaj zmeren… Ne vem, kako se tebi zdi skovanka “vse najBožje”, a sam jo izrečem oz. zapišem nekako lažje, kot pa tisto klasično “vse najboljše”. Nikoli mi sicer ni bilo jasno, kaj se pod tistim “najboljše” v resnici skriva?! Je to najboljše po moje po tvoje ali po njegovo? No, pa me je nekaj mesecev nazaj prešinila misel, da niti ne bi bilo slabo izrekati voščila z Jezusovim Božjim pečatom: “najBožje” se mi zdi še “najboljše”, ker ne dopušča raznoraznih subjektivnih interpretacij ali celo deformacij – če je Božje, je pa že dobro, kajne?

Včeraj je bil zanimiv dan – razpet med dobroto in lepoto, med praznovanjem sv. Miklavža in Brezmadežne . Pa mi je prišla ideja, da bi tudi z mladimi pobrskali po tej vsebini in skupaj odkrivali, kaj se splača postaviti za temelj: LEPOTO ali DOBROTO?

Kot že velikokrat doslej, je Gospod poskrbel zame zelo, zelo konkretno. Nič “hudega” sluteč sem obiskal mamo in Grega v NKNSju in kaj kmalu mi je mami sama začela govorit o Alenu Kobilici, priznanem manekenu, ki pa je oslepel in se sedaj trudi z zgledom in tudi drugače pomagati ljudem v stiskah. Uf, zanimivo, LEPOTA IN DOBROTA torej! Pobrskal sem po youtubu in našel nekaj res zanimivih vsebin. Ej, vsaka čast Alenu za pogum in pričevanje o lepoti življenja! Da bi bilo še več takih lepotcev in lepotic, ki bi mladim pokazali pravo vrednost življenja…

Pred leti sem tudi sam – pa čeprav nisem lepotec – skušal nekaj podobnega povedati takole:

BOG SE JE ZALJUBIL VATE

Kdo sem – se sprašujem. Kam grem – raziskujem.
Iščem svoj obraz. Iščem svojo pot.
Gledam se v zrcalo,da bi pokazalo,
kdo sploh sem in kaj naj naredim.

Pusti zrcalo, ker ti laže,
resnice prave ne pokaže,
prisluhni srcu, ki ti pravi:
Bog se je zaljubil vate!

Iščem le resnico, neulovljivo ptico,
ki leti, kjerkoli se ji zdi.
Vsepovsod temine, niti  pajčevine,
ki drži, srca mi ne spusti.

Pusti zrcalo, ker ti laže,
resnice prave ne pokaže,
prisluhni srcu, ki ti pravi:
Bog se je zaljubil vate!

Vame??!
Da vate! Bog se je zaljubil vate!
Prav res se je zaljubil! Do ušes se je zaljubil!
Noro se je zaljubil – VATE!

ALELUJA, ALELUJA,
BOG SE JE ZALJUBIL VAME (2X).