V SRCU SVOJEGA SINA TI ZAJEMAŠ ZA NAS

TOREK, 20. 12. 2011

En predpraznični “Živjo” v ljubljeno Slovenijo!

Naslov tokratnega “bloganja” – Grega me je včeraj spomnil, da že štiri dni nisem nič napisal – sem vzel iz ene izmed kitic meni zelo drage marijanske pesmi Sonce te zlati. Zakaj? V preteklih dneh sem veliko časa prebil v spovednici, na stolu v kotu stranske kapele, za olatrjem podružnične cerkve ali pa v takšnih in drugačnih kuhinjah, sobicah… kot služabnik Božjega usmiljenja. In zadnja leta se vedno, ko si nadenem vijolično štolo okrog vratu in dvignem roko v znamenje odveze grehov, spomnim na to enkratno misel… In se tako opomnim, da – tako kot Marija – tudi sam kot spovednik zajemam Božje odpuščanje iz prebodenega Jezusovega srca. Mislim, da je p. Milan Bizant na duhovnih vajah dobro rekel, da nam pri spovedi grehi niso izbrisani z avtomatskim, neosebni, enostavnim “duhovnim DELETE”, ampak nam jih izbriše Kristusova kri. Gospod Jezus je umrl zame, da se lahko svobodno sprehajam po tem čudovitem svetu in da – vsaj občasno – ljubim. Res je, z dragoceno krvjo smo bili odkupljeni!!!
Ko kot duhovnik stojim v neki drugi “obliki” Kristusove ljubezni – evharistični daritvi – mi med zauživanjem svete rešnje Krvi prav tako v srcu odmeva verz neke pesmi. Sveti Tomaž Akvinski je v Molim te ponižno zapisal: “saj premore ena sama kapljica zemljo vso oprati grehov madeža”… Kako silna je moč Božje ljubezni!!!
No, če se vrnem k spovedovanju v teh dneh…
Kakšen privilegij je biti Gospodovo orodje v tem svetem zakramentu. Sam se ti kar ne morem dovolj zahvaliti, Gospod, da sem lahko priča tvojih velikih del! O, koliko lepote človeških src sem se nasrkal v teh urah poslušanja in molitve! Kako lep je človek, ko ponižno stopi pred Boga! Kako nežen je Bog, ko se dotika ranjene duše!
Eden izmed zadnjih dni mi je še posebej dragocen – z Jožetom sva obiskovala bolne in ostarele po domovih. Pravzaprav sva bila midva samo noge in roke za veliko bolj vzvišeni Obisk. Hvala, Jezus, ker sem bil lahko ta dan dvojno obsijan s tvojo milostjo. Na moje krhko, ranjeno, utrujeno srce si sijal iz svete hostije in iz ubogih bratov in sester… Sem se spomnil na Blaise-a Pascal-a, ki je v svoji zadnji uri prosil, naj mu k postelji pripeljejo ubogega človeka, da se bo vsaj na ta način obhajal s Kristusom. Hostije namreč ni več mogel zaužiti…

In hvala, Jezus, ker si me včeraj zvečer in danes zjutraj obhajal s Pavlom. In odpusti, če sem v svoji želji ljubiti, naredil kaj narobe…

Lep torek v Gospodu ti želim!

BtbpM

br. Jaro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja