O, ljubi Abraham, koga vse si pripeljal s seboj …

Sreda, 19. 6. 2019 – dan, ko je vse drugače …

Včeraj sem srečal Abrahama … a ni prišel sam …
Na moje srečanje z njim so gosti začeli prihajati že v nedeljo in potem kar ni bilo konca sprevodu tistih, ki ste mi pokazali, da me imate radi … Hvala!
Vseh sicer ne bom mogel omeniti po imenih, a prav vsake besede, pogleda, spomina in molitve sem iz srca vesel. Hvaležen sem, da ste z menoj na poti Domov!
Nekatere med vami pa vendarle želim posebej omeniti …

Naj začnem pri tebi, mami … kako zelo lepo je, da si z Gregom, Biljano in Lukom prišla k nam v Škofjo Loko in da sva bila lahko skupaj v Kristusu pri evharistiji. Naj ti v hvaležno zahvalo še enkrat zapišem to, kar sem ti izrekel med mašo:
IZ LJUBEZNI SI ME RODILA. V KRSTU SI ME UMILA. V OTROŠTVU SE ZAME BORILA. V MLADOSTI ME UMIRILA. ODRASLEGA ME BLAGOSLOVILA. Mami, hvala!
Grega, lepo je biti tvoj brat. Vedno znova okušam, da me imaš rad!
In vi, dragi bratje, hvala, da me iz dneva v dan sprejemate, podpirate, dvigate, prenašate, iščete … Kako velik dar je, da sem lahko praznoval z vami!
Dragi Kaprijci, lepo presenečenje ste mi pripravili … še posebej, ker ste želeli, da najprej praznujemo pri oltarju. In de luxe blejski tarok je biser … Dragoceni ste mi!
In prišel je dan srečanja, mnogi srečanj in Srečanja!
Ob vseh voščilih, darilih, SMSih, stiskih rok … bi rad izpostavil nekaj oseb in verjetno še kakšno zraven …
Najprej vas, preizkušana sestra, ki me imate, kljub temu, da sem vas večkrat razočaral in tudi prizadel, še vedno radi …
Potem tebe, draga grešna duša, ki si me obdarila s pesnitvijo, prij…. in pivom, ki mu ni enakega …
In tebe, Eva, ki si iz srca izlila pesem prav zame in me spravila v prijetno zadrego.
In tebe, Jožko, ki si mi ponovno dokazal svojo ljubezen – lepo te je bilo videti, kako uživaš, ko praznujem …
In vaju, Gal in Severa – niti sanjati ne bi mogel, da bo naše srečanje tako nežno lepo, globoko in bogato. Najino srečanje po zadnji pesmi, Severa, je bilo ena najlepših stvari v mojem dosedanjem življenju. Sedaj vem skrivnost tvoje lepote …
In tebe, Matej, ki si mi v srcu prebral srečo in mi zaželel, da bi bil še naslednjih petdeset let tako srečen …
In tebe … ja, prav tebe … ne glej naokrog, ne išči drugega … tebe mislim in se ti zahvaljujem, da bereš moje življenje in me blagoslavljaš!

Kontra … v Kristusu, seveda!

brat Jaro (še vedno in vedno bolj živ …)

Asiški objemi

Malo nad Assisijem, 15. 6. ob 5.40 – na dan ko je Tonček dopolni 50 let

Rezultat iskanja slik za assisi

SAN DAMIANO

“Gledam Jezusa na križu pri San Damianu in te vidim, Očka, čeprav te ne vidim!!!
Tvoj sem …
TVoje oči ima …
Tvoje nežno-močne, v objem razširjene roke …
Tvoja kri teče iz njegovih rok …
Kako prav je rekel tvoj Sin:
‘Kdor vidi mene, vidi Očeta’
Vidim te …”

“Frančišek, opazujem te …
Pravzaprav opazujem tvojo bronasto podobo,
a Duh mi omogoča videti prav tebe, brat!
Sediš v brezdelju, svetem brezdelju,
in pustiš Očku, da te miluje z žarki svojega Sonca,
da te boža s sapicami svojih vetrov,
da te pomirja z žvrgolenjem svojih ptic …
Tako miren in tako blagoslovljen si, dragi brat!
Samo si …
In brez da bi odprl usta ali oči,
brez da bi premaknil roko ali oblikoval misel …
samo si …
In nisem še okusil lepše hvalnice Bogu!
Samo sem …”

“Srce bije … Srce poje:
‘Biti!
Samo biti …
in se pustiti
ljubiti …'”

SANTA MARIA MAGGIORE – SVETIŠČE SLEČENJA

“Slekli so te, Jezus …
Ti sleci mene!
Sleci me oklepa starega človeka,
ki me sicer varuje pred bolečino,
a me onemogoča, da bi ljubil …
Vedno bolj se počutim kot pastir David,
ki so ga v boj proti Goljatu hoteli poslati
v kraljevem oklepu.
Pa še hoditi ni mogel …
Gospod, naj v zaupanju vate,
v tvojo sveto navzočnost,
nezaščiten, a mladostno gibljiv,
krenem v boj ljubezni!
Na življenje in smrt!
Saj si vendar ti moj ščit, kajne?!”

PORCIUNKULA

“Strah nas lahko razcefra …
če ni nikogar, ki bi nas objel!!!

O bratje, kako premalokrat vas objamem …
Ta objem s tega svetega kraja
pa vam zmorem dati:
Objemam te, Miha, trdni brat.
Objemam te, Jurij, iskreni brat.
Objemam te, Bernard, nežni brat.
Objemam te, Pavel, čisti brat.
Objemam te, Jožko, prosojni brat.

Prosim vas, objemite tudi vi mene, bratje.
Vsaj kda pa kdaj … da me
strah ne bo razcefral!”

RIVOTORTO

“‘Umiram!!!’

Sveti brat, slišal, sredi noči si slišal
krik brata v stiski in si se odzval …
Prosim te, očisti mi ušesa srca,
da bom tudi sam slišal:
krike, klice, vzdihe, šepetanje …
da bom videl:
preplašene poglede, kretnje zadrege,
izraze bolečine …
In da se bo moje srce zganilo še posebej odločno,
ko se bo med nas zavlekel strupeni hlad molka!!!
Hočem živeti!
Hočem živeti z vami, bratje!”

“Frančišek,
kako nežno in potrpežljivo si umival rane
bratu gobavcu!
Saj Oče ni mogel drugače, kot da je tvoj nežni dotik
uporabil kot izvir zdravja in miru!
Kako sveto se v nebesih veselita z materjo Terezijo ,
obkrožena s tisoči tistih, ki sta jim umivala rane
telesa, duše in duha.
Veselim se z vama
in vaju prosim, da me naučita
objeti in pobožati
gobavca v meni …”

Midva (On in jaz)

Tudi jaz si že znam sama obrisati ritko …

Assisi, 11. 6. 2019 – god sv. Barnaba, apostola

Sveto ime Jezus, naj bo hvaljeno od sončnega vzhoda do zahoda!

Hej … morda se ti tokratni naslov res zdi neprimeren in v tem času, ko se iz raznoraznih duhovniških skrivni omar valijo mrtvaki – kako tragično je vsako trpljenje povzročeno s strani tistih, ki so posvečeni za službo razodevanja Očetove ljubezni – celo pohujšljiv.
Ampak prav zato pišem!
Ker nočem, da bi me strah, da me bo kdo nekje, nekoč obtožil pedofilije, ohromil do te mere, da ne bom več normalen.
Pišem, ker vidim, da se vsesplošna bolečina ob primerih duhovniški zlorab otrok tudi v mojem srcu preobraža v strah … Strah pa ne sme biti glavni usmerjevalec naših dejanj …
Napisati hočem par vrstic o čudovitem dogodku v našem samostanu, o pikniku mladih družin iz ene izmed zakonskih skupin.
In prišel je trenutek, ko sem bil naprošen, da dvema deklicama pokažem, kje je stranišče. In ko smo prišli tja, so bila vrata enega izmed dveh stranišč že odprta in na školjki je že sedela tretja, malo večja deklica in zadovoljno opravljala potrebo. Ker sta bili ostali deklici premajhni, da bi prižgali luč v drugem stranišču, sem to storil jaz. In tako sem bil kar naenkrat sredi pogovora – pravzaprav so deklice pripovedovale meni… “Jaz sem pa že velika. Lahko sama prižgem luč. Pa tudi ritko si že sama obrišem …” “Tudi jaz si znam že sama obrisati ritko …”
Rekel boš: “Kako simpatično …” Ja, ampak mene je bilo skoraj groza … Kaj če bo kdo pomislil, da se družim na WC-ju s tremi deklicami zaradi nekih preverznih nagibov … uff … Priznam, kolikor je bilo mogoče hitro, sem se pobral proč … In to kljub temu, da se s starši že dolgo poznamo in da smo prijatelji … Strah je zmagal!

Da pa ne bi zmagal še drugič, pišem …

In molim za vse nas duhovnike, da bi nas Očetova ljubezen potešila in posvetila, da ne bi nikdar nikogar ogrožali – še posebej ne otrok!

V Kristusu

brat Jaro