ČETRTEK, 15. marec 2012 – sv. Ludovica de Marilac

Hvaljen Jezus!

Danes bi moja stara mama praznovala 93-i rojstni dan, a jo je Gospodar življenja že pred dobrimi petimi leti poklical k sebi. Prav pa je, mama, da se te spomnim in se ti zahvalim za vse, kar sem prejel po tvojih drobnih, utrujenih, zgubanih rokah.
Še večja pa je moja hvaležnost do moje mami, ki je pred dvema dnevoma dopolnila 69 let. V mojem življenju ni človeka, ki bi bolj jasno kazal na resnico, iz katere živim(o) in sicer, da je Bog ljubezen. Ne spomnim se trenutka, ko bi mami doživel drugače kot pa skrbno in ljubečo. O, saj poznam tudi njene slabosti in se včasih čutim nemočnega ob njeni bolečini, a tudi v teh trenutkih preizkušenj je ljubezen tiha zmagovalka.
Spomnim se dogodka izpred let, ko sem prvič “pobegnil” iz samostana. Eden izmed bratov, moj vzgojitelj, me je vprašal, zakaj sem se v stiskah zatekel domov in ne v kakšen naš samostan. Moj odgovor je bil: “Ker se le doma čutim popolnoma sprejet tak kot sem!”
Verjetno boste tisti, ki ste tako ali drugače domači s psihologijo, v tem mojem odgovoru zaznali tudi mojo neodraslost, nezrelost – a me to ne skrbi. To sem jaz: slaboten, nebogljen, krhek… Dobro pa je, da vem, da obstaja nekdo, ki me pozna, razume in sprejema brezpogojno.
S teboj želim deliti tudi nekaj verzov, ki so nastali – kot zahvala in voščilo mami – na avtobusu nekje med Kranjem in Brezjami (pod “pogledom” Prešerna in Device Marije):

Leto za letom
ti na obraz riše črte ljubezni.
Mladost je že dolgo nazaj
odšla drugam,
a na tvoje srce vedno nova
trka modrost.
Ko jo sprejemaš,
to neutrudno popotnico
po stezah človeških usod;
z njo stopajo vate
mir, spokojnost, spravljenost, dobrota…
In
– če se ne boš utrudila
ob nepretanem odpiranju vrat
življenju –
bo nekoč na tvoje srce
potrkal On.
Alfa in Omega. Začetek in Konec.
Takrat boš vedela.
da je bilo vredno živeti,
vredno trepetati, hrepeneti in trpeti.

Naj tem mislim dodam samo še okus po srečanju z neko drugo ženo. Poznam samo njeno ime, Zdenka je, in da je v stiski in da je njen lep glas z Rastejo v strmi gori po mariborski Gosposvetski zvenel kot nepreslišen poziv, naj Maribor postane mesto kulutre ljubezni, kulture srca.
In hvala ti, v bojih utrujeno, premraženo, hrepeneče srce, ker me nisi izdalo ter mi nisi pustilo, da bi se sklonjene glave odtihotapil mimo nje. Pet evrov, stisk roke in par besed – kako preprosto je graditi boljši svet!

Božji blagoslov in vse dobro v Gospodu!

BTBpM

br. Jaro

TOREK, 6. 3. 2012

Hvaljen Jezus!
Spet sem tu…

Če si se morda ustrašil/a, da sem si za postno pokoro izbral nepisanje na blog, naj te s tem pisanjem pomirim. Res je, da za nas, ki smo preveč zgovorni, brzdanje jezika in “prstov” vsekakor sodi v ožji izbor možnosti za postno pokoro, pa se sam vendarle toliko poznam, da si ne nalagam neizvedljivih pokor…
Torej, spet pišem.

Ravnokar sem odložil mobilni telefon: napisal sem voščilo prijateljici, ki jo že zelooo dolgo nisem videl, pa se dogovoril za popoldansko srečanje z nekom, ki išče odgovore v preizkušnjah, ter potrdil že dogovorjeno srečanje v četrtek. Tako, najnujnejše sem opravil…
No, najnujnejše sem opravil pravzaprav že prej, ko sem se spet za eno uro ustavil pred Jezusom v najsvetejšem zakramentu in mu skušal dopustiti, da je usmiljen z mano. V zadnjih dneh me precej skrbi izvedba pasijonske igre, ki naj bi jo pripravili z mladimi iz župnije, pa mi je Jezus pokazal, da je to njegova skrb, sam pa naj več pozornosti namenim skrbi za lastno zveličanje. Hočem ga ubogati…

Sedaj pa k naslovu…
Pred dnevi sem prvič pil kapučino na obrežju Ljubljanice in opazil sem, da se med racami, ki so plavajoč lovile prijetne sončne žarke, gibljejo tudi pižmovke. Nisem vedel, da imajo tudi tu svoja domovanja in nisem jih še nikdar takole “od blizu” opazoval. (Sploh se premalokrat vzamem čas za opazovanje, le to pa je nujni predpogoj, da se lahko v meni prebudi tudi občudovanje. Tega sem se zavedel v soboto, ko sem pometal okrog samostana in opazil prve zvončke na gredici, ki jo skrbno obdeluje s. Miroslava. No, pravzaprav ne vem, če so prvi – za moje oči in srce so bili.)
Pižmovka ni ravno med mojimi ljubljenci. Preveč me spominja na ogromno podgano – na njih pa nimam prav lepih spominov. Revice niso za to nič krive.
Sem jih pa kljub temu opazoval. Kakšne posebne naklonjenosti do njih moje srce sicer ni zaznalo, so mi pa postale vsaj manj tuje.
Ob meni je sedel prijatelj, s katerim deliva kar nekaj podobnih življenjskih izkušenj, spolne usmerjenosti pa ne. (Saj menda nisi mislil/a, da spolna usmerjenost s poklicanostjo v redovništvo izgine…) Prijatelj je homoseksualec.
Ker se vedno, kadar se srečava, pogovarjava odkrito, sva tudi tokrat iskreno spregovorila o dogajanju v povezavi z družinskim zakonikom. Imava različne poglede, to veva že dolgo. Sem ga pa verjetno neprijetno presenetil z izjavo, da še vedno verjamem, da je homoseksualna usmerjenost  psihična motnja.
“Pa saj smo ja v 21. stoletju”, je bil njegov prvi odziv.
Ja, vem, a sem ob preučevanju virov, ki jim zaupam, prišel do dovolj jasne potrditve te trditve, da sem se je pripravljen držati, tudi če bom veljal za mračnjaškega, zaplankanega, homofobnega. In to vse dokler ne bom srečal prepričljiv argumentov, da to ne drži.
Me je pa precej pretresel film Milk, ki smo ga včeraj zvečer gledali v skupini mladih odraslih kristjanov ZasveTi. Res je, da so morali naši bratje in sestre, ki so istospolno usmerjeni, v preteklosti pretrpeti poniževanja, zapostavljanja, maltretiranja. Tega ne sme biti nikdar več.
A vendar so njihovi pritiski, pod okriljem gejevskega aktivističnega gibanja, neupravičeni, zgrešeni… Tako mislim jaz.
Zadnje, kar si želim, je, da bi me vodili predsodki, da bi na istospolno usmerjene osebe gledal kot na pižmovke. Konec koncev smo si prav z namenom “vstopiti” v svet homoseksualnosti, da bi jo lažje razumeli, tudi ogledali film Milk. In zame je bil ogled zelo poučen.
In tudi zaradi videnega želim še bolj ostati zvest evangeliju in Cerkvi. Tudi kar se učenja o homoseksualnosti tiče.

Pa lep dan v Gospodu!

BTBpM
brat Jaro