ČETRTEK, 15. marec 2012 – sv. Ludovica de Marilac

Hvaljen Jezus!

Danes bi moja stara mama praznovala 93-i rojstni dan, a jo je Gospodar življenja že pred dobrimi petimi leti poklical k sebi. Prav pa je, mama, da se te spomnim in se ti zahvalim za vse, kar sem prejel po tvojih drobnih, utrujenih, zgubanih rokah.
Še večja pa je moja hvaležnost do moje mami, ki je pred dvema dnevoma dopolnila 69 let. V mojem življenju ni človeka, ki bi bolj jasno kazal na resnico, iz katere živim(o) in sicer, da je Bog ljubezen. Ne spomnim se trenutka, ko bi mami doživel drugače kot pa skrbno in ljubečo. O, saj poznam tudi njene slabosti in se včasih čutim nemočnega ob njeni bolečini, a tudi v teh trenutkih preizkušenj je ljubezen tiha zmagovalka.
Spomnim se dogodka izpred let, ko sem prvič “pobegnil” iz samostana. Eden izmed bratov, moj vzgojitelj, me je vprašal, zakaj sem se v stiskah zatekel domov in ne v kakšen naš samostan. Moj odgovor je bil: “Ker se le doma čutim popolnoma sprejet tak kot sem!”
Verjetno boste tisti, ki ste tako ali drugače domači s psihologijo, v tem mojem odgovoru zaznali tudi mojo neodraslost, nezrelost – a me to ne skrbi. To sem jaz: slaboten, nebogljen, krhek… Dobro pa je, da vem, da obstaja nekdo, ki me pozna, razume in sprejema brezpogojno.
S teboj želim deliti tudi nekaj verzov, ki so nastali – kot zahvala in voščilo mami – na avtobusu nekje med Kranjem in Brezjami (pod “pogledom” Prešerna in Device Marije):

Leto za letom
ti na obraz riše črte ljubezni.
Mladost je že dolgo nazaj
odšla drugam,
a na tvoje srce vedno nova
trka modrost.
Ko jo sprejemaš,
to neutrudno popotnico
po stezah človeških usod;
z njo stopajo vate
mir, spokojnost, spravljenost, dobrota…
In
– če se ne boš utrudila
ob nepretanem odpiranju vrat
življenju –
bo nekoč na tvoje srce
potrkal On.
Alfa in Omega. Začetek in Konec.
Takrat boš vedela.
da je bilo vredno živeti,
vredno trepetati, hrepeneti in trpeti.

Naj tem mislim dodam samo še okus po srečanju z neko drugo ženo. Poznam samo njeno ime, Zdenka je, in da je v stiski in da je njen lep glas z Rastejo v strmi gori po mariborski Gosposvetski zvenel kot nepreslišen poziv, naj Maribor postane mesto kulutre ljubezni, kulture srca.
In hvala ti, v bojih utrujeno, premraženo, hrepeneče srce, ker me nisi izdalo ter mi nisi pustilo, da bi se sklonjene glave odtihotapil mimo nje. Pet evrov, stisk roke in par besed – kako preprosto je graditi boljši svet!

Božji blagoslov in vse dobro v Gospodu!

BTBpM

br. Jaro