Pišem danes (23. 4.), zgodilo pa se je včeraj …

In kaj se je pravzaprav zgodilo?!

Premierna uprizoritev igre o p. Romualdu Marušiču, avtorju Škofjeloškega pasijona …
Pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem (šprical sem vse vaje, čeprav smo bili bratje vključeni kot statisti), a sem vedel, da je iz srca Bernarde Žumer zanesljivo privrelo nekaj lepega, globokega, svetega … Bernardo vendarle poznam!
Nisem bil razočaran, prav nasprotno … prevzet sem bil! Kako tekoče in nežno se v igri prepletata humorno in sveto. Spomnil sem se na stil p. Rupnika, ki z dovtipnimi šalami sprosti srce in ga takoj zatem popelje v globine Božje ljubezni. Draga Bernarda, tebi je – s pomočjo igralcev, seveda – uspelo nekaj podobnega. Užival sem! Nasmejal sem se in hkrati v živo okušal bolečino Gospoda Jezusa zaradi mojih grehov… Saj je p. Romuald prav s tem namenom napisal Pasijon, kajne?
In ta širina … Nikdar nisem pomislil, da so soupadala nastanek pasijona v Škofji Loki in tolminski punt. O, kako me je pretresel krik p. Romualda: “Moj Bog, v kakšnih časih živimo …!!!” In njegova molitev je bila tudi moja molitev in jok Marije Magdalene je bil moj jok … Hvala! Bernarda, Jure, Petra, Sonja, … Bog vas blagoslovi!

Hvala tudi tebi, brat Jožko!
Ob tebi in zaradi tebe se v našem samostanu dogajajo velike stvari … predvsem pa se srečuje veliko dobrih ljudi!

Hvala tebi, Jezus, da po svojem Svetem Duhu v nas živiš Očetovo ljubezen!

brat Jaro

Danes, na god sv. Jurija, 23. 4. 2019 ob 13.16

Hvaljen Jezus, alelujaaaa!

Dragi/a sopotnik/ca, ja vem, tale naslov pač nič ne diši po novem človeku v Kristusu … a moram se tudi z zapisom odzvati na današnji obisk ene izmed trgovin …
Nič hudega sluteč sem se postavil v vrsto pri blagajni in čakal, da pridem na vrsto.
Pozornost mi je pritegnil visok, precej krepak moški, ki je precej na glas spraševal prodajalko, kje lahko naroči nek izdelek. Pojma nimam, kaj je v bistvu želel kupiti in to me sploh ni zanimalo … Vznemiril pa me je način, na katerega se je pogovarjal s prodajalkama – tisti za našo blagajno je priskočila na pomoč še sodelavka iz sosednje vrste … obnašal se je vzvišeno, arogantno, agresivno … Ufff …
Zdelo se mi je, da gospe prodajalke vidi zgolj kot orodje za izvedbo svojega nakupa in da je popolnoma spregledal, da pred njim stojita dve živi osebi, ki se mu na vso moč trudita pomagati. Ja, res je, kot pravi p. Rupnik, da človek postane oseba šele na poti k drugemu … prej je samo en ubog, vase zaprt posameznik. In res je, da nas mogotci tega sveta hočejo napraviti za čim lažje vodljive posameznike, da bi bili čim boljši potrošniki … No, zdi se mi, da jim je v tem primeru kar dobro uspelo …
Gospe, ženski, osebi, sestri … ki sta po poklicu prodajalki, sta kljub nespoštljivosti gospoda posameznika ostali mirni in ustrežljivi. Ena je na njegovo pripombo, da mu je neka druga prodajalka rekla, da lahko to uredi na blagajni, skušala pomagati z vprašanjem: “Katera prodajalka pa je to bila? Tista s čopom?”
“Ženska kot ženska …” je butnil moški in si s tem prislužil omembo na tem blogu.
Ženska kot ženska?! Halo! Kdo pa ste, (dragi) gospod, da lahko takole vzvišeno gledate na druge …
Res sem bil jezen nanj …
In občudoval sem prodajalki in se zahvaljujem Bogu zanju in za vse, ki morajo iz dneva v dan prenašati izpade raznih slabovoljnežev, napihnjencev, utrujencev, nepremišljencev, ranjencev, neodrešencev … Ma, (dragi moji) saj so vendar tudi prodajalke ljudje! In to dobri, potrpežljivi, ustrežljivi ljudje … ki pa se vse prepogosto znajdejo med kladivom in nakovalom v tej hrupni, zatohli kovačnici, ki se ji reče “biznis”.

Moški je končno odšel …
In ko sem prišel na vrsto, se nisem mogel zadržati … hotel sem prodajalki pokazati, da sem slišal … in da mi ni vseeno …
“Sem pa mislil, da so kreteni že izumrli,” sem ji rekel polglasno.
Nasmehnila se je …

V Kristusu
brat Jaro

Jutranji pogled na pretekle dni, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus ter mir in vse dobro v Gospodu!

Katedrala Notre dame gori …
In jaz se sprašujem zakaj … Gospod, zakaj si to dopustil?

Morda pa so bili plameni v tej veličastni priči moči človeškega duha, ko se odpre tvojemu Svetemu Duhu, res potrebni, da se ves svet zave, da potrebuje Jezusa Kristusa.
Vse preveč cerkva po “krščanski” Evropi je postalo zgolj priča močne vere naših prednikov in kraj občudovanja kulturnih stvaritev. Vse prevečkrat sem se tudi sam ob obisku cerkva počutil samo še eden izmed tisočev turistov, ki občudujejo lepoto stvari, ne vidijo pa lepote tistega, ki so mu posvečene.
Morda, pravim morda, pa so bili plameni v Notre dame potrebni, da ponovno zagori ogenj v svetiščih naših src. Da se Evropa zave, da ni dovolj občudovati dosežkov naših prednikov in da ni dovolj ponovno iskati krščanske vrednote. Evropa, svet, ti in jaz potrebujemo Kristusa! Nič manj!
In če potrebujemo šok terapijo, da se zbudimo iz otopelosti, v katero nas je zapeljalo izobilje, naj gorijo katedrale ena za drugo … vse dokler ne zagori ogenj Duha v srcih!
…
In naj s teboj delim še eno predrzno misel … Lepo, da se je ob požaru v Notre dame prebudilo toliko src in je mnogo ljudi obljubilo velike vsote denarja za obnovo. Saj gre vendar za biser svetovnega formata. A gre vendar samo za kamen … Resda čudovito oblikovan, a vendar samo kamen … In kje so vsa ta silna finančna sredstva, ko kličejo naši sestradani bratje in sestre po svetu?! Kje smo, ko je treba njim odpreti srce … in posledično tudi denarnice?!
V razmislek ti ponujam nekaj misli velikana katoliške vere sv. Janeza Zlatoustega. Takole pravi v govoru o Matejevem evangeliju:
“Ko krasiš svetišče, ne pozabljaj bratov v stiski
Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote. Tisti, ki je rekel: To je moje telo, je potrdil resnično dejstvo. Rekel pa je tudi: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. In: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa.
Učimo se torej tako misliti in častiti Kristusa, kot on želi. Najbolj nekoga počastimo, če mu storimo, kar želi, ne pa če delamo po svojih mislih. Tudi Peter je mislil, da ga bo počastil s tem, če mu bo branil umivati njegove noge. Toda pri tem ni šlo za čast, ampak za nekaj drugega. Tako mu tudi ti izkaži tako čast, kot jo je sam zapovedal, in naj bodo reveži deležni tvojega bogastva. Bog ne potrebuje zlatih posod, ampak zlatih duš.
S tem ne mislim prepovedati cerkvi dajati darove. Pravim le, da obenem in pred tem dajajte vbogajme. Ljubi so Bogu darovi, še ljubša pa mu je miloščina. Rad sprejema Bog darove; še rajši pa vidi, če dajete miloščino. V prvem primeru ima korist samo tisti, ki daje, v drugem pa tudi tisti, ki sprejema. Tam je lahko to le prilika za bahanje, tu pa pomeni izkazovanje miloščine in dobrote.
Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz izobilja okrasi njegovo mizo. Ali mu boš podaril zlat kelih, ne boš pa mu dal piti kozarca vode? Čemu krasiti njegov oltar z zlatimi zavesami; če mu ne daš potrebne obleke? Kakšno korist to prinaša? Povej mi: Ako bi videl nekoga, ki bi bil lačen, pa bi se za to ne zmenil, ali misliš, da se ti bo zahvalil, ko boš krasil njegovo mizo z zlatom, se mar ne bo razjezil nate? In če bi videl nekoga pokritega s cunjami in od mraza trepetati, pa ga ne bi oblekel in bi mu postavil zlat steber ter rekel, da se mu klanjaš, mar se ne bi obrnil proč, užaljen, da se norčuješ iz njega?
Tako se godi Kristusu, ko hodi okrog in blodi in morda roma, pa ne ve, kje bi prenočil. Namesto da bi ga sprejel v popotniku, krasiš stene, stebre in zidove svetišča in kupuješ zlate verižice za svetilke, ne greš ga pa obiskat, ko je uklenjen v ječi. Tega seveda ne govorim zato, ker bi ti branil skrbeti za krašenje, ne, ampak zato, da poskrbiš za eno in drugo. Predvsem pa poskrbi za to drugo. Nikoli niso obsodili koga, ki ni sodeloval pri krašenju in lepšanju svetišča, kdor pa se ne meni za reveža, je na poti v pekel, v večni ogenj in v trpljenje s pogubljenimi. Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše božje svetišče kakor cerkev.”

Da bi živeli vero, da bi ljubili na Kristusov način in v njegovi moči …

brat Jaro

Bolj ali manj zgodnje jutro velikega četrtka, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Naslov zapisa sem si tokrat sposodil v Piranskih solinah.
Na ta domiselen način vabijo obiskovalce in kupce, naj se podajo v okušanje skrivnosti pridobivanja soli in njenega uživanja.
No, ko smo že pri uživanju … v torek sem res užival, ko sem lahko ves dan z bratom Gregom, sestro Renato in njeno družino ter sestrično Snežano ter njenim sinom Andrijo, ki živita v Nišu in sta prvič po dolgih letih obiskala Slovenijo, preživel ob slovenskem morju. Tako preprosto, sproščeno, osrečujoče smo se sprehajali po solinah, uživali v ravnoprav močnem aprilskem soncu in srkali bližino drug drugega … Zaradi takih dni se pa splača živeti!
A ta domiselni slogan Piranskih solin (Sol je morje, ki ni moglo nazaj v nebo) mi v srcu prebuja še en drug spomin. Spomin na Jezusove besede: “Vi ste sol zemlje…” In mi omogoča, da jih doživim na novo, sveže, globlje …
Če je namreč sol morje, ki ni moglo nazaj v nebo, nas prav hrepenenje po povratku v nebo, domov v Očetovo hišo, dela za sol zemlje. Sonce Božje ljubezni nas prebuja v hrepenenje in nam daje okus, s katerim lahko zaznamujemo ves svet. Če ne hrepenimo – kar mnogokrat tudi boli – če svoje življenje zlijemo s tem svetom in pozabimo, da smo poklicani za več kot lahko nudi ta svet: za večno srečo, potem nismo več sol in nimamo drugim ničesar več dati.
Ja, hrepenenje po nebu, nebesih, domu, Očetu nas napravlja za sol sveta. Zato nikoli, nikoli ne prodajva hrepenenja, dragi/a bralec/ka! HREPENENJE NI NA PRODAJ!

Objem v Kristusu!

brat Jaro

P. S. Danes bo moja mami operirana na kolku, mož prijateljice Ane pa bo imel zahtevne preiskave. Podpri ju, prosim, z molitvijo! Hvala!