Ponedeljkov večer, ura gre počasi proti deseti …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobrov Gospodu!

(Saj vem … lahko bi začel brez tega pozdrava … a nočem. Ker je prav, da se Jezusovo ime oznanja, da ga izrekamo in slišimo, da ga hvalimo in slavimo …)

Si že zmolil/a večerno molitev? Še ne? Jo boš? Kako?
Mene so učili, da je molitev pogovor z Bogom … Ti je znano?
Da je normalen pogovor možen, sta običajno potrebni vsaj dve osebi, ki sta živi in pripravljeni deliti svoje življenje z drugim. (Ne zanikam, da se človek lahko pogovarja tudi sam s seboj, pa z živalmi in drevesi, ampak ne zameri, če teh pogovor v ta zapis ne bom vključil.)
Je torej pogovor z Bogom možen?
Prepričan sem da je. Bog je živ in nedvomno je že velikokrat dokazal, da želi deliti svoje življenje z nami, da nam hoče biti blizu. Torej … si že opravil/a svoj večerni klepet z Bogom? Me res “matra firbec”, kaj si mu povedal/a! še bolj pa, kaj je on povedal tebi!

Mislim, da je bil tale uvod vsaj malce potreben, da lahko povem, kaj mi je prišlo na pamet v soboto:
Z našo freisinško (škofjeloško) četo smo bili v Lučinah in v delavnici, ki sem jo imel čast voditi, smo s fračami streljali plakate z napačnimi podobami Boga. To je biil pač del našega “dvakrat dvojnege bipiatlona”. A po tej zanimivi izkušnji smo se z dekleti in fanti umaknili v moško garderobo (za punce je bil eksodus skozi fantovsko stranišče najtežja preizkušnja) in rekli par besed o tem, kdo naš Bog v resnici je.
In pogovarjali smo se tudi o tem, da se Gospod hoče pogovarjati z nami …
In molitev je pogovor z Bogom, kajne?
Hmmm … včasih je res …
Velikokrat pa se namesto v pogovor z Njim v naši tako-imenovani molitvi spustimo v recitiranje naučenih besedil. Te recitacije res niso kaj prida podobne pogovoru …
Kako bi se počutila moja prijateljica Manca,če bi jo poklical po telefonu in ji rekel, da bi se rad pogovarjal z njo, potem pa bi ji pol ure recitiral Krst pri Savici? Saj je Krst pri Savici super stvar, nikakor pa ni pogovor! V tiste pol ure ne bi Manci povedal prav nič o sebi in tudi njej ne bi omogočil, da mi kaj pove!
Tako žal mnogokrat molim-o!
Ponavljamo naučene obrazce (z njimi sicer ni nič narobe …) naše misli in naše srce je pa nekje popolnoma drugje … In čeprav nas naš Gospod kljub temu kar dobro razume, se pa pojavi velika težava, ko bi mi morali slišati njega … Sem prav povedal, Gospod?

Pravijo, da mi ponavadi prosimo za črepinje, Bog nam pa hoče podariti vesolje! In modri sv. Avguštin je dejal, da ne molimo zato, da bi Boga informirali o naših potrebah, temveč da bi svoje srce pripravili na prejem Božji darov.
S poslušanjem, seveda!

No, saj sva kar dobro poklepetala, kajne? Aja, tebe pa res nisem pustil do besede … No, pa drugič …

V Kristusu
brat Jaro

P. S. V našem skavtskem priročniku za voditelje Dvigni peruti tako lepo piše, naj voditelji skavtom ne govorijo veliko o Bogu, ampak naj več govorijo Bogu o svojih skavtih…

… in ko sem te opazoval, je tudi moje srce začelo hitreje biti.
Tako mlada, tako odločna, tako polna neke neopisljivo sveže moči si bila.
In priznam, da sem ti v tistem trenutku vsaj malce zavidal tvojo mladost, tvojo vero, tvoj pogum.
Morda se ti zdi, da pretiravam, a pišem iskreno. Saj se poznava, draga prijateljica in sestra … Poznam tudi – vsaj čisto čisto majčkeno – tudi tvoje stiske, razočaranja in boje, a kljub temu sem te v tistem trenutku (kot potihoma in neizrečeno že tolikokrat poprej) iskreno občudoval.
In ko prelivam to svoje občudovanje v besede, se v meni prebuja velika prošnja: “Gospod, odpri ji srce, da bo videla svojo lepoto!”
Res si lepa, ko se sproščeno nasmejiš. In v čast si štejem, da te celo sam kdaj spravim v smeh … A še veliko veliko lepše so tvoje solze …
V njih se na viden način razodeva tvoje hrepenenje, da bi bila ljubljena in da bi ljubila … ne tako na pol, samo včasih … ampak vedno in do konca …
Veš, sam premalokrat jokam. Le redko pustim bolečini, da pride na plan. Preveč dela in drugih modernih omam si najdem, da ne bi bolelo, da ne bi jokal …

Zato teci, draga sestrica, teci … Teci še zame …

brat Jaro

Na ponedeljkov večer, 25. februarja 2019

… je izletelo iz ust devetošolca, ki je s prijatelji sedel na sosednjih sedežih.
Ker sem že prej malce vlekel na ušesa, kaj mi bo danes Gospod povedal po mladih na avtobusu (tako rad poslušam življenje in mladi so ga res polni!!!), sem vedel, da govori o njihovem župniku. Že predhodni del njihovega pogovora je bil namreč vezan na župnijo, verouk, … Z nekaterimi med njimi smo se namreč že večkrat srečali in so me, kljub temu, da tokrat nisem bil v habitu, hitro prepoznali.
“On pa sploh ni gej!” sem se oglasil. Poznam ga in vem …
Fantov odgovor je bil: “Če mi je pa zmeraj, ko sem prišel k verouku, položil roko na ramo …”
“Zakaj pa mu ne poveš, da ti to ni všeč? Zagotovo, ti je hotel samo pokazati, da te ima za prijatelja …” sem ga spodbudil.
“No, saj sedaj se itak več ne srečujeva … sem bil že pri birmi in to je to …”
Uff … še eden, ki zapušča Očeta in gre v svet raziskovat življenje … Oče, saj vem, da ga ne boš pustil samega!

Še par besed smo rekli in dekle, s katero se malo bolje poznava, sem povabil na “13 razlogov”. Vedela je za ta naš program … v nedeljo ni mogla, v torek pa imajo plesne vaje za valeto … morda naslednjič pride …
Ostali so izstopili, ostala sva s tistim fantom sama. Še par stavkov sva spregovorila o pedofiliji v Cerkvi, o tem, kdo smo kapucini, o mojih izkušnjah z geji … In je izstopil tudi on …

V meni pa ostaja misel, ki me malce plaši: kaj duhovniki res tako na lahko dobimo etiketo, da smo geji?
Morda pa tudi mene nekje nek fant ali pa neko dekle doživlja kot grožnjo? (Pa dragi bralec, nikakor ne mislim, da biti istospolno usmerjen, pomeni biti grožnja. Grožnja je vsak odrasel človek, katerega pogledi, besede in objemi niso čisti …)

Sveti Duh, živi ogenj Očetove ljubezni, očisti naša srca!

V Kristusu
brat Jaro

v moji topli sobi na ta čudovit dan, 6. 2. 2019