… in ko sem te opazoval, je tudi moje srce začelo hitreje biti.
Tako mlada, tako odločna, tako polna neke neopisljivo sveže moči si bila.
In priznam, da sem ti v tistem trenutku vsaj malce zavidal tvojo mladost, tvojo vero, tvoj pogum.
Morda se ti zdi, da pretiravam, a pišem iskreno. Saj se poznava, draga prijateljica in sestra … Poznam tudi – vsaj čisto čisto majčkeno – tudi tvoje stiske, razočaranja in boje, a kljub temu sem te v tistem trenutku (kot potihoma in neizrečeno že tolikokrat poprej) iskreno občudoval.
In ko prelivam to svoje občudovanje v besede, se v meni prebuja velika prošnja: “Gospod, odpri ji srce, da bo videla svojo lepoto!”
Res si lepa, ko se sproščeno nasmejiš. In v čast si štejem, da te celo sam kdaj spravim v smeh … A še veliko veliko lepše so tvoje solze …
V njih se na viden način razodeva tvoje hrepenenje, da bi bila ljubljena in da bi ljubila … ne tako na pol, samo včasih … ampak vedno in do konca …
Veš, sam premalokrat jokam. Le redko pustim bolečini, da pride na plan. Preveč dela in drugih modernih omam si najdem, da ne bi bolelo, da ne bi jokal …
Zato teci, draga sestrica, teci … Teci še zame …
brat Jaro
Na ponedeljkov večer, 25. februarja 2019
Br. Jaro, za tale zapis sem ti močno hvaležna. Ob branju se počutim kot bi ga pisal zame.
Naj Oče še naprej blagoslavlja tvoje pričevanje ❤️.