Četrtkovo jutro, god sv. Janeza Bosca, 31. januar 2019
Hvaljen Jezus!
Boris?!
Kateri Boris?
Naš stoletni duhovni hrast Boris Pahor?
Nekoč mogočni Boris Jelcin?
Moj sošolec iz OŠ Boris Lepir?
…
Za vso širno Slovenijo pohujšljivi Boris Kobal?
Da, prav on!
In zakaj prav on?
Ker me s svojim pogumom in iskrenim priznanjem svojih stisk in napak še enkrat več uči, da je bistvo očem nevidno! Da biti človek prazaprav pomeni, gledati s srcem, ne nasedati zunanjemu videzu, ne vdirati v svetišče namenov drugega, ne interpretirati dejanj drugih negativno, biti prezpogojno zavezan iskanju resnice, hrepeneti po srečanju z drugim v globini …
S teboj hočem tokrat deliti Borisove besede. Mene so prepričale in me spet prebudile v človečnost. Preberi jih in jim prisluhni …
“Sprašujete se, zakaj sem pri svojih 63 letih storil tako nesprejemljivo dejanje? Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel …
“Slovenski javnosti se želim opravičiti, ker sem ravnal narobe. To, da sem prevedel delo drugega avtorja in se podpisal s svojim imenom, ni bilo prav. Narobe sem tudi ravnal, ker sem se zavil v molk in slovenski javnosti nisem pojasnil, kaj se dogaja.”
“Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih le še poglabljala”…
(Kot je še zapisal, verjame, da je težko razumeti, kako je, ko si osamljen, depresiven in v hudi osebni stiski. Kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča preprosto ignorirajo.)
“Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje. In v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju: podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni opravičila in bom za to nosil vse posledice…
“Če mi lahko oprostijo, bom hvaležen. V nasprotnem primeru bom razumel”
“Takoj ko se je izvedelo, da gledališko delo ni moje, bi moral stopiti pred javnost in prevzeti odgovornost. Žal v stiski tega nisem znal in nisem zmogel. Bolj ko je javnost pritiskala, bolj sem se zapiral vase. Več je bilo novinarskih vprašanj, bolj sem tonil v svojo črno luknjo. Zaprl sem se v svojo osamo, si zatiskal oči in upal, da se bom zbudil iz te nočne more in bodo vse težave izginile. To se ni zgodilo. Moral sem zbrati vse svoje moči ter se soočiti s posledicami svojih dejanj. Soočiti se moram s tem, da sem z enim samim dejanjem ustvaril velik črn madež, ki ga ne bo mogoče izbrisati, …”
Hvala, Boris! Čeprav se nikdar nisva srečala, te čutim kot brata … brata v stiski … Objem v Gospodu, ki je Bližina!
brat Jaro