SAMOTA, LEPOTA in SVETA SREČA!

PETEK, 27. 1.2012 – god sv. Angele Merici

Hej, spet sem tu! Hvaljen Jezus!

Kot vse kaže, se je v meni nabralo dovolj močnih vtisov, da je Gregov: “Ej, na blog si pozabu!”, deloval kot sprožilec. Najprej sem začel pisati “v glavi”, potem pa se je počasi tudi volja prebila iz labirinta sanjarjenja in tukaj sem…

Najprej naj napišem to, kar mi gre najtežje izpod prstov. Ne misli, da se je temu prezavednemu Blejčanu zmešalo, rad bi bil le dosleden v iskanju in izpovedovanju resnice. No, prav ta želja živeti v Resnici me tokrat sili, da napišem tale “škandalozen” stavek: BOHINJ JE LEP! Ufff, pa mi je uspelo… Naj razložim…

Bratje so mi velikodušno omogočili, da sem dva dni preživel v samoti Bohinjskih planin, točneje v prijetnem stanu prijatelja Andreja na planini Ši (oz. Na Šeh) na južnem obronku Pokljuke. Hvala vam!
V meni in okrog mene se je pač nabralo preveč stvari in enostavno sem moral “pobegnit” v samoto, drugače sem bil v nevarnosti – še bolj pa moji bratje – da eksplodiram.
No, po večerni vožnji po zasneženih pokljuških gozdnih cestah (le kaj bi ta svet brez gozdarjev) in prijetnem, s prasketanjem ognja v kaminu polepšanem klepetu z Andrejem, sem ostal sam. Preden sva se z Andrejem razšla – prijatelj se je vrnil domov – sem se zazrl v zvezdnato nebo – saj veš, kako bolj svetle so zvezde na 1100 mnm v okolju brez umetnih virov svetlobe – in ga vprašal: “Pogosto zreš v zvezde?” “Ja, to pa…”, je odgovoril. Sam sem v zadnjih mesecih le redko dvignil pogled v nebo…
Začela se je tihota.
Moja prva meditacija je bila namenjena ognju oz. je bil ogenj spodbuda za razmislek o moči Božje ljubezni. Brat Roger iz Taizeja je vedel, kaj misli, ko je zapisal “Njegova ljubezen je ogenj” in sv. Janez od Križa prav tako, ko je iz njegove notranjosti privrel vzklik: “O, živi ogenj Ljubezni…”
Pogled na ogenj me je spremljal še vso noč – kadarkoli sem se zbudil, sem pogledal nanj in ga po potrebi “nahranil”… Zdi se mi, da sem z vsakim polenom naložil nekaj goriva tudi na ogenj, ki se je počasi prebujal v mojem srcu…

Tihota je lepa, ni pa lahka. No, vsaj zame ne. No, vsaj ne vedno.
Res je pa, da v njej vse stvari zasijejo v neki povsem drugačni lepoti. Tako moja notranjost kot narava okrog mene sta uro za uro dobivala lesk, ki mi je v vrvežu sveta postal skoraj neznan…
No, dva dni tihote in lepote narave sta dar, s katerim sem bil obdarovan. In naj rečem še enkrat: Bohinj je lep! Še posebej, če ga pogledaš od zgoraj z očmi umitimi s tihoto…

Saj je bilo v teh dneh še veliko lepega. Najlepši – poleg Boga – pa smo ljudje. Hvala, Gospod, ker si mi spet dal toliko priložnosti za občudovanje lepote sester in bratov… Kako lepo je človeško srce, bolj kot vse drugo! In kako je krhko…

Naj končam z besedami Marije, ki leži v postelji doma starejših občanov in se v starostni oslabelosti pogosto izgublja v nekontroliranih tokovih spominov in misli: “Kako lepo je, da ste prišli, da poskrbite zame … to je… to je sveta sreča!”

Z Božjim blagoslovom v nove dni!
Srečno, prijatelj/ica!
BtbpM

brat Jaro

P. S. Pozabil sem na čudovit intervju s pisateljem Alojzom Rebulo o njegovem romanu Četverorečje. Vreden je poslušanja in knjiga je zagotovo vredna branja! Ob ljudeh kot je gospod Rebula, sem res ponosen, da sem slovenski kristjan… Brat Štefan, hvala za posredovanje…

BOG NA STRANIŠČU!?

PONEDELJEK, 16. 1. 2012 – god sv. Berarda in sobratov, prvi mučenci OFM

OPOMBA AVTORJA: Zgodi se dan, v katerem besede kar nočejo na plan. Kljub zvrhani meri življenja se trmasto skrijejo nekje v labirintu notranjosti in se ne pustijo najti. No takšnih dni je bilo zadnji čas kar nekaj… Zato pišem z “zamudo” – karkoli že to je!

Hvaljen Jezus!

Donedavna sploh nisem razmišljal o Božji nazočnosti na stranišču. Čudno, kajne? Na kraj, na katerega se tudi cesar odpravi peš, sem se ponavadi namenil s precej tuzemskimi motivi in priznam, da je bila misel na Božjo navzočnost – čeprav teološko ne bi bila nič sporna – v tistih trenutkih nekje daleč, zelo daleč. Tako do nedavna…
No, pa se je zgodila sobota in veter Duha me je odnesel na obisk k meni zelo dragi družini živeči v okolici Totega. Po sproščenem, delno z razburjenjem zaradi politične situacije začinjenem pogovoru in odličnem kosilu (Vida, široki rezanci in golaž so bili za čisto desetko) je potiho nastopil čas za obisk “hajzla”, kot mu z lepo slovensko besedo pravijo na Štajerskem. Vse vredu in prav, nobene panike…
Glej, no glej, to je pa presenečenje! Na polički pod umivalnikom sem odkril obvezno “straniščno literaturo”: Polet (šortna priloga dela), knjigo Vsak trenutek je dar (avtorica Chiara Lubich je v njej genialno povzela skrivnost življenja Božje volje v vsakem trenutku življenja) in Frančiškov prijatelj (revijo, ki jo izdajamo bratje kapucini). Super! Pri tej hiši pa res znajo živeti intenzivno – in to z Bogom! Bravo Žižeki!

Saj je bilo Božjih ljubezenskih pisem v tem zadnjem “tihem” tednu še veliko več. Duhovna drža, ki jo, skupaj s še tridesetimi drugimi udeleženci Delavnic molitve in življenja v Štepanji vasi v LJ, skušam živeti, se je izkazala za nadvse upravičeno. Zavestno odgovarjati na Očetove izraze ljubezni s preprostim: “Hvala ti , Oče, tudi jaz te ljubim!”, je močna duhovna injekcija.

Hvala ti, Oče, za obisk prijateljice in odkrit pogovor z njo. Pa za brata, ki se je v trenutkih moje največje teme opogumil in potrkal na vrata, se usedel na posteljo in preprosto spregovoril o sebi. Hvala, dragi brat, po tebi je govoril Gospod!
Pa za možnost, da sem družini v stiski izročil velikodušni dar drage sestre v Kristusu, ki je poslušala navdih Duha in delila svoje s potrebnejšimi… Hvala, Oče, za občestvo v Gorjah – Gorjanci, fejst ljudje ste! (In če ta pohvala pride iz ust zadrtega Teheranca (o.a. Teheran je “ljudsko” ime za del Bleda), je pa to verjetno nekaj vredno…)
Hvala, Oče, ker si mi v ljubezni poslal na pot Nejca in Roka, njuna odprtost za vero in Cerkev me je presenetila predvsem zato, ker nista ne krščena in ne vzgojena v veri…. Pa hvala za cvet mariborske katoliške mladine, pa tudi za tiste “večne mladenke” s Fani na čelu…

Danes je dober dan. S trolo sem šel v mesto in opazoval ljudi. Tako kot Phil Bosmans lahko rečem tudi sam: “Opazovati ljudi mi je v veselje. To je moj konjiček!” In sem videl: mamico s punčko Ano, pa našo zvesto Vero, pa gospoda Zdenka, ki me je prosil za pomoč, pa cel kup srednješolcev, pa dekleti s ponfrijem, pa brezdomca z navihanim vzklikom: “Kralji ulice, za vas, gospa!”, pa Anko, vedno pripravljeno na pomoč, pa… Srce si je zapomnilo še mnogo, spomin pa žal le toliko…

Naj bo dan poln Očetovih objemov tudi zate!

Mir in dobro!

brat Jaro

KAPUČINO, KEKSI IN OBHAJILO

ČETRTEK, 5. 12. 2O12

“Bog je ljubezen…” odmeva v mojih, s slušalkami pokritih ušesih. Danes moram to resnico slišati stokrat, tisočkrat – dan je namreč težak in vse od jutra sem me moja notranja tema vleče v pasivnost, samopomilovanje, zapiranje vase, obtoževanje drugih…greh… “Bog je ljubezen…” – pojte, pojte, da se stali led okrog mojega srca in ne zmrznem…

Pred desetimi minutami sem se vrnil z doma starejših občanov. Našega Placida je Duh ponovno poklical v Afriko in tako sem – priznam, da nisem bil nič kaj vesel – prevzel obiskovanje ostarelih in bolnih v domu. Moj ego se ob tem služenju mora precej ponižati, kajti tu moje govorniške sposobnosti in “nakladaški šarm” nič kaj ne zaleže. Tu nikogar ne morem farbati – ali sem ali nisem!
Če se je v meni ob dveh, ko sva z br. Stanetom šla proti Domu,  marsikaj upiralo, pa sem se dobri dve uri zatem vrnil vesel, osvobojen, poživljen… In to s kraja, kjer na prvi pogled kraljujejo bolečina, osamljenost, trpljenje, starost, smrt…
Ko sem od sobe do sobe nosil Jezusa – kot Marija na poti v Betlehem – se je hlad v meni grel ob pogledih, gibih, redkih, s težavo izgovorjenih besedah… Celo tiho dihanje nezavestnih in zmedeno pogledovanje dementnih sta mi govorila: “Živi! Živi zares, živi za Jezusa!”
Kar nekaj obhajil sem podelil, a mislim, da se me je Gospod najbolj razveselil, ko nisem preslišal prošnje slepe gospe: “Mi lahko, prosim, iz bara prinesete kapučino?” “Mudi se mi,” sem pomislil, a je Duh ljubezni uspel zmagati v meni. Ko sem se čez dvajset minut vrnil s skodelico prijetno dišeče kave s spenjenim mlekom, mi je bilo jasno, da je bila ta prošnja dar meni. Ker sem jo slišal, sem bil obogaten! In ne nazadnje, moja nova slepa prijateljica me je nagradila s petimi, v prtiček skrbno zavitimi keksi Petit Bourre… Njami!
Na poti proti izhodu sem nagovoril sedeče v avli. Moški srednjih let je na mojo pripombo, da jim je lepo, odločno zatrdil, da je meni, ker sem zdrav, veliko bolje. Hotel sem ga prepričevati z besedami v stilu: “Zdravje ni vse..” ipd., a je vedel o čem govori – sedaj, ko je v domu, bolan in nemočen, ga niti lastni brat ne pride pogledat… Ja, bolezen, zaradi katere vsi najbolj trpimo, je osamljenost!

Gospod, danes kličem blagoslov nad s. Karmen, pa nad Lučko, ki jo zaradi svojih težav nisem sprejel na klepet, pa na Marušo, pa na svoje brate, pa nase in na tega “čukca, ki zdaj tole bere”…

BtbpM!

br. Jaro

Hvaljen Jezus!

1,90 m, OTROŠKO SRCE IN NASMEH, KI OSVAJA

TOREK, 3. 1. 2012 – PRESVETO JEZUSOVO IME

Nekje med Berlinom, Ljubljano in mojim srcem…

ŽIvjo!
Grega verjetno že nekaj dni nestrpno čaka, da bom spet kaj napisal na blog…
Življenja je bilo v teh zadnjih dneh res veliko, priložnosti za pisanje – in tudi spanje – pa malce manj. A po Božji milosti sem spet tukaj…

Najprej razlaga naslova:
Taizejsko srečanje mladih kristjanov iz vse Evrope (in predstavnikov z drugih delov sveta) v Berlinu me je ponovno utrdilo v prepričanju, da je Jezus Kristus aktualen tudi danes… in da mlado srce ve, kdo mu lahko da pravi okus po življenju.
V petih dneh sem smel uživati družbo tisočih mladih. Srečanj, ki pustijo odtis na srcu je bilo res mnogo, še posebej pa sem hvaležen za našo malo ekipo treh deklet in šestih fantov. Ej, naj vam še tu povem, da ste me res presenetili in obogatili!!! Smeh, potrpežljivo prenašanje naporov, odprtost za izzive, preprostost…
Še posebej si se me dotaknil ti, orjak preprostega srca in čudovitega nasmeha. Ne vem, če boš to kdaj prebral, a želim zapisati spomin na tvoj nasmeh… Ne vem, če sem že kdaj srečal takšnega! Na prvi pogled si drugačen od drugih, precej zmeden in večkrat odsoten. Potrebno je paziti nate, da se ne izgubiš in se potruditi te razumeti, ko kar naenkrat pogovor po neki svoji logiki zapelješ v povsem drugo smer. Potrebno je biti potrpežljiv, ko petkrat vprašaš isto stvar in biti previden, da te s šalami na tvoj račun ne užalim. A vse to si ti!
Za vedno mi bo ostal v spominu trenutek, ko si v roke vzel boben in previdno udarjal po njem – tvoj nasmeh je bil nasmeh otroka, ki ne pozna zle misli in želi le preprosto ljubezen. Še nekajkrat sem uspel ukrasti kakšen košček tvojega nasmeha… Hvala, ker si me z njim pospremil v to novo leto! Dovolj sem bogat za vseh 366 dni…
Ne smem pozabiti mame Angelike – ravnateljice evangeličanskega vrtca, v katerem smo spali, in naše skrbne gostiteljice… Veliko, veliko ljubezni nam je Gospod izkazal po njej. In tudi mi smo se trudili biti dobri gostje – vse nam je šlo dobro, le fantje se bomo do naslednjič morali navaditi zapiranja vrat na WCju…
In potem je tu še povabilo brata Aloisa v Ruando… V novembru 2012! “Potrebna je nova solidarnost med Evropo in Afriko”, pravi.
Pa spet množice in možice mladih: utrujenih, neprespalih, nagnetenih na vlakih mestnih linij, a veselih, zadovoljnih, odprtih… Blagoslov tebi Frida iz daljnega Peruja, pa vam iz Hong Konga, pa vam Ana, Petra, Simon, Jon, Rok,… No, mi se bomo pa ja kmalu videli na taizejskem srečanju v Ljubljani. Tudi ti si povabljen, da od 28. 4. do 1. 5. 2012 prineseš našemu glavnemu mestu veselje, mir in jasno sporočilo, da je nova solidarnost mogoča – ker Jezus živi!
Naj končam…
Vse skupaj še najbolje povzema beseda Dietricha Boenhoferja, ki se glasi nekako takole: “Ne razumem tvojih poti, Gospod, a zaupam, da ti pripravljaš pot zame.”

Veliko pogumnih korakov po Njegovih poteh ti želim!

Hvaljen Jezus!

brat Jaro