KAPUČINO, KEKSI IN OBHAJILO

ČETRTEK, 5. 12. 2O12

“Bog je ljubezen…” odmeva v mojih, s slušalkami pokritih ušesih. Danes moram to resnico slišati stokrat, tisočkrat – dan je namreč težak in vse od jutra sem me moja notranja tema vleče v pasivnost, samopomilovanje, zapiranje vase, obtoževanje drugih…greh… “Bog je ljubezen…” – pojte, pojte, da se stali led okrog mojega srca in ne zmrznem…

Pred desetimi minutami sem se vrnil z doma starejših občanov. Našega Placida je Duh ponovno poklical v Afriko in tako sem – priznam, da nisem bil nič kaj vesel – prevzel obiskovanje ostarelih in bolnih v domu. Moj ego se ob tem služenju mora precej ponižati, kajti tu moje govorniške sposobnosti in “nakladaški šarm” nič kaj ne zaleže. Tu nikogar ne morem farbati – ali sem ali nisem!
Če se je v meni ob dveh, ko sva z br. Stanetom šla proti Domu,  marsikaj upiralo, pa sem se dobri dve uri zatem vrnil vesel, osvobojen, poživljen… In to s kraja, kjer na prvi pogled kraljujejo bolečina, osamljenost, trpljenje, starost, smrt…
Ko sem od sobe do sobe nosil Jezusa – kot Marija na poti v Betlehem – se je hlad v meni grel ob pogledih, gibih, redkih, s težavo izgovorjenih besedah… Celo tiho dihanje nezavestnih in zmedeno pogledovanje dementnih sta mi govorila: “Živi! Živi zares, živi za Jezusa!”
Kar nekaj obhajil sem podelil, a mislim, da se me je Gospod najbolj razveselil, ko nisem preslišal prošnje slepe gospe: “Mi lahko, prosim, iz bara prinesete kapučino?” “Mudi se mi,” sem pomislil, a je Duh ljubezni uspel zmagati v meni. Ko sem se čez dvajset minut vrnil s skodelico prijetno dišeče kave s spenjenim mlekom, mi je bilo jasno, da je bila ta prošnja dar meni. Ker sem jo slišal, sem bil obogaten! In ne nazadnje, moja nova slepa prijateljica me je nagradila s petimi, v prtiček skrbno zavitimi keksi Petit Bourre… Njami!
Na poti proti izhodu sem nagovoril sedeče v avli. Moški srednjih let je na mojo pripombo, da jim je lepo, odločno zatrdil, da je meni, ker sem zdrav, veliko bolje. Hotel sem ga prepričevati z besedami v stilu: “Zdravje ni vse..” ipd., a je vedel o čem govori – sedaj, ko je v domu, bolan in nemočen, ga niti lastni brat ne pride pogledat… Ja, bolezen, zaradi katere vsi najbolj trpimo, je osamljenost!

Gospod, danes kličem blagoslov nad s. Karmen, pa nad Lučko, ki jo zaradi svojih težav nisem sprejel na klepet, pa na Marušo, pa na svoje brate, pa nase in na tega “čukca, ki zdaj tole bere”…

BtbpM!

br. Jaro

Hvaljen Jezus!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja