Ljubljana, Štepanja vas, 26. 5. – Slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Njem, ki se je iz ljubezni do nas ponižal v skrivnosti Najsvetejšega zakramenta!

Današnji praznik me vedno znova povabi k občudovanje evharistične Ljubezni. Danes sem se še posebej poglobil v vsebino himne MOlim te ponižno – veličastno! (Tudi ko tole pišem, jo poslušam…) Kar me je posebej nagovorilo, je dejstvo, da je bila to v bistvu osebna molitev sv. Tomaža Akvinskega. Z njo je med drugo dnevno mašo – pri prvi je maševal kot duhovnik, druge se je običajno udeleževal kot preprost vernik – častil Gospoda Jezusa navzočega v evharistični skrivnosti. Zelo se strinjam tudi z mislijo, da je ta himna bolj zaznamovala vero katoliškega ljudstva skozi stoletja kot celi kupi knjig o evharistiji…

Sam sem poskusil ob teh čudovitih verzih polnih vere tudi pridigati… Ne vem, če mi je uspelo v besede preliti to, kar sem čutil, a vsekakor sem vesel, da sem vsaj poskusil… Kar sem storil v pridigi, želim storiti tudi na tem mestu in s teboj deliti svojo malo evharistično skrivnost. Saj ni nič posebenega, a je meni zelo dragoceno! Ker sem Kristusov duhovnik, imam privilegij, da se lahko pri vsaki maši obhajam pod obema podobama, da zaužijem tako Jezusovo telo kakor kri (bratje tukaj v Štepanji vasi to možnost ponudimo vsem vernikom pri večernih mašah ob četrtkih). Saj ne, da bi s tem prejel kaj “več Jezusa” kot vi, ki te možnosti nimate, mi pa to daje priložnost za mojo malo osebno pobožnost. Ko zaužijem Kristusovo kri in se nato odpravim deliti obhajilo navzočim vernikom, vedno v kelihu ostane kakšna kapljica Presvete Krvi. In ko se vrnem k oltarju, da bi spoštljivo očistil svete posode, vedno najprej zaužijem še to zadnjo kapljico. Darujem jo za vse, ki so na kakršenkoli način vklenjeni v spone odvisnosti. Ob tem prerosto v mislih ponavljam besede šeste kitice himne Molim te ponižno: “saj premore ena sama kapljica zemljo vso oprati grehov madeža”. Ta resnica dragocenosti in neizmerne moči ene same kapljice Jezusove krvi, me je že leta nazaj tako zaznamovala, da sem jo vključil v svoje obhajanje najsvetejše evharistične skrivnosti. In tako upam, da tudi ta drobna, nebogljena pobožnost dela Gospodu Bogu veselje in prinaša v svet njegovo odrešenje.

Hvaljeno in češčeno naj vedno bo! Presveto Rešnje Telo!
In presveta Rešnja Kri! Vsaka kapljica le te!

Bog te blagoslovi po Mariji, dragi sopotnik na Gospodovih poteh!

brat Jaro

Petek, 13. maj 2016 – Fatimska Mati Božja

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Spet doma! V kapeli z Jezusom, v obednici z brati, z župljani v cerkvi, s teboj preko računalnika… Dobro je biti doma! Tu sem lahko najbolj jaz, tu me Gospod najbolj vztrajno oblikuje.
Zjutraj sem pri maši zagledal obraz dragocene prijateljice – z njo se res lahko vedno pogovarjam o Jezusu – in hvaležen sem bil za to srečanje ob oltarju. Tako kot sem hvaležen za dni, ki sem jih preživel v Belgiji, na obisku pri sestrini družini. Naša Nina je na praznik vnebohoda prejela prvo sveto obhajilo, zato smo se z mamo, bratom in njegovo punco odpravili na 1100 km dolgo pot. Prvič smo potovali z avtom in priznati moram, da sem se toplo priporočal v varstvo Gospodovim angelom. V njihovem spremstvu je moj brat Grega res odlično opravil svoje delo in nas varno pripeljal do Overpelta in nazaj na Bled.
Kaj mi ostaja od dni preživetih v nekoliko drugačnem okolju?
Predvsem dobrohotnost vseh, s katerimi smo se srečali. In trud Renate in Jana (to sta moja sestra in njen mož), da bi se pri njih počutili dobro. Res je, da bi si osebno želel, da bi bila njuna družina bolj povezana z Jezusom v Cerkvi, a to je že druga zgodba. Moje je, da kličem blagoslov na njih, da jih spremljam z molitvijo in sem čim boljši brat, svak in stric. Saj se trudim, a včasih si močno zaželim, da bi Gospod Jezus dobil pomembno mesto v njihovi družini.
Nočem biti sodnik, a vtisi, ki sem jih dobil, mi govorijo o tem, da je belgijska družba še bolj sekularizirana kot naša, da je v njej še težje ohraniti živo vero in da je še bolj potrebna nove evangelizacije. No, nočem reči, da smo Slovenci bolj verni, saj se o veri odloča v srcu vsakega posameznika, a vsekakor za nas kot za Belgijce velja, da je Jezus Kristus v izobilju in hitrem tempu življenja vse prevečkrat postavljen na obrobje. Pa sem spet pri misli, ki se mi zadnje tedne mota po glavi: “Nova evangelizacija je nujna in sam moram prispevati svoj delež pri njej!”
In še eno misel iz bogate filipinske izkušnje bi rad delil s teboj: “NI dovolj da sem dober človek, postati moram novi človek v Jezusu Kristusu – moj cilj mora biti svetost!”
Pa ti iz srca želim, tako kot želim sebi in tistim, ki jih srečujem, da bi bili pogumno na poti svetosti! Naj nas Mati Marija varuje in vodi!

BTBpM

br. Jaro