Mali pust – četrtek po pepelnici 2012

Hvaljen Jezus!
Hvaljen,  ker še ni obupal nad nami in nas ponovno vabi na pot spreobrnjenja!

Ker me verjetno poznaš, se ti je morda “kapucinček” v naslovu zdel precej smešen. Ne telesno in ne značajsko prav gotovo nisem “kapucinček”, a sem se v zadnjem tednu res velikokrat počutil majhnega, tako da je naslov prav spontano prilezel izpod prstov. Rodil se je verjetno ob obisku enega izmed mnogih lokalov v Leuven-u, belgijski študentski in pivovarski prestolnici. (Naj v oklepaju pojasnim, da sem bil obdarovan s tednom dni dopusta pri sestrini družini v Belgiji. Skupaj z Gregom (mojim mlajšim “bruderjem”) sva pri Renati, Janu, Ani in Nini preživela polne, blagoslovljene dni.) Lokal ni bil sicer nič posebnega, nosil pa je zelo, zelo posebno ime: Kapucinček. Naših bratov v Leuvenu na žalost že nekaj časa ni več – pomanjkanje duhovnih poklicev, pač – so pa ostali zapisani v spominu tega mesta: kakšna ulica in kakšen lokal še ohranjata misel nanje…

No, zapisal sem, da sem se večkrat v zadnjem času počutil majhnega. Poglej skupaj z mano, kako je to izgledalo…
Kako sem majhen, sem se zavedel v letalu, ki je suvereno letelo nad zasneženimi in od zgoraj tako pohlevno nizkimi vrhovi Alp. Počutil sem se majhnega v 22000 glavi množici navijačev na tekmi Anderlecht : Westerlo. Zavedel sem se svoje majhnosti pred neverjetno lepim pročeljem mestne hiše v Luevnu. Še manjšega sem se počutil ob potrpežljivi, a zahtevni ljubezni Renate, ki je hčerkici Nini onemogočila zmago sebičnosti in ji omogočila rast v ljubezni. Da sem resnično majhen in nebogljen, pa mi je postalo dokončno jasno pred preprosto grobnico sv. očeta Damijana, misijonarja gobavcev. In samo tu sem se spustil na kolena… Kako velik si Gospod! Verujem, da zmoreš zmagati tudi v bitki za ljubezen, ki jo biješ v mojem srcu! Verujem, pomagaj moji neveri!

Verjetno slutiš, da ta moj zapis v sebi skriva veliko globokih vtisov in močnih doživetij. Iti v svet – čeprav Belgija ni daleč – pomeni vedno tudi iti iz varnosti okolja, kjer vse poznam, kjer sem domač. Zame te poti pomenijo tudi izziv, da izstopim iz sebe. Upam, da mi je to vsaj kdaj tudi uspelo!
Res pa je, da drži misel, ki mi jo je nekoč napisala prijateljica, zdaj žal ne več redovnica: “Najdaljša pot, ki jo moramo prehoditi je pot iz samega sebe k drugemu. In prehoditi jo moramo vsak dan.”

Naj končam še z utrinkom s tržaškega letališča Ronchi. Dekle, Belgijka, v bližini Trsta, v Italiji, drži v roki Cocto, iz Slovenije, – no če ta svet ni postal majhen, pa res nič nočem… In potem sem opazil, da ima dekle vse roke popisane s slovenskimi izjavami v stilu: “Všeč si mi! Rad te imam!”

Kaj ne piše nekaj podobnega na Božjih dlaneh?!

SOBOTA, 11. 2. 2012 – LURŠKA MATI BOŽJA, SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Hvaljen Jezus!

Spet sem tu. Malce utrujen od različnih izzivov življenja, a v zadovoljen s tednom, ki je za mano.
Pretekli dnevi so bili precej zaznamovani s kulturo. Podeljena mi je bila namreč čast, da na naši župnijski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku spregovorim kot slavnostni govornik. Čeprav gre za prireditev lokalnega pomena, sem pripravo vzel zares. Priznati moram, da sem se na petnajstminutni govor (saj bi bilo bolje, če bi bil krajši, a mi ni uspelo…) pripravljal precej več časa kot na nedeljske pridige ( ki ravno tako večkrat trajajo skoraj petnajst minut…). Vstopiti sem moral namreč mlace globje v svet leposlovja, ki me sicer silno privlači, a se vse preredko pustim posrkati vanj.
Ko sem sprejel izziv, se je v meni prebudil klic, naj svoj govor naslonim na misli Draga Jančarja. Nenavadno. Ne življenja in ne dela gospoda Jančarja pred tem sploh nisem poznal.
Danes sem ti resnično hvaležen, Gospod, ker si me popeljal na pot odkrivanja lepote in bogastva Jančarjevih besedil. Naredil sem sicer šele prve korake, prelistal prve strani in prebral prve vrtice, a dovolj, da sem dobil okus in se je v meni prebudila želja po še.
Kako je uspel govor niti ne vem. Niti ni toliko pomembno, ker sem povedal to, kar sem želel in za kar sem se res potrudil. Ostalo izročam Božjim rokam!

Od nedelje sem se je skozi moje dni pojavljal še en izrazit motiv: bolezen in trpljenje. Kar nekaj sem ga srečal, precej sem o njem razmišljal. Premišlajl sem tudi o zdravilni moči Jezusa Kristusa in o čudežnih ozdravljenjih, ki jih je Bog naklonil tistim, ki so trdno zaupali vanj. Nekatere osebno poznam… Sem se pa zavedel resnice, da vendarle Božja volja ni vedno ozdravljenje od bolezni. Čudno kaj? Ob zgledih svetnikov, ki so zaradi bolezni umrli mladi, sem odkrival, kako je lahko tudi bolezen blagoslov. Sv. Terezija Deteta Jezusa, sv. Dominik Savio, sv. Gemma Galgani, bl. Chiara Luce Badano, bl. PierGiorgio Frassati… nihče ni dočakal 25 let, a so vsi živeli polno in ljubili do konca.

In še nekaj… odločil sem se – končno – da začnem hujšati! Zadnjih par dni mi je uspelo narediti nekaj drobnih korakov v to smer. Zredil sem se prek vseh mej, še nikdar nisem bil tako težak… Danes me je obiskala medicinska sestra, močna žena, duhovna oseba, ki jo spoštujem. Prišla je, ker jo skrbi zame. Videla je, kako sem debel in prosila me je, naj vendarle nekaj naredim za svoje zdravje. Hvala, Brigita, za iskreno prijateljstvo in močno spodbudo! Naj mi Gospod pomaga urediti neurejeno poželenje po hrani in mi da močno voljo za ponoven začetek redne telesne vadbe.

Bodi dobro, prijatelj/ica! Bodi dobro v Njem, ki te ljubi!

BtbpM

br. Jaro

SOBOTA, 4. 2. 2012 – god sv. Jožefa Kupertinskega, kapucina

Hvaljen Jezus!

Kapljico za kapljico se je posoda življenja v mojem srcu napolnila do te mere, da se je vsebina spet pripravljena izliti v besede. In te pravijo, da se na tem blogu počutijo domače…

Pred desetimi minutami sem se na samostanski porti (vhodnih vratih) poslovil od mlade družine. Z mamo in očetom se poznamo še iz časa skupnih dogodivščin na taizejskih novoletnih srečanjih. V Pragi smo bili prvič skupaj…  S fanti, ki so že pravi junaki – vsem trem se je malce mudilo, ker so šli gledat košarkarsko tekmo – smo se tudi že videli, najmlajši, dvojčici pa sem srečal prvič. Koliko življenja so prinesli!!!
Prinesli pa so še nekaj…
Tako kot vsako leto, so se tudi letos odločili, da iz hvaležnosti, ker Gospod velikodušno skrbi za njih in jim ničesar ne manjka, podarijo nemajhen dar družini, ki je v stiski. Že večkrat mi je pripadla ta čast, da sem bil lahko kot posrednik udeležen v tem toku ljubezni. Letos so svoj dar prispevali tudi fantje. Hvala, Barbara in Janez, ker z zgledom učita svoje bisere prave krščanske dobrodelnosti! Naj vas Gospod Bog še naprej obilno blagoslavlja!

Nekaj dni nazaj, na svečnico, pa sem bil po Božji milosti priča še enemu, precej drugačnemu načinu darovanja. Irena, mlado, življenja polno dekle, ki je pred tednom dni diplomirala, je vstopila v samostan sester klaris v Nazarjah.
Sredi tega našega zmedenega sveta je vsaka odločitev za Boga svež veter, ki poživi srce in nariše nasmeh na ustnice. Če gre pa za tako radikalno podaritev kot jo od kandidatk zahtevajo sestre klarise, je čudenje še večje in doživetje Božje veličine še globlje!
“A to pomeni, da od danes naprej ne bo nikdar več stopila iz samostana?”, je vprašal eden od navzočih, ko so se za Ireno zaprla samostanska vrata. Vprašanje se je vame zarilo kot hladna konica noža… Uf, to je torej popolna daritev?! Umreti svetu, da bi zaživel Bogu… Za trenutek se je bolečini spoznanja, da še nisem umrl sam sebi in da je umiranje še pred menoj, oglasila tudi otroško neumna nevoščljivost, ker se sestre klarise lahko tako korenito umaknejo svetu, jaz revež pa sem vsak dan znova razpet med posvetno in sveto, med poželenje in hrepenenje…
Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?  Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. (Rim 7,24-25)

Bodi dobro!
BtbpM

brat Jaro