SOBOTA, 11. 2. 2012 – LURŠKA MATI BOŽJA, SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Hvaljen Jezus!

Spet sem tu. Malce utrujen od različnih izzivov življenja, a v zadovoljen s tednom, ki je za mano.
Pretekli dnevi so bili precej zaznamovani s kulturo. Podeljena mi je bila namreč čast, da na naši župnijski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku spregovorim kot slavnostni govornik. Čeprav gre za prireditev lokalnega pomena, sem pripravo vzel zares. Priznati moram, da sem se na petnajstminutni govor (saj bi bilo bolje, če bi bil krajši, a mi ni uspelo…) pripravljal precej več časa kot na nedeljske pridige ( ki ravno tako večkrat trajajo skoraj petnajst minut…). Vstopiti sem moral namreč mlace globje v svet leposlovja, ki me sicer silno privlači, a se vse preredko pustim posrkati vanj.
Ko sem sprejel izziv, se je v meni prebudil klic, naj svoj govor naslonim na misli Draga Jančarja. Nenavadno. Ne življenja in ne dela gospoda Jančarja pred tem sploh nisem poznal.
Danes sem ti resnično hvaležen, Gospod, ker si me popeljal na pot odkrivanja lepote in bogastva Jančarjevih besedil. Naredil sem sicer šele prve korake, prelistal prve strani in prebral prve vrtice, a dovolj, da sem dobil okus in se je v meni prebudila želja po še.
Kako je uspel govor niti ne vem. Niti ni toliko pomembno, ker sem povedal to, kar sem želel in za kar sem se res potrudil. Ostalo izročam Božjim rokam!

Od nedelje sem se je skozi moje dni pojavljal še en izrazit motiv: bolezen in trpljenje. Kar nekaj sem ga srečal, precej sem o njem razmišljal. Premišlajl sem tudi o zdravilni moči Jezusa Kristusa in o čudežnih ozdravljenjih, ki jih je Bog naklonil tistim, ki so trdno zaupali vanj. Nekatere osebno poznam… Sem se pa zavedel resnice, da vendarle Božja volja ni vedno ozdravljenje od bolezni. Čudno kaj? Ob zgledih svetnikov, ki so zaradi bolezni umrli mladi, sem odkrival, kako je lahko tudi bolezen blagoslov. Sv. Terezija Deteta Jezusa, sv. Dominik Savio, sv. Gemma Galgani, bl. Chiara Luce Badano, bl. PierGiorgio Frassati… nihče ni dočakal 25 let, a so vsi živeli polno in ljubili do konca.

In še nekaj… odločil sem se – končno – da začnem hujšati! Zadnjih par dni mi je uspelo narediti nekaj drobnih korakov v to smer. Zredil sem se prek vseh mej, še nikdar nisem bil tako težak… Danes me je obiskala medicinska sestra, močna žena, duhovna oseba, ki jo spoštujem. Prišla je, ker jo skrbi zame. Videla je, kako sem debel in prosila me je, naj vendarle nekaj naredim za svoje zdravje. Hvala, Brigita, za iskreno prijateljstvo in močno spodbudo! Naj mi Gospod pomaga urediti neurejeno poželenje po hrani in mi da močno voljo za ponoven začetek redne telesne vadbe.

Bodi dobro, prijatelj/ica! Bodi dobro v Njem, ki te ljubi!

BtbpM

br. Jaro