Mali pust – četrtek po pepelnici 2012
Hvaljen Jezus!
Hvaljen, ker še ni obupal nad nami in nas ponovno vabi na pot spreobrnjenja!
Ker me verjetno poznaš, se ti je morda “kapucinček” v naslovu zdel precej smešen. Ne telesno in ne značajsko prav gotovo nisem “kapucinček”, a sem se v zadnjem tednu res velikokrat počutil majhnega, tako da je naslov prav spontano prilezel izpod prstov. Rodil se je verjetno ob obisku enega izmed mnogih lokalov v Leuven-u, belgijski študentski in pivovarski prestolnici. (Naj v oklepaju pojasnim, da sem bil obdarovan s tednom dni dopusta pri sestrini družini v Belgiji. Skupaj z Gregom (mojim mlajšim “bruderjem”) sva pri Renati, Janu, Ani in Nini preživela polne, blagoslovljene dni.) Lokal ni bil sicer nič posebnega, nosil pa je zelo, zelo posebno ime: Kapucinček. Naših bratov v Leuvenu na žalost že nekaj časa ni več – pomanjkanje duhovnih poklicev, pač – so pa ostali zapisani v spominu tega mesta: kakšna ulica in kakšen lokal še ohranjata misel nanje…
No, zapisal sem, da sem se večkrat v zadnjem času počutil majhnega. Poglej skupaj z mano, kako je to izgledalo…
Kako sem majhen, sem se zavedel v letalu, ki je suvereno letelo nad zasneženimi in od zgoraj tako pohlevno nizkimi vrhovi Alp. Počutil sem se majhnega v 22000 glavi množici navijačev na tekmi Anderlecht : Westerlo. Zavedel sem se svoje majhnosti pred neverjetno lepim pročeljem mestne hiše v Luevnu. Še manjšega sem se počutil ob potrpežljivi, a zahtevni ljubezni Renate, ki je hčerkici Nini onemogočila zmago sebičnosti in ji omogočila rast v ljubezni. Da sem resnično majhen in nebogljen, pa mi je postalo dokončno jasno pred preprosto grobnico sv. očeta Damijana, misijonarja gobavcev. In samo tu sem se spustil na kolena… Kako velik si Gospod! Verujem, da zmoreš zmagati tudi v bitki za ljubezen, ki jo biješ v mojem srcu! Verujem, pomagaj moji neveri!
Verjetno slutiš, da ta moj zapis v sebi skriva veliko globokih vtisov in močnih doživetij. Iti v svet – čeprav Belgija ni daleč – pomeni vedno tudi iti iz varnosti okolja, kjer vse poznam, kjer sem domač. Zame te poti pomenijo tudi izziv, da izstopim iz sebe. Upam, da mi je to vsaj kdaj tudi uspelo!
Res pa je, da drži misel, ki mi jo je nekoč napisala prijateljica, zdaj žal ne več redovnica: “Najdaljša pot, ki jo moramo prehoditi je pot iz samega sebe k drugemu. In prehoditi jo moramo vsak dan.”
Naj končam še z utrinkom s tržaškega letališča Ronchi. Dekle, Belgijka, v bližini Trsta, v Italiji, drži v roki Cocto, iz Slovenije, – no če ta svet ni postal majhen, pa res nič nočem… In potem sem opazil, da ima dekle vse roke popisane s slovenskimi izjavami v stilu: “Všeč si mi! Rad te imam!”
Kaj ne piše nekaj podobnega na Božjih dlaneh?!
Appreciate you sharing, great blog post.Thanks Again. Really Cool. eedadgkdeadf