Praznik Svete Trojice, 27. 5. 2018
(večer: že po večerji in malo pred spanjem …)
Hvaljen Oče, Sin in Sveti Duh!
(do sem sem prišel včeraj …)
Večer, polnega, bogatega dne je … in čeprav je pred menoj še nekaj dela s popravljanjem veroučnih testov (ti “moji” šestarčki so elita!!!) tole moram napisati. Nevarnost, da te misli potonejo v toku novih doživetij pač ni majhna …
V petek zvečer sem se spet kulturno udejstvoval (ne vem, če se temu še tako reče). Z Bernardo, Andrejem in br. Jurijem smo si privoščili nič manj in nič več kot obisk enega takega pravega balkanskega spektakla: tri ure in pol trajajočega koncerta Đorđeta Balaševića. Vrhunsko! Ne samo dolžina (brez odmora), ki je zahtevala že od nas gledalcev oz. poslušalcev kar nekaj kondicije, ampak vzdušje, virtuozi na klavirrju, violini, harmoniki, trobenti, saksofonu … in on, ki ponižno pravi, da bomo boljšega pevca lahko našli, boljših inštrumentalistov pa ne: Đole.
Đorđe Balašević me spremlja že od mladosti. Njegove pesmi v meni prebudijo močne spomine na trenutke z atijem, ki je bil sam tudi Lala. Spominjam se, kako sem ga spraševal kaj pomenijo vojvodinske besede v Balaševićevih pesmih: karuce (kočija), čilaši (najlepši vprežni konji), …
A sem v petek spoznal, da je v času, ko se z Đoletom nisva intenzivno družila, dedek (sam si je kriv, kaj pa nas kliče “deco”) spesnil kar nekaj novih pesmi. Samo dobro polovico je bilo “ta starih, ta dobrih”. No, panonski mornar pravi, da bodo tudi nove kmalu postale “ta stare” …
Res sem užival.
Pa ne samo na koncertu, ampak tudi pred njim, ko sem spoznal Bernardini sodelavki in njuna moža. Bravo, pedagoški zbor škofjeloške gimnazije! Mislim, da je – glede na število njegovih fanov- že skrajni čas, da Đole pride v Škofjo Loko.
Včeraj pa je bila nedelja in v tem posvečenem dnevu (pravijo, da je Jude skozi zgodovino, vse od porušenja jeruzalemskega templja, ohranjevalo prav praznovanje sobote) mi je Gospod poslal dva nova, precej velika izziva s področja umetnosti.
Popoldne sem se namreč odpravil na škofjeloški grad na sprehod. Potreben sem ga bil in načrtoval sem samo nekaj hoje in potem eno pivce za živce spodaj v mestu, a si je Sveti Duh spet – počasi se bom morda celo navadil na to – zamislil drugače.
Ko sem prišel na grad, me je neka nevidna Sila (pa ne tista iz Vojne zvezd) kar potegnila v muzej. Nisem še bil v njem. In res je vreden obiska …
Med mnogimi res lepimi in poučnimi eksponati me je najbolj prevzela rastava slik Petra Gabra z naslovom Zbudi mojo osamljenost. Na prvi pogled mi njegove slike niso preveč všeč. Temne so, precej abstraktne, meni nerazumljive … A ko sem prebiral naslove ob njih in se jim pustil nagovarjati, se je v meni odpiral svet, v katerega ne vstopam prav pogosto. In zato me je v njem malce strah … ne počutim se prav dobro, ker ga nimam več v oblasti, ker se tam v globinah nimam več v oblasti …
Spominjam se samo dveh naslovov slik: Biti brat in Kako sem se učil strahu in ljubezni. A saj spomin ni edini medij za zapis okusa življenja …
No, za konec tega daljšega zapisa pa sem prihranil misli ob predstavi Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Sploh nisem vedel zanjo, pa čeprav že nekaj časa buri duhove po Evropi. Kot kaže pa je Gospod določil, da je tudi zame prišel primeren trenutek, da se srečam z njo. Ko sem prebiral zapise o predstavi, gledal slike in si ogledal kratke izseke v reportaži, se je v meni budil gnus in gnev. Še posebej me je razkajfala omemba prizora, v katerem Kristus stopi s križa in posili muslimanko. Kakšna perverzija!!!
A v meni je Glas odločno rekel: “STOP!”
“Stop” mojim mislim obsodbe, poditkanja namenov, neutemeljenih interpretacij …
Na zunaj vsa stvar res izgleda perverzna in ponižujoče provokativna, a kaj je v ozadju?!
Pooooooočasi se učim, da je vprašanje o ozadju, globinah tega, kar vidim, doživim, ključno vprašanje življenja. Življenje se odvija globlje od videza!
Kaj pa če vse te kruto izzivalne podobe vsebujejo delček Resnice? Kaj pa če je tudi za nas kristjane nujno potrebna šok terapija, da se zbudimo iz spanca? Kaj pa če je res, da je Evropa v svoji visoki samozaverovanosti v svet zasejala semena izkoriščevalskega uničevanja in podajrmljanja v imenu mamona?
In kaj če … kaj če .. kaj če je res, da smo mi, ki smo Kristusovo skrivnostno telo, resnično živi Kristus današnjega časa, res mnogokrat stopili s križa – ki je edino legitimno razodetje Božje ljubezni in slave – in vsepovprek posiljevali?!
????!!!!!
Ne vem … ne poznam odgovorov … vem pa, da se je v meni prebudila želja, da bi se (tako kot pred leti z Maksom Modicem) srečal z Oliverjem Frljićem iz oči v oči in mu rekel: “Oliver, ne razumem, ti povej …”
(Gregor, če bereš tudi tole, mi lahko pomagaš …)
Gospod, blagoslovi vse! VSE!
brat Jaro