Praznik Svete Trojice, 27. 5. 2018
(večer: že po večerji in malo pred spanjem …)

Hvaljen Oče, Sin in Sveti Duh!
(do sem sem prišel včeraj …)

Večer, polnega, bogatega dne je … in čeprav je pred menoj še nekaj dela s popravljanjem veroučnih testov (ti “moji” šestarčki so elita!!!) tole moram napisati. Nevarnost, da te misli potonejo v toku novih doživetij pač ni majhna …

V petek zvečer sem se spet kulturno udejstvoval (ne vem, če se temu še tako reče). Z Bernardo, Andrejem in br. Jurijem smo si privoščili nič manj in nič več kot obisk enega takega pravega balkanskega spektakla: tri ure in pol trajajočega koncerta Đorđeta Balaševića. Vrhunsko! Ne samo dolžina (brez odmora), ki je zahtevala že od nas gledalcev oz. poslušalcev kar nekaj kondicije, ampak vzdušje, virtuozi na klavirrju, violini, harmoniki, trobenti, saksofonu … in on, ki ponižno pravi, da bomo boljšega pevca lahko našli, boljših inštrumentalistov pa ne: Đole.
Đorđe Balašević me spremlja že od mladosti. Njegove pesmi v meni prebudijo močne spomine na trenutke z atijem, ki je bil sam tudi Lala. Spominjam se, kako sem ga spraševal kaj pomenijo vojvodinske besede v Balaševićevih pesmih: karuce (kočija), čilaši (najlepši vprežni konji), …
A sem v petek spoznal, da je v času, ko se z Đoletom nisva intenzivno družila, dedek (sam si je kriv, kaj pa nas kliče “deco”) spesnil kar nekaj novih pesmi. Samo dobro polovico je bilo “ta starih, ta dobrih”. No, panonski mornar pravi, da bodo tudi nove kmalu postale “ta stare” …
Res sem užival.
Pa ne samo na koncertu, ampak tudi pred njim, ko sem spoznal Bernardini sodelavki in njuna moža. Bravo, pedagoški zbor škofjeloške gimnazije! Mislim, da je – glede na število njegovih fanov- že skrajni čas, da Đole pride v Škofjo Loko.

Včeraj pa je bila nedelja in v tem posvečenem dnevu (pravijo, da je Jude skozi zgodovino, vse od porušenja jeruzalemskega templja, ohranjevalo prav praznovanje sobote) mi je Gospod poslal dva nova, precej velika izziva s področja umetnosti.
Popoldne sem se namreč odpravil na škofjeloški grad na sprehod. Potreben sem ga bil in načrtoval sem samo nekaj hoje in potem eno pivce za živce spodaj v mestu, a si je Sveti Duh spet – počasi se bom morda celo navadil na to – zamislil drugače.
Ko sem prišel na grad, me je neka nevidna Sila (pa ne tista iz Vojne zvezd) kar potegnila v muzej. Nisem še bil v njem. In res je vreden obiska …
Med mnogimi res lepimi in poučnimi eksponati me je najbolj prevzela rastava slik Petra Gabra z naslovom Zbudi mojo osamljenost. Na prvi pogled mi njegove slike niso preveč všeč. Temne so, precej abstraktne, meni nerazumljive … A ko sem prebiral naslove ob njih in se jim pustil nagovarjati, se je v meni odpiral svet, v katerega ne vstopam prav pogosto. In zato me je v njem malce strah … ne počutim se prav dobro, ker ga nimam več v oblasti, ker se tam v globinah nimam več v oblasti …
Spominjam se samo dveh naslovov slik: Biti brat in Kako sem se učil strahu in ljubezni. A saj spomin ni edini medij za zapis okusa življenja …

No, za konec tega daljšega zapisa pa sem prihranil misli ob predstavi Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Sploh nisem vedel zanjo, pa čeprav že nekaj časa buri duhove po Evropi. Kot kaže pa je Gospod določil, da je tudi zame prišel primeren trenutek, da se srečam z njo. Ko sem prebiral zapise o predstavi, gledal slike in si ogledal kratke izseke v reportaži, se je v meni budil gnus in gnev. Še posebej me je razkajfala omemba prizora, v katerem Kristus stopi s križa in posili muslimanko. Kakšna perverzija!!!
A v meni je Glas odločno rekel: “STOP!”
“Stop” mojim mislim obsodbe, poditkanja namenov, neutemeljenih interpretacij …
Na zunaj vsa stvar res izgleda perverzna in ponižujoče provokativna, a kaj je v ozadju?!
Pooooooočasi se učim, da je vprašanje o ozadju, globinah tega, kar vidim, doživim, ključno vprašanje življenja. Življenje se odvija globlje od videza!
Kaj pa če vse te kruto izzivalne podobe vsebujejo delček Resnice? Kaj pa če je tudi za nas kristjane nujno potrebna šok terapija, da se zbudimo iz spanca? Kaj pa če je res, da je Evropa v svoji visoki samozaverovanosti v svet zasejala semena izkoriščevalskega uničevanja in podajrmljanja v imenu mamona?
In kaj če … kaj če .. kaj če je res, da smo mi, ki smo Kristusovo skrivnostno telo, resnično živi Kristus današnjega časa, res mnogokrat stopili s križa – ki je edino legitimno razodetje Božje ljubezni in slave – in vsepovprek posiljevali?!

????!!!!!

Ne vem … ne poznam odgovorov … vem pa, da se je v meni prebudila želja, da bi se (tako kot pred leti z Maksom Modicem) srečal z Oliverjem Frljićem iz oči v oči in mu rekel: “Oliver, ne razumem, ti povej …”
(Gregor, če bereš tudi tole, mi lahko pomagaš …)

Gospod, blagoslovi vse! VSE!

brat Jaro

Danes …
(Sobota, 26. 5. 2018)

Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro v Njem, ki nas ljuuuubi!

(Najprej hvala tebi, Bernarda, ker si me s svojim vprašanjem spodbudila, da spet pišem …)

Tistim, ki vas skrbi za moje zdravstveno stanje – posebej se zahvaljujem vama, Marko in Bernarda, za konkreten izraz vajinega prijateljstva, skrbi in bližine – naj povem, da je bolje, da ne slišite mojega kašljanja, ampak da gre kljub temu moje zdravstveno stanje na bolje …

V tem zapisu bi rad z vami, dragi prijatelji, delil srečanji z dvema osebama. Prve še nikoli nisem videl, a je zelo, zelo resnična in živa, drugo pa sem opazoval skoraj dve uri, a v bistvu sploh ne živi. Zapleteno, kajne? (namenoma se malce zakompliciral, da bi bilo malce bolj napeto – upam, da mi je uspelo)
Tako … V enem izmed večernih evharističnih srečanj z Gospodom – zaradi bolezni sem tri dni maševal sam in to pozno zvečer – mi je Duh prišepnil naj izberem mašne molitve v čast svojemu krstnemu zavetniku sv. Verianu … In kar zdrznil sem se, ko sem se zavedel, da kljub temu, da sem že skoraj 17 let duhovnik, še nikdar nisem daroval svete maše na čast njemu, ki me od krsta dalje spremlja kot moj (p)osebni nebeški zavetnik. Resda se občasno obrnem nanj s kakšno prošnjo za pomoč, a kakšnega posebnega prijateljstva z njim res ne gojim. Sv. Verian, oprosti! In hvala za tvoje tiho, zvesto spremstvo!
Verjetno se sprašuješ, kdo sv. Verian sploh je. Na hitro naj ti povem, da je bil mučenec iz časa preganjanj pod cesarjem Decijem (okrog leta 250). Najverjetneje je bil študent.  (če te zanima kaj več: https://en.wikipedia.org/wiki/Secundian,_Marcellian_and_Verian)
In če te zanma, kako od sv. Veriana prideš do Jaroslava, naj ti zaupam skrivnost, ki to niti ni: v latinšini “ver” pomeni pomlad in slovanska predpona za mlad, mladosten, pomladen je “jar”. Saj se spomniš: jara gospoda, jara kača, jaro žito … Jaroslav – torej tisti, ki slavi mladost, pomlad. In ker svetnika s slovansko verzijo tega imena še (upam, da si zaznal/a, da je poudarek na tej besedici, ki jo tako hitro lahko spregledamo) ni v uradnem spisku katoliških svetnikov … Odličen kandidat za to mesto je Slovenec!!! (Srčno upam, da pri tem nisi pomislil/a, da mislim …) Mislim na Jaroslava Kiklja, študenta medicine iz Maribora, odličnega, veselega, pogumnega mladega moža, ki je leta 1942 prav zaradi svoje dejavne vere, kot žrtev komunističnega nasilja padel na Streliški ulici v Ljubljani. Če bi ga rad/a bolje spoznal/a, lahko prebereš knjigo o njem …
Sv. Verian in mučenec Jaroslav Kikelj – prosita zame in za našo ljubo Slovenijo!

Kaj pa Marina?
V bistvu gre za filmski lik iz filma letošnjega oskarjevca čilskega režiserja Sebastiána Lelia Fantastična ženska. Film je, kljub kontroverzni tematiki – hvala Nina, da si nas povabila, odličen in vsekakor vreden ogleda.
Marina v bistvu ni ženska, čeprav se tako počuti in si to želi biti, je pa ob izgubi ljubljenega partnerja globoko ranjena oseba, ki ji je zaradi predsodkov in človeške ozkosrčnosti onemogočeno dostojno žalovanje in slovo od ljubljenega.
Kako ozko butasti smo večkrat ljudje! Ustavljamo se ob zunanjih razlikah in spregledamo globoko resničnost, da smo vsi ljubljeni otroci vseljubečega Očeta!
To ne pomeni, da se mi zdi smiselno, da nekdo operativno spremeni (v oklepaju si upam zapisati: pohabi) svoje telo, da bi bilo v skladu z njegovim čutenjem, a vendarle je moj brat in v njem prepoznavam nekoga, ki je vreden moje ljubezni …

Kako zelo drži, kar smo s Franjo in njeno prijateljico ugotovili po koncu predvajanja: “Če pozabimo, da smo vsi ljudje, izgubimo vsi!”

Bližine poln dan ti želim!

br. Jaro

Binkoštni ponedeljek, 21. 5. 2018 – Praznik Marije, Matere Cerkve

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokrat bom kratek – zadnje dva dni boleham in nisem ravno v formi …
Saj verjetno tudi ti že veš, da se res rad ponašam z lepoto Bleda, pa čeprav nimam za to, da sem večino svoje mladoste preživel na tem res lepem kraju, nobenih zaslug … Sam ga imenujem NKNS (najlepši kraj na svetu). Pred kratkim pa sem v eni izmed blejskih trgovinic odkril lonček z napisom BLED – Best Location Evere Dreamed – in to je samo še utrdilo prepričanje, da imam prav … Tudi naše vrle loške klanovke (skavtinje) so ob izzivu, ki sem jim ga dal, odlično interpretirale besedo BLED – Blue Lake Endless Dream!!!
No, verjetno si se ti, ki si Lepota in vse ustvarjaš lepo, že precej dolgočasil ob mojem neprestanem ponavljanju iste pesmi – tudi br. Jožko, ki je Bohinc, jo mora poslušati vedno znova … In si se odločil, da me nežno posvariš …
Ko sem se iz enega izmed mnogi potepanj (veš, to so taka sveta, pavlovska potepanja) po Sloveniji vrnil domov, sem na stopnicah pred našo cerkvijo sv. Ane srečal gospoda iz Francije. Spregovorila sva par besed, potem pa se nama je pridružila še njegova žena. Gospa je po rodu iz Bosne, je pravoslavna kristjanka in častilka p. Pija. Oba sta bila navdušena nad lepotami Škofje Loke, jaz pa sem – nič hudega sluteč – skušal (po stari, ne tako zelo dobri navadi) vplesti še Bled. Vprašal sem ju, če sta ga že obiskala.
“Ja, bila sva tam,” sta mi odgovorila: “a tukaj je lepše!”
No, pa imam … Škofja Loka je lepša od Bleda!
…
Še dobro, da sem sedaj tukaj doma, kajne?!

Bližine, nežno ljubeče bližine ti želim!

br. Jaro

Sreda, 16. 5. 2018 – god sv. Marjete Kortonske

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj se mi kar zdi, da se boš na koncu tega zapisa smejal/a in se čudil/a, kakšen velik revež sem, a kaj zato … Že dolgo sem navajen, da Gospod Jezus prav po mojih slabostih uspe narediti največ! Jezus, hvala ti za to! Ker ti ne obupaš nad mano, tudi jaz ne obupujem …
Danes sem daroval sveto mašo ob 8ih, kar je pomenilo tudi, da sem po evangeliju prebral današnje šmarnice o pastirčkih iz Fatime. In prav tu si me čakal, Gospod, da me z iskrico Duha prebudiš v nov dan. Da prebudiš moje srce!
…
(nadaljujem … je že četrtkovo dopoldne)
V šmarnicah je pisalo o žrtvah, ki so jih pastirčki prostovoljno sprejemali nase kot duhovno pomoč grešnikom na poti spreobrnjenja. Vsako, še tako drobno priložnost so uporabili kot duhovno orožje v boju zoper zlo, ki uničuje sedanje življenje in ogroža večno srečo toooolikih! Odpoved sladkemu sadju, molitev, potrpežljivo prenašanje bolezni, bolečin, zasramovanja … Vse lahko postane sveta daritev in pomoč ogroženim bratom in sestram. Saj vsi dobro vemo – kajne – da hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl! Zoperstaviti se mu moramo v veri – pa ne samo vsak zase, ampak še posebej za tiste, ki omagujejo pod težo grehov. Apostol Pavel zelo jasno pohvali (v 4. poglavju Pisma Kološanom) svojega sodelavca Epafra-ja, da se v svojih molitvah nenehno bojuje za druge.
No, in k temu svetemu boju me je po šmarničnem branju poklical Gospod Sveti Duh!
Ja, takoj sem vedel, za koga se moram ta dan posebej bojevati … Kaj pa naj uporabim kot orožje?!
V meni je zaživela misel: “Odpovej se obisku trgovine!” OK?! Je to to? Res je namreč, da sem že vse domislil, kako se bom ob povratku s srečanja s Francijem in s. Andrejo ustavil v nakupovalnem središču na Grencu. Priznati moram, da se rad ustavim v trgovini, in da skoraj vedno najdem kaj “silno uporabnega”. In nemalokrat se zgodi, da doma jasno spoznam, da sem spet nasedel potrošniku v sebi in kupil stvari, ki jih sploh ne potrebujem. In potem se res ne počutim dobro …
Toliko, da veš, da odpoved obisku trgovin zame niti ni bila tako majhna žrtev. A sem prepričan, da je bila zelo zelo zdravilna zame in verujem, tudi v pomoč nekomu v boju za svobodo v ljubezni.

Prijatelj/ica, bojujva dobri boj vere!
Toliko priložnosti imava vsak dan za to …

BTBpM
br. Jaro

Nedelja (7. velikonočna), 13. 5. 2018

Pridi, Sveti Duh, pridi
po mogočni priprošnji brezmadežnega srca Marije,
tvoje preljube neveste!
…

Danes je dober dan in hočem živeti!
Morda si misliš: “Kaj pa govori?! Če ne bi bil živ, sploh ne bi mogel pisati tega …” In kako prav imaš! Pa ne gre samo za bitje mojega srca, tok mojih misli, ki jih prelivam v e-obliko, gibe mojih prstov po tipkovnici, pomembno je da sem res Živ! da sem živ v Svetem Duhu, da sem pripravljen poslušati njegov glas in mu prepustiti svoje življenje: telo, hrepenenja, strasti, želje, pričakovanja, rane, grehe, načrte, sedanjost, preteklost in prihodnost …
Kot si včeraj pravilno ugotovil, Matej, me v zadnjih dneh res navdušuje Srečko Kosovel s svojim korenitim iskanjem življenja. In njegova misel: “Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!” je nedvomno moj osebni hit tedna. Rad živim, ker je življenje res lepo (Včeraj sem na avtobusu poslušal še eno izmed pesmi, ki to lepoto opevajo, pa je ne najdem na spletu … Refren gre nekako tkole: “Življenje je lepo, tudi če se narobe vrti …”, potem je pa nekaj o tem, da te ne sme zgrabit panika … Jo morda poznaš?). A rad bi bil ZARES ŽIV! Da bi čim manj trenutkov steklo med prsti mojega življenja v prazno …

Naj delim s teboj še eno svojo sveto skrivnost …
Saj veš, da pri maši tik pred najsvetejšim trenutkom – svetim obhajilom – molimo: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” In sem se dolgo spraševal, katera je ta beseda, ki jo Gospod izreka za moje življenje … Ena sama beseda, ki ima neverjetno moč …
In nekoč sem jo zaslišal: “Živi!”
In vem, da jo izreka zame in zate in za sleherno bitje.
In da jo izreka zdajle, in jo je izrekal skozi vso zgodovino, in jo bo izrekal v večnost …

“Živi!”

In moja zgodba – hvala, dragi klanovci, da ste me poslušali – je opisana tule v 16. poglavju Ezekielove knjige:
“4 Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. 5 Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. 6 Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!«
7 Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola. 8 Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod BOG, in postala si moja. 9 Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. 10 Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. 11 Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. 12 Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. 13 Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti.

Ja, Srečko, prav imaš!
In res je: TUDI JAZ SEM EN VELIK SREČKO!

BTBpM
br. Jaro

P. S. Howard Thurman pravi: “Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se, ob čem zaživiš in pojdi to počet, kajti to, kar svet potrebuje, so ljudje, ki so živi.”

(in še tretjič nocoj …)
Četrtek, 3. 5. 2018

Hvaljen Jezus – zdaj in na veke …

Ura je ravno odbila deset, a ker sem že pregledal vse “maile” in ker pralni stroj še “melje”, naj napišem še tole …

Zadnje tri dni sem preživel v res dobri družbi.
S skavtskimi sovoditelji s Homca smo si umislili duhovni oddih v našem samostanu v Karlobagu. Ni šlo za kakšno lenarjenje ob morju, kot bi morda lahko kdo pomislil ob besedi oddih, ampak za pravo skavtsko mešanico vsega po malo: smeha, pogovorov, plavanja, spominov na pokojnega župnika Lojzeta, plezanja, petja, kuhanja, molitve, občudovanja stvarstva, postavljanja šotorov, preštevanja polžkov, sprejemanja drug drugega, misli Chiare Lubich, izzivanja k dobremu, smrčanja, izletov v neznano in nedostopno ter vsega ostalega, kar pač sodi k spodobnemu skavtskemu duhovnemu oddihu …
Ob vsem napisanem in tudi ob kakšnem polglasnem komentarju v stilu “a to je oddih” se mi zdi, da sem vso stvar morda res preveč “zašponal” … Ej, moji dragi homški sovoditelji, oprostite, če sem vas preveč gnal!

Danes je pa tak bolj miren dan, dan za poezijo …
Že kmalu po tem, ko sem se dvignil iz postelje (priznam, da nisem bil preveč zgoden), sta mi v roke prišli dve knjižici. V prvi so misli Srečka Kosovela in nosi naslov Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!, druga pa je pesniška zbirka Goličava, ki se je rodila v srcu Toneta Pavčka.
Iz nje bi rad s teboj delil pesem Molčanja. Zakaj prav to? Ker se vedno bolj zavedam, kako pomembno je, da drug drugemu izgovarjamo stvari, ki jih živimo globoko v sebi. Tako lepe kot težke! Vse so priložnost za rast v ljubezni in hkrati obtežitev, če jih zadušimo v sebi…
In Tone Pavček je to tako dobro, globoko povedal. Prisluhni:

Molčanja

Molčanja naša grde zarastline,
lišaj na ustih, v grlu, vsepovsod
od prve izjecljane jalovine
do že privajene izdaje rok,

do kimanja in breizrazne sline
za zidom zob in večanja poškodb.
Nem jezik tipa kraste bolečine
in živo tkivo govora tam spod,

a se mu molk samo in sam odziva
kakor pretrgan in neploden krik.
Gluhota kakor kazen v prsih biva
in zdi se večnost njen najmanjši hip.

Tako ves čas svoj hudi molk molčimo
tuleč v nebo, naj gre ta kelih mimo.

In še Kosovel:
“Ali si nov človek? Vprašaj se vsak dan.”

Saj se sprašujem …
a odgovora ne vem.
Vsepovsod naglica in hrup. In jaz?
Zgubljen pomalem v tem …

brat Jaro

(še vedno)
Četrtek, 3. 5. 2018 (le dvajset minut kasneje)

Mir in vse dobro v Gospodu!

Tale zapis nosim v srcu že več kot teden dni in – prvič, odkar pišem blog – naredil sem si celo zapiske, da bogastva prejšnje srede ne bi povsem pozabil.

S prijateljico (saj ne zameriš, da sem zamolčal tvoje ime, kajne) sediva v mirni tišini trnovskega vrta. Ko se takole srečava, je Gospod res živo navzoč med nama in midva srkava to ljubečo Navzočnost. Besede so težko-globoke, polne bolečine, a do zadnje črke prežete s hrepenenjem. Je lahko sploh še več, kot neugasljivo hrepeneti kljub vsej temi in bolečini?!
Sveto ozračje najinega srečanja se izteče v sproščen, prijetno lahkoten klepet. Prijateljici pokažem na svojem koledarju 25. maj in ko prebere napisano ime, me nič hudega sluteč vpraša: “Đorđe Balašević, kdo pa je to?”
Ma, saj ne morem verjet!?!
Kaj je med mojim svetom in svetom te mlade študentke res takšen prepad?! Uff, kaj so res z razpadom Jugoslavije med nekdaj bratskimi narodi zrasli tako visoki kulturni in jezikovni zidovi, da jih še “veliki” Đole le stežka prepleza?
No, saj vem, da ti razumeš: ne morem je pustiti v tako veliki nevednosti … Saj Balašević res ni prerok Izaija ali sv. Janez Pavel II., a je poet, ki je marsikatero srce prepričal, da je življenje kljub vsemu lepo. In ji takoj “spustim” Bezdan in Ne lomite mi bagrenje … In  ji je všeč!
No, ko je ta balaševijada za nama, začneva v tišini opazovati mamo z otrokoma, ki se igrajo na igrišču. Tako preprosto razigrani so.
Sam občudujem predvsem starejšega fanta, najstnika, kako potrpežljivo veselo se igra s precej mlajšim bratcem. Ta pa ga zvesto posnema v vsem. Mama je vedno tu blizu, aktivno vključena v tekanje, žoganje, skakanje … Kakšna usklajenost bivanja! Kako svet trenutek! Kakšen tih izliv ljubezni …
Jaz pa se spomnim nate, Grega. Kako te kot najstnik nisem hotel jemati s seboj, ko smo se družili s prijatelji! In to zato, ker si bil (po moje) cmera in mi je bilo nadležno ukvarjati se s teboj. In spomnim se, da si velikokrat jokal, ko sem sam odhajal od doma …
In mi je težko … (Milan je vedno pripeljal Marka s seboj, čeprav je on tri leta starejši od mene, Marko pa samo leto od tebe.)
Oprosti, ker te nisem znal imeti rad!
Kdo ve, če je že kdo kdaj kje resnično izkusil, da ga imam rad?!

Uff, kako preprosta je ljubezen, a koliko stane, če hočeš zares ljubiti!

brat Jaro

P. S. In ti se kljub temu nisi nikdar jezil, ko so te klicali “ta mau Jare” … Hvala!

Četrtek, 3. 5. 2018 – praznik apostolov Filipa in Jakoba

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Njem …

Večer je in čeprav sem precej utrujen, sem se odzval spodbudi mojega brata Jožka, naj spet kaj napišem na tale naš fejstB(l)og …
Ker sem pred nekaj minutami dal v pralni stroj svoj najlepši habit in čakam, da to silno koristno čudo tehnike opravi svoje delo, imam kar nekaj časa za pisanje … Tako lahko pričakuješ več kot le en zapis …

Jutri praznuje moj rodni brat Grega svoj rojstni dan. Seveda ga bom šel obiskat in mu iz oči v oči povedat, kako dragocen je zame. Tudi darilo mu bom nesel, ne skrbi!
Sem bil pa do pred parimi trenutki v zadregi, ali naj priložim k darilu tudi kakšno knjigo ali ne. Pobrskal sem med knjigami, ki jih imam na razpolago v sobi – večino sem jih kupil v loški Bukvarni – in v rokah so mi obstale tri: Zgodbe za dušo, Vsak človek je sveta zgodba in Sreča se skriva v tebi. Saj se strinjaš, da izbira res ni bila lahka, kajne?
Čeprav mojega dragega bruderja poznam že 44 let, sevedno bolj zavedam, kako velika skrivnost smo si drug drugemu. Zato sem z veseljem prisluhnil Duhu, ki mi je prišepnil, naj izvedem sveti žreb. Zamišljal sem si ga takole: vzamem tri listke, na enega napišem Grega, jih zložim in dobro premešam, prosim Svetega Duha, naj on pokaže, katera knjiga je prava za to darilo, razporedim listke po knjigah in … ena izmed kandidatk bo postala izbranka!
A ni šlo tako gladko …
Tik pred žrebom je imel Sveti Duh en drobno pripombo. Kaj pa četrta možnost? Četrta?! Ja, da ni nobena knjiga prava, da daš darilo brez knjige. Ups, na to pa res nisem pomislil … No, torej bo treba štiri listke …
Po molitvi sem s svetim spoštovanjem in v pričakovanju odgovora Ljubezni tri listke razporedil po knjigah, četrtega pa sem pustil ležati poleg računalnika na pisalni mizi. Iskanje odgovora sem začel prav pri njem. Razprl sem ga in … na njem je pisalo meni drago ime Grega.
No, Gospod Sveti Duh, sprejmem … Ti, Veliki Hudomušnež, si me še enkrat opozoril, da moje misli res niso vedno tvoje misli. Pa tudi če gre za tako majhno stvar kot je rojstnodnevno darilo.

O, da bi ti bil lahko kdaj poslušen in zvest tudi v velikem!

Vse dobro v Gospodu, draga sestra, dragi brat!

brat Jaro