SREDA, 30. 11. 11. – praznik apostola Andreja
Ufff,
me je kar malce zmrazilo, ko sem opazil, da že skoraj ves teden nisem ničesar napisal na blog…
Pa saj ne, da bi bilo to za “zveličanje potrebno”, v življenju se mi je že toliko dobrih sklepov razblinilo v nič, ker nisem bil vztrajen, da je tudi “bitka” za teh nekaj v e-eter zapisanih besed pomembna…
Zadnje dni se mi kot bumerang vedno znova vrača sveto ime Jezus. Pa saj ne, da bi bilo to nekaj novega – vsak dan se spomnim Nanj (kot se za kristjana – še posebej pa redovnika – spodobi) – a te dni se mi vrača s posebno močjo in sladkostjo.
Tudi današnja Božja beseda iz Pisma Rimljanom o tistih, ki ne verujejo, ker jim nihče ni oznanil Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, me je uščipnila v tisti kotiček srca, kjer se skrivam pred izzivi neposrednega oznanjevanja Jezusove ljubezni.
Skrivam? Ja, saj ni problema z ambona v cerkvi goreče pridigati že prepričanim – pa še tu sem v nedeljo zvečer moral vsem priznati, da sem strahopetec (nisem si upal dvigniti rok med petjem aleluje, čeprav me je Sveti Duh vabil, naj to storim) – povsem drugače pa je na ulici, v svetu spregovoriti o Jezusu. Ja, misli si, kar hočeš, ampak velikokrat me je strah, da me ne bo doletela usoda Milade Kalezić, te ljube Jezusove “verske blaznice”, in me bodo imeli za čudnega, blaznega, zaostalega… O, kako preveč me še skrbi za lastno rit!!!
No, ker pa si ti, Gospod, usmiljen, je še upanje!
Hvala, ker si mi v ponedeljek poslal na pot najprej dve dekleti iz skupnosti Hare Krišna – ob Ljubljanici sta mimoidočim delili vabila, meni pa sta podarili spodbudo: če se zmoreta oni izpostavljati za boga, ki sploh ni Bog, zmorem tudi jaz dati svoje življenje in svoje ustnice na razpolago Jezusu.
In Jezus me je vzel zares.
Kakšno uro kasneje sem se ustavil v antikvarijatu, z željo, da na hitro pregledam tisti kup knjig po 1 euro in da pobrskam med versko literaturo – če je slučajno kaj dobrega poceni. Prodajalka se je pogovarjala z gospodom, ki je najverjetneje kakšen literarni kritik ali kaj podobnega (tako sem sklepal iz besed, ki so tekle med njima). Moj notranji radar se je prebudil ob besedah tega moža: “Ali še kaj molite zame?” Ej, tole pa postaja zanimivo…
Čakal sem na njen odgovor… Presenečenje: “Ah, vi ste že tako ali tako brezupen primer,” se je pošalila. Mož se je nasmehnil in kmalu zatem odšel… Morda se je ponovno pridružil študentom, ki so okupirali “filo faks”?
Prodajalka, kasneje sem izvedel tudi njeno ime, me je ogovorila… Videla je knjigi, ki sem ju položil na pult in modro sklepala, da mi krščanstvo ni tuje… In začela sva se pogovarjati o Jezusu, o njegovi silni moči, o oznanjevalcih, ki po par ur vsak dan preživijo v tesnem odnosu z Gospodom, da lahko potem on po njih dela velike stvari… Priznam, ob njenem evangelijskem navdušenju – je namreč evangelijska kristjanka , kot pravi sama – sem se počutil malce nelagodno. Hkrati pa se je moje srce veselilo, ker je lahko vsako besedo spoznalo za resnico. Bog je močan! Jezusovo presveto ime na ustnicah verujočega je silno, silno orodje Ljubezni!
In včeraj zvečer me je po e-pošti obiskala in objela draga prijateljica, sestra v Kristusu, s katero se že kar nekaj časa nisva srečala… In mi je – tako preprosto, med vrsticami – potrdila moj “strašni sum”: Jezus še vedno vžiga srca!!! Naj se skrijem? Le kam… Naj grem? Le kam… Naj ljubim? Le kako… Ti, Gospod Jezus, veš, ti me poznaš, ti veš!
Naj odmeva, naj zveni v pesmih, naj se piše na papir in kleše v kamen, naj se sladi na ustnicah in lesketa v očeh, naj gori v srcih in valovi v prsih… PRESVETO IME JEZUS!!!
To je to. Zadovoljen sem, ker sem napisal vsaj par misli… Sedaj pa se grem za par minut potopit v Božjo lepoto s pomočjo Kari Jobe in njene pesmi Beautiful… Uživaj v Bogu, uživaj Boga!
BTBpM
Bog te blagoslovi po Mariji!
brat Jaro
P. S. Ura je šele 13.40, zato je še prezgodaj za lahko noč…