Ponedeljek velikega tedna, 21. 3. 2016
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!
Jutro je… Ura je malce čez šest, iz zvočnikov mojega računalnika se razlega pesem Your heart, ki jo je avtor položil v usta kralju Davidu. Razmišljam o tem, kar govori: na koncu dneva res ni pomembno nič drugega kot to, da je moje srce podobno Gospodovemu. “At the end of the day…that my heart looks like your heart!” Ob vseh velikih stvareh, ki jih je živel David, se je njegovo življenje strnilo prav v tem hrepenenju…
Včerja je bil poseben dan. Skoraj vse ure dneva sem presedel v spovednici in se trudil slišati srca ljudi, ki so svoja bremena, svoje grehe (saj je vendar greh največje breme; neka pesem pravi: “Gospod, zakaj si pustil, da je stotonska gmota greha padla na moje srce…”) prinašali pred Gospoda. Moram priznati, da mi je spovedovanje kljub naporu vedno velik izziv. Saj sem kot spovednik vendar poklican, da za besedami, ki so izgovorjene, slišim srce, ki utripa v hrepenenju po ljubezni, Jezusovi ljubezni, Očetovi ljubezni.
Upam, da sem bil dobro orodje v rokah Usmiljenega Očeta.
Mladi v svojih iskanjih, možje in žene sredi življenjskih naporov, starejši v svoji osamljenosti in trpljenju… vsi so stopili v spovednico z željo biti še bolj Gospodovi, bolj sveti, bolj svobodni za ljubezen…
Solze. Ponižno kimanje z glavo. Vprašujoč pogled. Besede hvaležnosti in zahvale.
In pa milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki spreminja srca, jih prenavlja, osvobaja, posvečuje.
Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago v našem Gospodu Jezusu Kristusu. Amen.
Bodi blagoslovljen, obilno blagoslovljen!
br. Jaro