Sv. Verian in Marina

Danes …
(Sobota, 26. 5. 2018)

Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro v Njem, ki nas ljuuuubi!

(Najprej hvala tebi, Bernarda, ker si me s svojim vprašanjem spodbudila, da spet pišem …)

Tistim, ki vas skrbi za moje zdravstveno stanje – posebej se zahvaljujem vama, Marko in Bernarda, za konkreten izraz vajinega prijateljstva, skrbi in bližine – naj povem, da je bolje, da ne slišite mojega kašljanja, ampak da gre kljub temu moje zdravstveno stanje na bolje …

V tem zapisu bi rad z vami, dragi prijatelji, delil srečanji z dvema osebama. Prve še nikoli nisem videl, a je zelo, zelo resnična in živa, drugo pa sem opazoval skoraj dve uri, a v bistvu sploh ne živi. Zapleteno, kajne? (namenoma se malce zakompliciral, da bi bilo malce bolj napeto – upam, da mi je uspelo)
Tako … V enem izmed večernih evharističnih srečanj z Gospodom – zaradi bolezni sem tri dni maševal sam in to pozno zvečer – mi je Duh prišepnil naj izberem mašne molitve v čast svojemu krstnemu zavetniku sv. Verianu … In kar zdrznil sem se, ko sem se zavedel, da kljub temu, da sem že skoraj 17 let duhovnik, še nikdar nisem daroval svete maše na čast njemu, ki me od krsta dalje spremlja kot moj (p)osebni nebeški zavetnik. Resda se občasno obrnem nanj s kakšno prošnjo za pomoč, a kakšnega posebnega prijateljstva z njim res ne gojim. Sv. Verian, oprosti! In hvala za tvoje tiho, zvesto spremstvo!
Verjetno se sprašuješ, kdo sv. Verian sploh je. Na hitro naj ti povem, da je bil mučenec iz časa preganjanj pod cesarjem Decijem (okrog leta 250). Najverjetneje je bil študent.  (če te zanima kaj več: https://en.wikipedia.org/wiki/Secundian,_Marcellian_and_Verian)
In če te zanma, kako od sv. Veriana prideš do Jaroslava, naj ti zaupam skrivnost, ki to niti ni: v latinšini “ver” pomeni pomlad in slovanska predpona za mlad, mladosten, pomladen je “jar”. Saj se spomniš: jara gospoda, jara kača, jaro žito … Jaroslav – torej tisti, ki slavi mladost, pomlad. In ker svetnika s slovansko verzijo tega imena še (upam, da si zaznal/a, da je poudarek na tej besedici, ki jo tako hitro lahko spregledamo) ni v uradnem spisku katoliških svetnikov … Odličen kandidat za to mesto je Slovenec!!! (Srčno upam, da pri tem nisi pomislil/a, da mislim …) Mislim na Jaroslava Kiklja, študenta medicine iz Maribora, odličnega, veselega, pogumnega mladega moža, ki je leta 1942 prav zaradi svoje dejavne vere, kot žrtev komunističnega nasilja padel na Streliški ulici v Ljubljani. Če bi ga rad/a bolje spoznal/a, lahko prebereš knjigo o njem …
Sv. Verian in mučenec Jaroslav Kikelj – prosita zame in za našo ljubo Slovenijo!

Kaj pa Marina?
V bistvu gre za filmski lik iz filma letošnjega oskarjevca čilskega režiserja Sebastiána Lelia Fantastična ženska. Film je, kljub kontroverzni tematiki – hvala Nina, da si nas povabila, odličen in vsekakor vreden ogleda.
Marina v bistvu ni ženska, čeprav se tako počuti in si to želi biti, je pa ob izgubi ljubljenega partnerja globoko ranjena oseba, ki ji je zaradi predsodkov in človeške ozkosrčnosti onemogočeno dostojno žalovanje in slovo od ljubljenega.
Kako ozko butasti smo večkrat ljudje! Ustavljamo se ob zunanjih razlikah in spregledamo globoko resničnost, da smo vsi ljubljeni otroci vseljubečega Očeta!
To ne pomeni, da se mi zdi smiselno, da nekdo operativno spremeni (v oklepaju si upam zapisati: pohabi) svoje telo, da bi bilo v skladu z njegovim čutenjem, a vendarle je moj brat in v njem prepoznavam nekoga, ki je vreden moje ljubezni …

Kako zelo drži, kar smo s Franjo in njeno prijateljico ugotovili po koncu predvajanja: “Če pozabimo, da smo vsi ljudje, izgubimo vsi!”

Bližine poln dan ti želim!

br. Jaro

4 odzivi na “Sv. Verian in Marina

  1. »Osti jarej!« se glasi najstarejši znani slovenski zapisani pozdrav ali napitnica oziroma zdravica. Dandanes je pozdrav po okrog 2.500 letih znova aktualen in ga z veseljem ter ponosom uporablja čedalje več mladih Slovencev. Najbolj razširjen je ta staroslovenski pozdrav v njegovi skrajšani različici »oj!«. Ta se je v zadnjih nekaj letih tako razširil, da mnogi, ki ga uporabljajo v vsakodnevnih stikih z drugimi, niti ne vedo kaj pomeni.

    »Osti jarej« je kratek napis na starodavnem vrču za točenje pijač. Najden je bil na današnjem slovenskem ozemlju blizu kraja Škocjan na Krasu, leta 1911. Danes hranijo vrč z napisom »osti jarej« v muzeju v Trstu. Vrč izvira iz obdobja nekaj sto let pred našim štetjem, ko so na področju srednje Evrope živeli naši predniki, kateri so v starodavnih zgodovinskih virih imenovani Veneti. Po njih se danes imenujejo slovite Benetke, pokrajina Veneto v današnji Italiji in Venetski zaliv v Jadranskem morju, katerega sestavni del je tudi Tržaški zaliv.

    Veneti so tudi tisti naši predniki, ki so nam zapustili čudovito Situlo iz Vač, najdeno skoraj v Geometrijskem središču Republike Slovenije – GEOSS oziroma težišču naše današnje države, kateremu so posvečene naslednje besede:

    “Slovenka – Slovenec – kjerkoli si:
    – tu je tvoj temelj, osnova,
    – od tu je tvoje seme – izvor, bistvo,
    – tu je tvoje središče,
    – od tu je tvoja energija, potenca,
    – tu je neizčrpen vrelec tvojega bistva.”

    Natančno enak izvor in pomen ter sporočilo ima tudi staroslovenski ali stari slovenetski pozdrav “osti jarej”! Samo dve kratki besedi sporočata neverjetno veliko – ostanite mladi in zdravi! Lahko tudi pomladni ali pomlajeni in močni. Najlepše starodavne pozitivne želje naših prednikov vsebujejo tako energijo, kot tudi potenco, v največji možni meri pa so povezane s skupnim neizčrpnim vrelcem našega bistva.

    Napis na Škocjanskem vrču in starodavni pozdrav je sestavljen iz dveh besed – “osti” in “jarej”. Osti pomeni seveda skrajšano obliko besede ostani. Še danes uporabljajo v slovenskem kraškem narečju skoraj povsem enako besedo, ki jo izgovarjajo “uosti”. Med tem ko torej predstavlja prvi del pozdrava nekoliko skrajšana beseda “ostani”, je v drugem delu ravno obratno. Predstavlja ga nekoliko daljša oblika besednega korena “jar” oziroma “jara”, ki pomeni mlad, nov in zdrav ali pomladen. Prav tako pomeni beseda jar tudi močan.

    Zakaj bi še naprej uporabljali tuje pozdrave, ki našemu staroslovenskemu ne sežejo niti do gležnjev? Čemu torej »adijo« ali pa »serbus«? Prvi pozdrav pomeni »zbogom« v italijanščini, drugi pa »suženj« v latinščini. Je pa že naš “osti jarej” povsem nekaj drugega!
    (https://www.hervardi.com/osti_jarej.php)

    Zato,
    dragi brat Jaro:
    Osti jarej!

    • Adrijana, hvala za napisano …
      Vesel sem novih odkritij o lepoti naše zgodovine in bogastvu povezanim z mojim imenom. Strinjam se z vsem, razen s trditvijo, da je “osti jarej” bogatejši od “zbogom”. Je pa slednji res nekaj povsem drugega! Kot tudi naš “bogdaj” … Vključevati izpoved vere, da je Gospod Bog vir vsega, kar smo in kar živimo, v vsakdanje, povsem preproste besede in dejanja, je zelooo pomembno … Zato tudi sam Frančiškovemu “mir in vse dobro” redno dodajam “v Gospodu”. Ker v tem našem zmedenem svetu – precej bolj kot v Frančiškovem 13. stoletju – res ni več jasno, da mir in vse dobro lahko pride samo od Gospoda oz. naše povezanosti z njim.
      BVBpM
      br. Jaro

      • Brat Jaro, se strinjam z vami.
        Na koncu manjka ravno:
        “… v Gospodu!”

        Škoda, da se prispevek, ko si enkrat že kliknil “objavi komentar”, ne da več popraviti, kajti to sem večkrat poskušala storiti.

        Zato naj še enkrat ponovim:
        dragi brat Jaro,
        osti jarej v Gospodu!

        Enak pozdrav pa tudi želim vsakemu,
        ki obiskuje te strani.

  2. Dragi brat Jaro, lepo te je spet brati, če bomo dolgo čakali na naslednji zapis, pa spet kaj vprašam. Upam, da se je kašelj umiril in si se spočil.
    Pa z Bogom! (Do naslednjega zapisa).
    Bernarda

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja