PETEK, 27. 1.2012 – god sv. Angele Merici

Hej, spet sem tu! Hvaljen Jezus!

Kot vse kaže, se je v meni nabralo dovolj močnih vtisov, da je Gregov: “Ej, na blog si pozabu!”, deloval kot sprožilec. Najprej sem začel pisati “v glavi”, potem pa se je počasi tudi volja prebila iz labirinta sanjarjenja in tukaj sem…

Najprej naj napišem to, kar mi gre najtežje izpod prstov. Ne misli, da se je temu prezavednemu Blejčanu zmešalo, rad bi bil le dosleden v iskanju in izpovedovanju resnice. No, prav ta želja živeti v Resnici me tokrat sili, da napišem tale “škandalozen” stavek: BOHINJ JE LEP! Ufff, pa mi je uspelo… Naj razložim…

Bratje so mi velikodušno omogočili, da sem dva dni preživel v samoti Bohinjskih planin, točneje v prijetnem stanu prijatelja Andreja na planini Ši (oz. Na Šeh) na južnem obronku Pokljuke. Hvala vam!
V meni in okrog mene se je pač nabralo preveč stvari in enostavno sem moral “pobegnit” v samoto, drugače sem bil v nevarnosti – še bolj pa moji bratje – da eksplodiram.
No, po večerni vožnji po zasneženih pokljuških gozdnih cestah (le kaj bi ta svet brez gozdarjev) in prijetnem, s prasketanjem ognja v kaminu polepšanem klepetu z Andrejem, sem ostal sam. Preden sva se z Andrejem razšla – prijatelj se je vrnil domov – sem se zazrl v zvezdnato nebo – saj veš, kako bolj svetle so zvezde na 1100 mnm v okolju brez umetnih virov svetlobe – in ga vprašal: “Pogosto zreš v zvezde?” “Ja, to pa…”, je odgovoril. Sam sem v zadnjih mesecih le redko dvignil pogled v nebo…
Začela se je tihota.
Moja prva meditacija je bila namenjena ognju oz. je bil ogenj spodbuda za razmislek o moči Božje ljubezni. Brat Roger iz Taizeja je vedel, kaj misli, ko je zapisal “Njegova ljubezen je ogenj” in sv. Janez od Križa prav tako, ko je iz njegove notranjosti privrel vzklik: “O, živi ogenj Ljubezni…”
Pogled na ogenj me je spremljal še vso noč – kadarkoli sem se zbudil, sem pogledal nanj in ga po potrebi “nahranil”… Zdi se mi, da sem z vsakim polenom naložil nekaj goriva tudi na ogenj, ki se je počasi prebujal v mojem srcu…

Tihota je lepa, ni pa lahka. No, vsaj zame ne. No, vsaj ne vedno.
Res je pa, da v njej vse stvari zasijejo v neki povsem drugačni lepoti. Tako moja notranjost kot narava okrog mene sta uro za uro dobivala lesk, ki mi je v vrvežu sveta postal skoraj neznan…
No, dva dni tihote in lepote narave sta dar, s katerim sem bil obdarovan. In naj rečem še enkrat: Bohinj je lep! Še posebej, če ga pogledaš od zgoraj z očmi umitimi s tihoto…

Saj je bilo v teh dneh še veliko lepega. Najlepši – poleg Boga – pa smo ljudje. Hvala, Gospod, ker si mi spet dal toliko priložnosti za občudovanje lepote sester in bratov… Kako lepo je človeško srce, bolj kot vse drugo! In kako je krhko…

Naj končam z besedami Marije, ki leži v postelji doma starejših občanov in se v starostni oslabelosti pogosto izgublja v nekontroliranih tokovih spominov in misli: “Kako lepo je, da ste prišli, da poskrbite zame … to je… to je sveta sreča!”

Z Božjim blagoslovom v nove dni!
Srečno, prijatelj/ica!
BtbpM

brat Jaro

P. S. Pozabil sem na čudovit intervju s pisateljem Alojzom Rebulo o njegovem romanu Četverorečje. Vreden je poslušanja in knjiga je zagotovo vredna branja! Ob ljudeh kot je gospod Rebula, sem res ponosen, da sem slovenski kristjan… Brat Štefan, hvala za posredovanje…