Sobota, 19. 1. 2019 – malo čez šesto zjutraj

Mir in vse dobro v Gospodu!

Danes grem v Ljubljano – na duhovno-izobraževalno srečanje: v okviru programa duhovno izpopolnjevanje na Teološki fakulteti se mi res odpirajo neizmerna obzorja duhovnega življenja. Kako neopisljivo lepa so!
No, pišem pa, ker sem včeraj na gradbenem oddelku Merkurja srečal gospoda, ki me je s svojim življenjem poučil, naj se nikdar ne zadovoljim zgolj z zunanjim vtisom o drugem človeku.
Moški, malo mlajši od mene je energično nakladal šestmetrske kovinske kvadratne cevi na tehtnico in njegova zavzetost me je nagovorila.
“Vi pa verjetno doma ne potrebujete telovadbe, kajne?” sem pripomnil.
“Pa vendar sem ultramaratonec,” je skromno razložil. “Najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel, je bila 190 kilometrov … letos pa – če bom le uspel zbrati dovolj sredstev – pa bom šel na ultramaraton med Sparto in Atenami dolg 246 km …”
Ufff!!!
Res si nisem mislil, da se v tem preprostem delavcu skriva človek, ki se spopada s tako zahtevnimi izzivi. Bil sem presenečeno navdušen!

Bravo, gospod Klemen! Resnično vam naziv “gospod” odlično pristoji, pa čeprav sem vas spoznal v umazani delovni obleki in z delavnimi rokavicami na rokah. To kar počnete je gosposko “za vikanje”!
Naj vam uspe, Klemen, naj vam uspe!

Bog vas blagoslovi!
brat Jaro