Veliki petek, 30. 3. 2018 – Občudovanje križane Ljubezni
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Njem, ki nas ljubi do smrti in preko nje!
Danes je poseben dan.
Čeprav ni hrup sveta nič manjši kot je bil včeraj ali kot bo jutri, pa se v globinah izvirov življenja vse stvarstvo hvaležno klanja pred Križanim.
Naj bo ta moj zapis en tak čisto majhen poklon …
Pred leti smo z mladimi v župniji sv. Jožefa v Mariboru uprizorili čudovit pasijon z naslovom Iz ljubezni do nas. Posebej mi ostaja v srce zapisan sklepni prizor, ko je Marija držala v naročju mrtvega Jezusa in na melodijo neizmerno globoke Loyd Webrove Pie Jesu pela žalostinko. Potem pa smo se vsi sodelujoči zvrstili v sprevodu mimo Marije in Jezusa, se trkali na prsi in po isti melodiji peli: “Res ta človek je pravičen. Mi smo grešni, on nedolžen. Usmili se nas, Gospod, grešniki smo mi vsi. On pa je umrl za vse nas ..”
Tale pogled v čas pred petnajstimi leti me prebuja v hvaležnosti za veliko obdarovanost z ljubeznijo, ki iz križa po evharistiji (in seveda vseh ostalih Božjih dotikih) priteka v moje življenje. Skupaj s sv. Frančiškom občudujem ponižnost Boga: “O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižana vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! Poglejte, bratje, ponižnost Boga in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo on povišal.”
Jaslice, križ in oltar so namreč trije sveti kraji Božjega ponižanja iz ljubezni. Vedno globlje Gospod vstopa resničnost sveta, človeškega hrepenenja in greha … In ko me, gobavega grešnika, kakršen pač sem, v teh svojih sestopih Gospod objema, ozdravlja in osvobaja, me hkrati oblikuje krhko, a čudovito lepo posodo svoje ljubezni. O, kako dragocen sem v tvojih očeh, Jezus, da si iz ljubezni do mene postal človek, umrl na križu in se skril v koščku kruha …
…
Na praznik sv. Jožefa sem bil med brati in sestrami v Račah. Ves dan smo častili Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Kako dobro dene pred Njim “zapravljati čas” … Tudi sam sem bil kar nekaj časa pred Gospodom v belini hostije in v nekem trenutku je Duh v mojem srcu prebudil pesem: “Čudovit, čudovit, ti si res čudovit. Ti si res čudovit, prečudovit …” Gledal sem Jezusa, prisluškoval pojočemu srcu in užival. In glej, kar naenkrat sem zaznal, da tudi Jezus poje meni! (Morda se ti bo tole zdelo zgolj čudna fanatazija, a nič zato. Imaš pravico do svojega pogleda … Jaz pa vem, da mi je Jezus resnično pel.) In kaj je pel? “Čudovit, čudovit, ti si res čudovit …” Ker sem se v svojih skoraj petdesetih letih že velikokrat prepričal, da je Jezus sicer velikokrat nagajivo navihan, nikoli pa se ne norčuje iz nas, sem tudi to njegovo pesem vzel resno. Čudno sem se sicer počutil, a sem se kljub vsemu prepustil Božjemu pogledu nase.
O, ta Božji pogled!
Koliko miru, veselja, moči in svobode prinaša!
“Ti si res čudovit … ?!”
Mnogi, ki me ne poznajo prav dobro, bi se z Jezusom verjetno še strinjali …
Moji bratje, ki z menoj živijo, bi verjetno že malo zavili z očmi …
Jaz sam, ki moram s seboj živeti štiriindvajset ur na dan že skoraj petdeset let, pa kar ne morem verjeti, da me lahko Gospod tako vidi …
A vendar me on pozna bolje in globlje kot poznam sam sebe. In njegov pogled je Resnica. Samo njegov pogled je Resnica!
Čudovit?
Z vso vero, ki jo premorem, ti hočem verjeti, Jezus!
In z vsakim dihom, ki mi ga podarjaš, se ti hočem zahvaljevati, Oče!
… ker sem čudovit v tvojih očeh in ker je tvoj pogled vir moje sreče …
V Prvem Janezovem pismu sem prebral tole: “Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse” (1 Jn 3,19-20).
Ti, ki spoznavaš vse! Ti, ki me poznaš v temine globin! Ti, ki si šel na križ zame!
Me res tako neizmerno ljubiš?
br. Jaro
…ko nam Gospod pokaže, kako zelo nas ljubi.
Mene in vas tudi.
Zelo, zelo in nič manj.
(dogodek, iz nekih duhovnih vaj)
Spovedniku sem pripovedovala zgodbo svojega življenja.
Ko sem končala, sem obsedela kot ohromljena, kot bi bila paralizirana od teže bremena. In tudi v solzah hlipanja, ko nisem mogla normalno zadihati in sem samo hlastala za zrakom, kot da bi bil izsesan iz prostora, kjer sem se nahajala.
Čez čas sem se malo umirila, da sem lahko začela bolj s težavo odgovarjati.
Spovednik me je, kar v skrbeh, spraševal, ali bom zmogla iti naprej skozi dan.
Ko sem mu lahko odgovorila, sem dejala, da me čudi ta moja reakcija na svojo povedano zgodbo.
Da se sicer ne počutim tako slabo in tako na tleh, v svoji koži.
Da sem prepričana, da sicer ne čutim tolikšne teže križa v vsakdanjem življenju.
Kasneje sem doživeto pri spovedi, podoživljala sama, a skupaj z Jezusom, v svoji sobi, kjer sem Mu, med drugim, izpovedovala tudi svoje začudenje nad prej občuteno težo svojega križa.
Dan mi je bil uvid, da take teže ne čutim zato, ker večino mojega bremena, nosi On sam, Jezus.
Tudi to spoznanje se je spajalo z menoj v solzah zahvaljevanja, majhnosti in ponižnosti pred Gospodom.
Ob zavedanju, kako noro in neizmerno me ima rad, da bi Ga tudi jaz zmogla imeti rada in mu zaupati z drugačnimi očmi, kot ljudem.
Ko vam to opisujem, stopam iz enih čutenj v druga, kot da vmes ne bi bilo časa. Pač pa so samo prostorčki posameznih doživetij in občutkov, vse skupaj pa je brezčasno in vedno dostopno.
Prav tako kot On, Sveti, Močni in Nesmrtni, ki je vedno v pripravljenosti na naš klic, na dialog z nami, da nam pokaže, kako zelo nas Ljubi.
Mene in vas tudi!
Zelo, zelo in nič manj!