Nadškof Stanislav, bikec Ferdinand in moja malenkost

Ponedeljek, 5. 2. 2018 – god sv. Agate, mučenke
Povezana slikaHvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Morda se sprašuješ: “Le kaj mu je, da se je v naslovu postavil ob bok dveh v Sloveniji in svetu tako prepoznavnih likov? …” Ne skrbi, razložil ti bom …
Morda ti pa razlaga sploh ni potrebna in si že s pomočjo gornje fotografije razumel/a …
Ker pa sem ravno ogrel svoje prste, dovoli, da dokončam.
V petek smo redovnice in redovniki ljubljanske nadškofije skupaj z našim nadškofom Stanislavom (pssst – ko smo sami, ga še vedno kličemo p. Stane) pri sv. Petru v Ljubljani obhajali dan posvečenega življenja. Res lepo je, ko pridemo skupaj pred Gospoda in se v vsej svoji raznolikosti iz vsega srca zahvaljujemo Očetu, da nas je poklical na to čudovito pot.
A naslov tega zapisa je bil “spočet” v druženju po sveti maši.
S s. Zorico (uršulinke so (ste) – še posebej odkar je pri njih moja draga prijateljica, soskavtinja in sogozdarka s. Marjeta Pija Cevc – pri meni dobro zapisane) sva spregovorila par besed, ko je spoštljivo pristopil gospod nadškof Stanislav. Pohvalil je s. Zorico, da so bile njene zahvalne besede pri maši “kot da bi rožice sadila”. Ko je opazil rdečico na sestrinem obrazu (sem priča, da je res zardela), je svojo izjavo takoj razložil. Zaupal nama je, da ima zelo rad rože. In da se, ko gre v hribe, včasih celo uleže na tla, da bi to čudovito lepo umetnino našega Stvarnika lahko občudoval od blizu. S. Zorica je bila pomirjena, v mojo dušo pa so nadškofove besede padle kot seme, ki prav v tem trenutku rojeva svoj sad …
A potrebno je bilo še nekaj …
Iz Ljubljane me je namreč prijazni Igor odpeljal v Šmarjeto na Dolenjskem, kjer s(m)o se dobili mladi odrasli (pojem mladost je tukaj precej raztegljiv, v bistvu pa gre za odrasle ženske in moške med 25. in 40. letom), ki pod resnično modrim Robertovim (Robert je vitalen moški srednjih let, mož in oče sedmih otrok, ki že leta daruje del svojega prostega časa za nas …) vodstvom v sproščenem ozračju spoznavajo lepoto in dobroto drug drugega. In tu se je zgodilo … Gledali smo film “The Blind Side” (Zgodba o prvaku, 2009) in nekdo je glavnega junaka Michaela označil za bikca Ferdinanda: ogromen, a nežen po duši. Saj si že slišal/a za bikca Ferdinanda, kajne? To je tisti bik, ki so ga vzgajali za kruto bikoborbo v areni, on pa je raje duhal rožice … Klasika!
Torej nadškof Stanislav in bikec Ferdinand res pašeta skupaj!
Kaj pa jaz?
Včeraj sem bil še stoodstotno prepričan, da ne sodim v to zgodbo. Sari sem rekel, da bo naslov tega zapisa Nadškof Stanislav in bikec Ferdinand ….
A zgodilo se je današnje dopoldne.
Kdor je že bil v Vipavskem Križu ve, da na terasah našega samostana tudi pozimi cvetijo marjetice. In jaz, srečnež, sem se ob koncu duhovne obnove napotil na vrt – nič hudega sluteč, seveda. In ko sem zagledal tiste drobne cvetke, sem v trenutku vedel, da sta se mi nadškof Stanislav in bikec Ferdinand pregloboko usedla v srce, da se jima ne bi priružil … Moj ego se je sicer nekaj časa trmasto upiral: “Kaj pa če te kdo vidi? Le kaj si bo mislil?!” A na: “Briga me!” mojega srca ni našel nobenega protiargumenta več. In sem se ulegel na tla in sem občudoval in se celo pustil pobožati mehkobi trave … Ufff, kako je pasalo!!!
In ti, Gospod, ti si res velik, da si me uspel nežno pripraviti do tega, da vsaj za nekaj minut spet postanem otrok – tako kot nadškof Stanislav. In seveda bikec Ferdinand!

Hvala, da sva se lahko spet malo podružila …
BTBpM
br. Jaro

P. S. Ker si vtrajal/a do konca pa ti namesto medalje okrog vratu podarjam pesem nekega manj znanega pesnika:

KO BOM VELIK

Ko bom velik,              Ko bom velik …,
bom pilot.                    iz danes v jutri
Lovil se bom               hrepeni otrok.
z oblaki                       In vrata v cilj
in pod soncem            so vedno na dosegu
risal pot.                      sanjskih rok.

Ko bom velik,
bom šofer.
Vozil bom
po svetu
in krotil
rohnečo zver.

Ko bom velik,             Ko sem zrasel,
bom zdravnik.            sem ostal otrok,
Premagal                   ki se igra
bom bolezen,             v naročju tistih sanj,
da bo spet vesel        ki jih v moje dneve
in zdrav bolnik.          riše Bog.

(Stane Zore, Podest življenja)

En odziv na “Nadškof Stanislav, bikec Ferdinand in moja malenkost

  1. Primerilo se je, da zaradi obveznosti nisem mogla priti k maši in na meditacijo po njej, zato sem patra, duhovnega spremljevalca vprašala, če smem še po vsem tem, pripeljati naročeno in spregovoriti z njim par besed. V SMS-ju mi je sporočil: pridi.

    Ko sem dospela do hiše njihove skupnosti v centru Ljubljane, sem ga poklicala, da bi mu sporočila, da sem prispela, vendar je zvonilo zaman. Stopila sem do vhodnih vrat in ugotovila, da so zaklenjena. Zvonca ob vhodu pa nimajo.

    Kaj pa sedaj?
    Okna njegove delovne sobe gledajo na ulico, zato sem lahko preverila, ali so razsvetljena. In so bila, torej je doma.
    Nakupovalni voziček z naročenim za njihovo skupnost, sem pustila ob vhodu in razmišljala, kako naj ga uspem priklicati. Takrat se je predramil otrok v meni, zato sem Iz bližnje gredice z rožami, vzela par kamenčkov in se z njimi namenila pod okno njegove delovne sobe.
    Vrgla sem prvega….. in nič. Vrgla sem drugega……. in nič. Nihče se ni odzval. Le naključni mimoidoči so mi z zanimanjem namenjali pogled.
    Bilo mi je tako smešno, da sem se skoraj na ves glas smejala ob tem svojem početju. Ob vsem tem pa razmišljala, le kaj si mislijo. Pa naj si mislijo,….. Vse to mi je bilo zares neznansko smešno.
    Ponovno sem se napotila k vhodu v stavbo in ugotovila, da vozička ni več tam. Zopet sem prijela za kljuko in presenečena ugotovila, da so vrata sedaj odklenjena in vstopila. Vzpenjala sem se po stopnicah do njegove delovne sobe in razmišljala, da je očitno v tej zgodbi še nekdo, ki je razpoložen za izvabljanje otroka iz sebe.
    Potrkala sem na vrata njegove delovne sobe in čakala na odziv. Odprl mi je z nasmehom do ušes in me med smejanjem vprašal, če sem kaj iskala svoj voziček. Odgovorila sem mu, tudi med smehom, da ne. Da se mi je zdelo, glede na to, da se že kar dolgo poznava, da mora biti za vsem tem dogajanjem on. In še vsa v smehu dodala, da se mi do sedaj še ni zgodilo, da bi morala metati kamenčke, stoječa sredi ulice, v okno, moškemu, ki je za povrh še pater jezuit. Oba sva se nasmejala do solz.
    Tisti večer sta imela oba otroka v nama možnost, priti na površje in se otroško in razposajeno poveseliti, kar nama je omogočila gredica z rožami.
    Pa smo zopet pri rožah.
    Bogu hvala zanje!

    Dragi brat, draga sestra,
    dovolita tudi vidva, da iz vaju kdaj pa kdaj, pride ta otrok v vas, ki si želi pokazati svoji igrivost in razposajenost, ki ju je podaril Ljubi Bog, ko vaju je poslal na zemljo po izkušnje, kot sina ali hči, v družino nekje na s-e/o-nčni strani Alp.

    In naj tečejo solze,
    solze sreče
    in naj spirajo,
    sperejo vse boleče.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja