Torek, 20. 2. 2018 – god svetih fatimskih pastirčkov Jacinte in Franceka
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!
Kako sem vesel, pravzaprav prav srečen, da lahko pišem tole …
Oprosti, ampak najprej te moram povabiti več kot 10 let nazaj v Srednjo vas v Bohinju. Davida sem prvič zagledal iz avta, s katerim naju – br. Primoža in mene – je župnik Ivan peljal iz Stare Fužine proti Srednji vasi. Prva informacija, ki sem jo prejel o njem je bila, da je odvisnik od drog. To je bilo dovolj, da sem ga sprejel v srce …
Obiskal sem ga doma, spodbudil njegove starše, da so mu pomagali vstopiti v skupnost Cenacolo, z bolečino spremljal Davidov neuspel poskus reštve iz pekla drog, bil vesel vsake novice o njem, ga spodbujal ob “naključnih” srečanjih v Ljubljani, molil (čeprav vse premalo goreče) zanj …
V bistvu – to sem spoznal šele pred mesecem dni – pa sem obupal nad njim.
A ti Gospod nisi! Kako potrpežljiv in vztrajen si v trkanju na naša srca …
Pred mesecem dni si tudi mene prebudil iz globokega spanca – kar se Davida tiče – in mi odprl oči:
Tako kot vsak mesec smo se zadnji torek v januarju dobili v Štepanji vasi tisti, ki smo tako ali drugače povezani s skupnostjo Cenacolo. Ker tokrat don Ivan Filipović (poglej na google kdo je to) ni mogel priti, je fante iz hiše v Vrbovcu spremljal tata Božić. Saj sploh ne vem, kako je tej legendi Cenacola na Hrvaškem sploh ime – od nekdaj ga vsi kličemo tata Božić – a je kljub kakšnim 130 kilogramom izjemno živ in prepričljiv pričevalec velikih Božjih del.
Maševal in pridigal sem torej jaz. Ob koncu, pred blagoslovom, pa je nekaj besed spregovoril tudi on. In me je zadelo … Ko je govoril o tem, kako je bil zaradi sina, ki je bil globoko v drogi in je po krajšem obdobju v Cenacolu pobegnil nazaj na ulico, popolnoma obupan, dokler se v Međugorju ni srečal s s. Elviro, ki mu je rekla: “Poišči sina in mu reci, da ga s. Elvira čaka v skupnosti.” Ko se je vrnil v Zagreb je več dni iskal sina in ga ni našel … Ker je na raznih krajih puščal sporočila zanj, se je čez nekaj časa sin le oglasil doma. Do zgodnjih jutranjih ur so se pogovajali in ob koncu pogovora je fant rekel: “Na celem svetu ni te skupnosti, v katero bi šel!” in je šel nazaj na ulico …
A tata Božić ni obupal. Z ženo sta vztrajala v molitvi in zaupanju, da jih Gospod ne bo pustil samih. No, da skrajšam … Fant – žal sem pozabil njegovo ime – je kmalu vstopil v Cenacolo in je danes svoboden, srečen in odgovoren moški.
In po tem močnem pričevanju o tvoji ljubezni in moči, Gospod, sem v srcu jasno slišal klic, da ne smem obupati nad Davidom. Ti si vendar Oče, ki želiš, da bi se vsi ljudje rešili! Z novo močjo se začel moliti za Davida in upanje v meni je oživelo …
Danes ob 12.30 je nekdo pozvonil. Br. Jožko je dvignil domofon in veselo presenečen vzkliknil: “David!” …
Uff … Ja, res je, David je prišel na pogovor odložit bremena in povedat, da je prišel čas, ko je dozorel za novo, drugačno življenje.
Zaveda se, da ne bo lahko!
Tudi jaz te v njegovem imenu prosim za molitveno podporo v tem težkem boju za svobodno srce. In še za nekoga te prosim – David ga dobro pozna – za Stripyja (saj se ga še spomniš, kajne)!
Jezus Kristus – edini človekov Odrešenik – usmili se nas!
BTBpM
br. Jaro
