Sreda, 28. 2. 2018 – še kar nekaj časa bo postni čas …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj vem, da tvegam, da se bo kdo pohujšal nad tem zapisom, ampak bom vseeno napisal to, za kar sem prepričan, da mora biti napisano …

Načeloma je spoved resna stvar!
Gre za še kar zahtevno soočenje s samim seboj, duhovnikom in Gospodom – mnogi ga ne zmorejo! In nikakor nočem spregledati dejstva, da je za to, da smo v tem čudovitem zakramentu obdarjeni z odpuščanjem grehov in novo močjo za življenjske boje, naš Gospod Jezus Kristus moral umreti na križu. Kar sama mi ob tej misli privre iz srca Božja beseda: “Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta” (1 Pt 1,18-19). Ja, Gospod Jezus nas s svojo krvjo v zakramentu sprave očiščuje grehov. Res ni hec, da je Božji Sin moral oz. hotel umreti, umreti zaradi mojih grehov, kajne …
Pa vendar …
Spoved ni tako temna in mračna kot so ponavadi naše spovednice!
Spoved je vendar predvsem vrnitev izgubljenega sina oz. izgubljene hčerke v Očetovo hišo. In kako nas Oče sprejema? S praznovanjem, veselico, fešto … O ko bi le večkrat zaznali – v spovedi in zunaj nje – kako se nas Oče veseli!
In zaradi Očetovega veselja ob vrnitvi izgubljenega ljubljenca, zaradi Pastirjevega (Pastir je tu seveda Jezus) veselja ob najdenju izgubljene ovce, zaradi Ženinega (pod Ženo tu mislim našo ljubo Cerkev) veselja ob najdeni drahmi … in zaradi veselja, da nam je odpušeno NIKAKOR NI NIČ NAROBE S TEM, DA SE PRI SPOVEDI TUDI NASMEJIMO!
Tadeja, midva sva se, kajne?! In kako dobro je delo …

Veliko duhovnega veselja, nasmehov in smeha v tem resnem postnem času ti želim!

BTBpM
br. Jaro