Sv. Verian in Marina

Danes …
(Sobota, 26. 5. 2018)

Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro v Njem, ki nas ljuuuubi!

(Najprej hvala tebi, Bernarda, ker si me s svojim vprašanjem spodbudila, da spet pišem …)

Tistim, ki vas skrbi za moje zdravstveno stanje – posebej se zahvaljujem vama, Marko in Bernarda, za konkreten izraz vajinega prijateljstva, skrbi in bližine – naj povem, da je bolje, da ne slišite mojega kašljanja, ampak da gre kljub temu moje zdravstveno stanje na bolje …

V tem zapisu bi rad z vami, dragi prijatelji, delil srečanji z dvema osebama. Prve še nikoli nisem videl, a je zelo, zelo resnična in živa, drugo pa sem opazoval skoraj dve uri, a v bistvu sploh ne živi. Zapleteno, kajne? (namenoma se malce zakompliciral, da bi bilo malce bolj napeto – upam, da mi je uspelo)
Tako … V enem izmed večernih evharističnih srečanj z Gospodom – zaradi bolezni sem tri dni maševal sam in to pozno zvečer – mi je Duh prišepnil naj izberem mašne molitve v čast svojemu krstnemu zavetniku sv. Verianu … In kar zdrznil sem se, ko sem se zavedel, da kljub temu, da sem že skoraj 17 let duhovnik, še nikdar nisem daroval svete maše na čast njemu, ki me od krsta dalje spremlja kot moj (p)osebni nebeški zavetnik. Resda se občasno obrnem nanj s kakšno prošnjo za pomoč, a kakšnega posebnega prijateljstva z njim res ne gojim. Sv. Verian, oprosti! In hvala za tvoje tiho, zvesto spremstvo!
Verjetno se sprašuješ, kdo sv. Verian sploh je. Na hitro naj ti povem, da je bil mučenec iz časa preganjanj pod cesarjem Decijem (okrog leta 250). Najverjetneje je bil študent.  (če te zanima kaj več: https://en.wikipedia.org/wiki/Secundian,_Marcellian_and_Verian)
In če te zanma, kako od sv. Veriana prideš do Jaroslava, naj ti zaupam skrivnost, ki to niti ni: v latinšini “ver” pomeni pomlad in slovanska predpona za mlad, mladosten, pomladen je “jar”. Saj se spomniš: jara gospoda, jara kača, jaro žito … Jaroslav – torej tisti, ki slavi mladost, pomlad. In ker svetnika s slovansko verzijo tega imena še (upam, da si zaznal/a, da je poudarek na tej besedici, ki jo tako hitro lahko spregledamo) ni v uradnem spisku katoliških svetnikov … Odličen kandidat za to mesto je Slovenec!!! (Srčno upam, da pri tem nisi pomislil/a, da mislim …) Mislim na Jaroslava Kiklja, študenta medicine iz Maribora, odličnega, veselega, pogumnega mladega moža, ki je leta 1942 prav zaradi svoje dejavne vere, kot žrtev komunističnega nasilja padel na Streliški ulici v Ljubljani. Če bi ga rad/a bolje spoznal/a, lahko prebereš knjigo o njem …
Sv. Verian in mučenec Jaroslav Kikelj – prosita zame in za našo ljubo Slovenijo!

Kaj pa Marina?
V bistvu gre za filmski lik iz filma letošnjega oskarjevca čilskega režiserja Sebastiána Lelia Fantastična ženska. Film je, kljub kontroverzni tematiki – hvala Nina, da si nas povabila, odličen in vsekakor vreden ogleda.
Marina v bistvu ni ženska, čeprav se tako počuti in si to želi biti, je pa ob izgubi ljubljenega partnerja globoko ranjena oseba, ki ji je zaradi predsodkov in človeške ozkosrčnosti onemogočeno dostojno žalovanje in slovo od ljubljenega.
Kako ozko butasti smo večkrat ljudje! Ustavljamo se ob zunanjih razlikah in spregledamo globoko resničnost, da smo vsi ljubljeni otroci vseljubečega Očeta!
To ne pomeni, da se mi zdi smiselno, da nekdo operativno spremeni (v oklepaju si upam zapisati: pohabi) svoje telo, da bi bilo v skladu z njegovim čutenjem, a vendarle je moj brat in v njem prepoznavam nekoga, ki je vreden moje ljubezni …

Kako zelo drži, kar smo s Franjo in njeno prijateljico ugotovili po koncu predvajanja: “Če pozabimo, da smo vsi ljudje, izgubimo vsi!”

Bližine poln dan ti želim!

br. Jaro

Zdravilna puščica v moje prevzetno srce

Binkoštni ponedeljek, 21. 5. 2018 – Praznik Marije, Matere Cerkve

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokrat bom kratek – zadnje dva dni boleham in nisem ravno v formi …
Saj verjetno tudi ti že veš, da se res rad ponašam z lepoto Bleda, pa čeprav nimam za to, da sem večino svoje mladoste preživel na tem res lepem kraju, nobenih zaslug … Sam ga imenujem NKNS (najlepši kraj na svetu). Pred kratkim pa sem v eni izmed blejskih trgovinic odkril lonček z napisom BLED – Best Location Evere Dreamed – in to je samo še utrdilo prepričanje, da imam prav … Tudi naše vrle loške klanovke (skavtinje) so ob izzivu, ki sem jim ga dal, odlično interpretirale besedo BLED – Blue Lake Endless Dream!!!
No, verjetno si se ti, ki si Lepota in vse ustvarjaš lepo, že precej dolgočasil ob mojem neprestanem ponavljanju iste pesmi – tudi br. Jožko, ki je Bohinc, jo mora poslušati vedno znova … In si se odločil, da me nežno posvariš …
Ko sem se iz enega izmed mnogi potepanj (veš, to so taka sveta, pavlovska potepanja) po Sloveniji vrnil domov, sem na stopnicah pred našo cerkvijo sv. Ane srečal gospoda iz Francije. Spregovorila sva par besed, potem pa se nama je pridružila še njegova žena. Gospa je po rodu iz Bosne, je pravoslavna kristjanka in častilka p. Pija. Oba sta bila navdušena nad lepotami Škofje Loke, jaz pa sem – nič hudega sluteč – skušal (po stari, ne tako zelo dobri navadi) vplesti še Bled. Vprašal sem ju, če sta ga že obiskala.
“Ja, bila sva tam,” sta mi odgovorila: “a tukaj je lepše!”
No, pa imam … Škofja Loka je lepša od Bleda!

Še dobro, da sem sedaj tukaj doma, kajne?!

Bližine, nežno ljubeče bližine ti želim!

br. Jaro

Povezana slika

Velika žrtvica za rešitev grešnikov

Sreda, 16. 5. 2018 – god sv. Marjete Kortonske

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj se mi kar zdi, da se boš na koncu tega zapisa smejal/a in se čudil/a, kakšen velik revež sem, a kaj zato … Že dolgo sem navajen, da Gospod Jezus prav po mojih slabostih uspe narediti največ! Jezus, hvala ti za to! Ker ti ne obupaš nad mano, tudi jaz ne obupujem …
Danes sem daroval sveto mašo ob 8ih, kar je pomenilo tudi, da sem po evangeliju prebral današnje šmarnice o pastirčkih iz Fatime. In prav tu si me čakal, Gospod, da me z iskrico Duha prebudiš v nov dan. Da prebudiš moje srce!

(nadaljujem … je že četrtkovo dopoldne)
V šmarnicah je pisalo o žrtvah, ki so jih pastirčki prostovoljno sprejemali nase kot duhovno pomoč grešnikom na poti spreobrnjenja. Vsako, še tako drobno priložnost so uporabili kot duhovno orožje v boju zoper zlo, ki uničuje sedanje življenje in ogroža večno srečo toooolikih! Odpoved sladkemu sadju, molitev, potrpežljivo prenašanje bolezni, bolečin, zasramovanja … Vse lahko postane sveta daritev in pomoč ogroženim bratom in sestram. Saj vsi dobro vemo – kajne – da hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl! Zoperstaviti se mu moramo v veri – pa ne samo vsak zase, ampak še posebej za tiste, ki omagujejo pod težo grehov. Apostol Pavel zelo jasno pohvali (v 4. poglavju Pisma Kološanom) svojega sodelavca Epafra-ja, da se v svojih molitvah nenehno bojuje za druge.
No, in k temu svetemu boju me je po šmarničnem branju poklical Gospod Sveti Duh!
Ja, takoj sem vedel, za koga se moram ta dan posebej bojevati … Kaj pa naj uporabim kot orožje?!
V meni je zaživela misel: “Odpovej se obisku trgovine!” OK?! Je to to? Res je namreč, da sem že vse domislil, kako se bom ob povratku s srečanja s Francijem in s. Andrejo ustavil v nakupovalnem središču na Grencu. Priznati moram, da se rad ustavim v trgovini, in da skoraj vedno najdem kaj “silno uporabnega”. In nemalokrat se zgodi, da doma jasno spoznam, da sem spet nasedel potrošniku v sebi in kupil stvari, ki jih sploh ne potrebujem. In potem se res ne počutim dobro …
Toliko, da veš, da odpoved obisku trgovin zame niti ni bila tako majhna žrtev. A sem prepričan, da je bila zelo zelo zdravilna zame in verujem, tudi v pomoč nekomu v boju za svobodo v ljubezni.

Prijatelj/ica, bojujva dobri boj vere!
Toliko priložnosti imava vsak dan za to …

BTBpM
br. Jaro

http://myyearwithoutclothesshopping.com/wp-content/uploads/2014/04/1-Keep-Calm-and-Stop-Shopping-For.jpg

 

ŽIVI!

Nedelja (7. velikonočna), 13. 5. 2018

Pridi, Sveti Duh, pridi
po mogočni priprošnji brezmadežnega srca Marije,
tvoje preljube neveste!

Danes je dober dan in hočem živeti!
Morda si misliš: “Kaj pa govori?! Če ne bi bil živ, sploh ne bi mogel pisati tega …” In kako prav imaš! Pa ne gre samo za bitje mojega srca, tok mojih misli, ki jih prelivam v e-obliko, gibe mojih prstov po tipkovnici, pomembno je da sem res Živ! da sem živ v Svetem Duhu, da sem pripravljen poslušati njegov glas in mu prepustiti svoje življenje: telo, hrepenenja, strasti, želje, pričakovanja, rane, grehe, načrte, sedanjost, preteklost in prihodnost …
Kot si včeraj pravilno ugotovil, Matej, me v zadnjih dneh res navdušuje Srečko Kosovel s svojim korenitim iskanjem življenja. In njegova misel: “Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!” je nedvomno moj osebni hit tedna. Rad živim, ker je življenje res lepo (Včeraj sem na avtobusu poslušal še eno izmed pesmi, ki to lepoto opevajo, pa je ne najdem na spletu … Refren gre nekako tkole: “Življenje je lepo, tudi če se narobe vrti …”, potem je pa nekaj o tem, da te ne sme zgrabit panika … Jo morda poznaš?). A rad bi bil ZARES ŽIV! Da bi čim manj trenutkov steklo med prsti mojega življenja v prazno …

Naj delim s teboj še eno svojo sveto skrivnost …
Saj veš, da pri maši tik pred najsvetejšim trenutkom – svetim obhajilom – molimo: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” In sem se dolgo spraševal, katera je ta beseda, ki jo Gospod izreka za moje življenje … Ena sama beseda, ki ima neverjetno moč …
In nekoč sem jo zaslišal: “Živi!”
In vem, da jo izreka zame in zate in za sleherno bitje.
In da jo izreka zdajle, in jo je izrekal skozi vso zgodovino, in jo bo izrekal v večnost …

“Živi!”

In moja zgodba – hvala, dragi klanovci, da ste me poslušali – je opisana tule v 16. poglavju Ezekielove knjige:
Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!«
Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola. Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod BOG, in postala si moja. Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. 10 Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. 11 Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. 12 Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. 13 Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti.

Ja, Srečko, prav imaš!
In res je: TUDI JAZ SEM EN VELIK SREČKO!

BTBpM
br. Jaro

P. S. Howard Thurman pravi: “Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se, ob čem zaživiš in pojdi to počet, kajti to, kar svet potrebuje, so ljudje, ki so živi.”

https://thumb.pozitivnemisli.com/600/L.jpg

Vsak trenutek je dar

(in še tretjič nocoj …)
Četrtek, 3. 5. 2018

Hvaljen Jezus – zdaj in na veke …

Ura je ravno odbila deset, a ker sem že pregledal vse “maile” in ker pralni stroj še “melje”, naj napišem še tole …

Zadnje tri dni sem preživel v res dobri družbi.
S skavtskimi sovoditelji s Homca smo si umislili duhovni oddih v našem samostanu v Karlobagu. Ni šlo za kakšno lenarjenje ob morju, kot bi morda lahko kdo pomislil ob besedi oddih, ampak za pravo skavtsko mešanico vsega po malo: smeha, pogovorov, plavanja, spominov na pokojnega župnika Lojzeta, plezanja, petja, kuhanja, molitve, občudovanja stvarstva, postavljanja šotorov, preštevanja polžkov, sprejemanja drug drugega, misli Chiare Lubich, izzivanja k dobremu, smrčanja, izletov v neznano in nedostopno ter vsega ostalega, kar pač sodi k spodobnemu skavtskemu duhovnemu oddihu …
Ob vsem napisanem in tudi ob kakšnem polglasnem komentarju v stilu “a to je oddih” se mi zdi, da sem vso stvar morda res preveč “zašponal” … Ej, moji dragi homški sovoditelji, oprostite, če sem vas preveč gnal!

Danes je pa tak bolj miren dan, dan za poezijo …
Že kmalu po tem, ko sem se dvignil iz postelje (priznam, da nisem bil preveč zgoden), sta mi v roke prišli dve knjižici. V prvi so misli Srečka Kosovela in nosi naslov Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!, druga pa je pesniška zbirka Goličava, ki se je rodila v srcu Toneta Pavčka.
Iz nje bi rad s teboj delil pesem Molčanja. Zakaj prav to? Ker se vedno bolj zavedam, kako pomembno je, da drug drugemu izgovarjamo stvari, ki jih živimo globoko v sebi. Tako lepe kot težke! Vse so priložnost za rast v ljubezni in hkrati obtežitev, če jih zadušimo v sebi…
In Tone Pavček je to tako dobro, globoko povedal. Prisluhni:

Molčanja

Molčanja naša grde zarastline,
lišaj na ustih, v grlu, vsepovsod
od prve izjecljane jalovine
do že privajene izdaje rok,

do kimanja in breizrazne sline
za zidom zob in večanja poškodb.
Nem jezik tipa kraste bolečine
in živo tkivo govora tam spod,

a se mu molk samo in sam odziva
kakor pretrgan in neploden krik.
Gluhota kakor kazen v prsih biva
in zdi se večnost njen najmanjši hip.

Tako ves čas svoj hudi molk molčimo
tuleč v nebo, naj gre ta kelih mimo.

In še Kosovel:
“Ali si nov človek? Vprašaj se vsak dan.”

Saj se sprašujem …
a odgovora ne vem.
Vsepovsod naglica in hrup. In jaz?
Zgubljen pomalem v tem …

brat Jaro

Povezana slika

KAKO PREPROSTA JE LJUBEZEN …

(še vedno)
Četrtek, 3. 5. 2018 (le dvajset minut kasneje)

Mir in vse dobro v Gospodu!

Tale zapis nosim v srcu že več kot teden dni in – prvič, odkar pišem blog – naredil sem si celo zapiske, da bogastva prejšnje srede ne bi povsem pozabil.

S prijateljico (saj ne zameriš, da sem zamolčal tvoje ime, kajne) sediva v mirni tišini trnovskega vrta. Ko se takole srečava, je Gospod res živo navzoč med nama in midva srkava to ljubečo Navzočnost. Besede so težko-globoke, polne bolečine, a do zadnje črke prežete s hrepenenjem. Je lahko sploh še več, kot neugasljivo hrepeneti kljub vsej temi in bolečini?!
Sveto ozračje najinega srečanja se izteče v sproščen, prijetno lahkoten klepet. Prijateljici pokažem na svojem koledarju 25. maj in ko prebere napisano ime, me nič hudega sluteč vpraša: “Đorđe Balašević, kdo pa je to?”
Ma, saj ne morem verjet!?!
Kaj je med mojim svetom in svetom te mlade študentke res takšen prepad?! Uff, kaj so res z razpadom Jugoslavije med nekdaj bratskimi narodi zrasli tako visoki kulturni in jezikovni zidovi, da jih še “veliki” Đole le stežka prepleza?
No, saj vem, da ti razumeš: ne morem je pustiti v tako veliki nevednosti … Saj Balašević res ni prerok Izaija ali sv. Janez Pavel II., a je poet, ki je marsikatero srce prepričal, da je življenje kljub vsemu lepo. In ji takoj “spustim” Bezdan in Ne lomite mi bagrenje … In  ji je všeč!
No, ko je ta balaševijada za nama, začneva v tišini opazovati mamo z otrokoma, ki se igrajo na igrišču. Tako preprosto razigrani so.
Sam občudujem predvsem starejšega fanta, najstnika, kako potrpežljivo veselo se igra s precej mlajšim bratcem. Ta pa ga zvesto posnema v vsem. Mama je vedno tu blizu, aktivno vključena v tekanje, žoganje, skakanje … Kakšna usklajenost bivanja! Kako svet trenutek! Kakšen tih izliv ljubezni …
Jaz pa se spomnim nate, Grega. Kako te kot najstnik nisem hotel jemati s seboj, ko smo se družili s prijatelji! In to zato, ker si bil (po moje) cmera in mi je bilo nadležno ukvarjati se s teboj. In spomnim se, da si velikokrat jokal, ko sem sam odhajal od doma …
In mi je težko … (Milan je vedno pripeljal Marka s seboj, čeprav je on tri leta starejši od mene, Marko pa samo leto od tebe.)
Oprosti, ker te nisem znal imeti rad!
Kdo ve, če je že kdo kdaj kje resnično izkusil, da ga imam rad?!

Uff, kako preprosta je ljubezen, a koliko stane, če hočeš zares ljubiti!

brat Jaro

P. S. In ti se kljub temu nisi nikdar jezil, ko so te klicali “ta mau Jare” … Hvala!

http://images.24ur.com/media/images/520xX/Nov2010/60553356.jpg?d41d

Žreb Ljubezni

Četrtek, 3. 5. 2018 – praznik apostolov Filipa in Jakoba

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Njem …

Večer je in čeprav sem precej utrujen, sem se odzval spodbudi mojega brata Jožka, naj spet kaj napišem na tale naš fejstB(l)og …
Ker sem pred nekaj minutami dal v pralni stroj svoj najlepši habit in čakam, da to silno koristno čudo tehnike opravi svoje delo, imam kar nekaj časa za pisanje … Tako lahko pričakuješ več kot le en zapis …

Jutri praznuje moj rodni brat Grega svoj rojstni dan. Seveda ga bom šel obiskat in mu iz oči v oči povedat, kako dragocen je zame. Tudi darilo mu bom nesel, ne skrbi!
Sem bil pa do pred parimi trenutki v zadregi, ali naj priložim k darilu tudi kakšno knjigo ali ne. Pobrskal sem med knjigami, ki jih imam na razpolago v sobi – večino sem jih kupil v loški Bukvarni – in v rokah so mi obstale tri: Zgodbe za dušo, Vsak človek je sveta zgodba in Sreča se skriva v tebi. Saj se strinjaš, da izbira res ni bila lahka, kajne?
Čeprav mojega dragega bruderja poznam že 44 let, sevedno bolj zavedam, kako velika skrivnost smo si drug drugemu. Zato sem z veseljem prisluhnil Duhu, ki mi je prišepnil, naj izvedem sveti žreb. Zamišljal sem si ga takole: vzamem tri listke, na enega napišem Grega, jih zložim in dobro premešam, prosim Svetega Duha, naj on pokaže, katera knjiga je prava za to darilo, razporedim listke po knjigah in … ena izmed kandidatk bo postala izbranka!
A ni šlo tako gladko …
Tik pred žrebom je imel Sveti Duh en drobno pripombo. Kaj pa četrta možnost? Četrta?! Ja, da ni nobena knjiga prava, da daš darilo brez knjige. Ups, na to pa res nisem pomislil … No, torej bo treba štiri listke …
Po molitvi sem s svetim spoštovanjem in v pričakovanju odgovora Ljubezni tri listke razporedil po knjigah, četrtega pa sem pustil ležati poleg računalnika na pisalni mizi. Iskanje odgovora sem začel prav pri njem. Razprl sem ga in … na njem je pisalo meni drago ime Grega.
No, Gospod Sveti Duh, sprejmem … Ti, Veliki Hudomušnež, si me še enkrat opozoril, da moje misli res niso vedno tvoje misli. Pa tudi če gre za tako majhno stvar kot je rojstnodnevno darilo.

O, da bi ti bil lahko kdaj poslušen in zvest tudi v velikem!

Vse dobro v Gospodu, draga sestra, dragi brat!

brat Jaro

http://www.mohorjeva.org/images/upload/2015/03/_shows/iz-mohorjeve-skrinje-foto-15783.jpg

V roki svetnik na roki hudič …

Torek, 17. 4. 2018 malo čez pol četrto (popoldne, seveda)

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu, dragi brat, draga sestra!

Še nekaj časa imam, preden pride Robert in greva na duhovno-pogovorni sprehod … Čeprav me v predalu čaka cel kup (dobesedno) računov, ki jih moram vpiasti v naš računovodski program, sem se odločil, da napišem še tole …
Za menoj so dnevi, v katerih je Gospod močno tolkel po mojih predsodkih do Bohinjcev in jih vztrajno rušil. Saj me – nad Gorjance in Bohinjce zakrknjeno vzvišenega Blejčana – Gospod že kar nekaj časa oblikuje po moje dragem bratu Jožku, a tokratna doza je bila še “hujša”. Poslal me je namreč levu direktno v žrelo, saj sem dva dni preživel z birmanci in animatorji iz župnije Bohinjska Bistrica na Sveti gori nad Gorico.
O, kako lepo nam je bilo skupaj! Koliko spoštovanja so mi izkazali in kako sem se sam veselil lepote fantov in deklet, s katerimi sem se lahko pogovarjal (no, govorila sva predvsem midva z Jakobom). Hvala župnik Janez in katehistinja Metka, hvala starši, da sem bil lahko z vašimi mladimi … Veliko stvari o življenju so me naučili …

No, in ko sem se v nedeljo zgodaj popoldne odpravil v Budanje na slovesno skavtsko mašo z obljubami, res nisem vedel, kaj me čaka.
Avtoštopa sem namreč navajen in me ni bilo strah, da ne bi prišel pravočasno.
Je pa kljub temu, da sem že kar nekaj preštopal, vsak nov štop izziv. Ker sem kmalu postal precej nemiren, mi je Duh prisočil na pomoč z mislijo, naj se vendar obrnem na svojega novomašnega pridigarja brata Andreja Božića. Budanje so bile namreč njegova rojstna župnija … Takole sem ga poprosil: ” Brat Andrej, vem, da me imaš rad in res potrebujem tvojo pomoč. “Zrihtaj” mi štop do Budanj, prosim …”
Nekaj minut sem moral počakati – da so angeli poštarji v neskončnosti nebes med nepregledno množico svetih poiskali br. Andreja in mu prišepnili mojo prošnjo – in odgovor je bil tu …
… z veliko hitrostjo se mi je približeval bel BMW z italijansko registracijo. Na hitro se je ustavil in stekel sem proti vratom na desni. Odprl mi jih je mlad moški … Malce je trajalo preden sem se z nahrbtnikom in prenosnikom uspel namestiti na športnem sedežu in že sva se peljala … Mojemu dobrotniku je ime Zigmund in je doma z Madžarske. V Italiji dela kot šofer.
Pogovor je stekel – Zigmundova italijanščina je ravno prav preprosta, da sem se tudi sam osvobodil strahu in se razgovoril. Predvsem pa sem poslušal – verjetno s široko odprtimi usti – njegovo zgodbo … Najprej mi je pokazal knjižico s podobo našega p. Pija in rekel: “Tale me je pa pripeljal nazaj v Cerkev …” Nato pa je zavihal rokav na levi roki in dodal: “Prej pa sem živle takole …” Zagledal sem veliko vtetovirano podobo hudiča … In je govoril in jaz sem poslušal … “Pred tremi leti sem spet odkril Jezusa … In potem sem dekletu, s katero sva bila skupaj deset let, rekel, da se morava poročiti v Cerkvi … In ni hotela … in res mi ni preostalo drugega – čeprav jo ima rad, ker je dobra oseba – kot da sem najino zvezo končal. Tako ni šlo naprej …”
Budanje so bile že blizu in kar pohiteti sva morala, da sva v najini polomljeni italijanščini uspela drug drugega obdariti vsaj z nekaj biseri. Sklenil je z zaupno izpovedjo: “Veš, pred časom sem sanjal, da bom srečal kapucina. In ko sem te danes zagledal ob cesti, sem enostavno moral ustaviti … Moje sanje so postale resničnost! Hvala Bogu!”
Resničnost!?
Ja, saj je vendar vse – tudi veselje in lepota naših skavtinj in skavtov ter celo boleča izkušnja med skavtsko mašo – v tvojih rokah Oče!
Hvala ti, da nas sanjaš v neopisljivo lepih barvah ljubezni!

brat Jaro

https://www.skavt.net/Media/Image/2008/05/19/420x/skavtske-rutke_13185130650-12207700.jpg

Ko pride Peter …

…, kaplan z Žal, v naš samostan, se ob kosilu ali večerji vedno razvije izredno zanimiv pogovor, v katerem skupaj lovimo tok misli med teologijo in vsakdanjim življenjem.
In tokrat smo modrovali o ljudeh, ki formalno sicer niso kristjani, a nam, Jezusovim učencem, s svojim življenjem in svojimi globoko prodornimi mislimi odpirajo široke razsežnosti ljubezni, upanja in vere.
Govorili smo o Charlesu Peguyu in Simone Weil in o brezmejnih obzorjih, ki nam jih odpirajo tisti, ki vzamejo življenje zares in ne iščejo poceni tolažb v površni razigranosti tega sveta.
In ko sva se z bratom Jurijem malce čez 21. srečala v mirno svetem ozračju njegove sobice, nama je spregovoril še en velikan Duha. Brat Jurij je v rokah držal knjigo …
Odprla sva jo in islamski mistik in pesnik Rumi je objel najini srci s tole pesmijo:

“Želel sem povedati vam zgodbo,
pa so bolečin valovi glas moj potopili.
Želel sem besedo vam izreči,
a so misli postale mi krhke
in lomljive kakor steklo.
V viharnem morju se Ljubezni
potopila bi mogočna ladja,
kaj šele krhek moj čolnič,
ki ga je strl val.
Ostal mi je le košček deske,
da se naslanjam nanjo.
Nemočen ves in majhen,
ko dvigam se na enem valu,
z drugim padam,
ne vem niti tega, če sem ali me ni.
Ko mislim sam, da sem,
se ničev sebi zdim.
Ko mislim, da me ni,
odkrivam svojo vrednost.
Kot misli moje umiram, vstajam dan za dnem;
kako bi ne verjel v vsatjenje?

Utrujen ves od lova za ljubeznijo v tem svetu,
v dolini se Ljubezni dokončno umirim svoboden.”

In sva oba nemo obsedela …
… in je preteklo kar nekaj gosto polne tišine preden sem lahko dvignil roko v znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in …”

In zdi se mi, da vse do danes okrog mene odzvanja: “Amen”, ki ga je zapela Tišina …

(to sem po milosti Svetega Duha napisal jaz, brat Jaro, v torek, 17. 4. 2018 ob 15.27)

Rezultat iskanja slik za silence

O, kako bogatooo si me obdaril!

Škofja Loka, 11. 4. 2018 – god sv. Stanislava, škofa in mučenca

Hvaljen Jezus! Aleluja!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Po vikendih kot je bil pretekli, sem pa res utrujen … A na srečo to še zdaleč ni moje temeljno občutje. Daleč na prvem mestu je hvaležnost!
Naj ti najprej na kratko predstavim celoto dogajanja:
V petek zvečer sem bil v Žireh, kjer sem vodil sveto mašo ob sklepu priprave na birmo. V soboto sva se od 5ih do 6ih z br. Jožkom pridružila homškim skavtom pri njihovi uri v razporedu celonočnega češčenja za pokojnega župnika Lojzeta, potem sem se na kratko ustavil pri prijateljih Marjeti, Janiju, Mateju in Evi, malce čez sedem pa sem bil že v Robijem avtu na poti iz Ljubljane v Vrbovec na Hrvaškem. Šla sva na srečanje skupnosti Cenacolo. Iz Vrbovca me je Robi proti večeru zapeljal do Šmarjete na srečanje Mladih odraslih za Kristusa, kjer sem z velikim veseljem ostal do nedeljskega poldneva. Prijazni šmarješki župnik Andrej me je vzel s seboj do Šmartna pri Litiji, kjer smo se ob 15ih poslovili od homškega župnika Lojzeta Hostnika. In okrog 18ih smo z bratoma Sašom in Dominikom kooončno krenili proti Škofji Loki. Doma smo malce poklepetali, potem pa večer obogatili z bratskim srečanjem ob pici v Jesharni … (Žal sem pozabil, da me pričakujejo na zakonski skupini in so moje sestre in bratje tokrat srečanje izvedli (prepričan sem, da izvrstno) brez mene.).
No, to je bilo to. Naporno? Zelo! Bogato? Še veliko bolj! Rodovitno? To veš pa ti, Oče. V tvoje roke izročam vsa srečanja, besede, nasmehe, objeme, solze, …

Vsega je bilo preveč, da bi lahko o vsem pisal.
Bi pa rad povedal, da se res čutim obdarjenega, kadar sem lahko z mladimi dekleti in fanti, ki se pripravljajo na birmo. Kako lepi so! Kako iskreno je njihovo iskanje – pa kaj zato, če večkrat izbruhne v provokaciji ali navidezni brezbrižnosti! Trdno verujem, da bo vsaka, prav vsaka minuta, ki jim jo posvetimo, rodila sadove. Kdaj? To ni moja in tvoja stvar …

Homški skavti so (ste oz. smo) res zakon! Kako lepo vas je bilo videti zbrane ob 5ih zjutraj pred Jezusom, ker imate radi župnika Lojzeta in ker verujete, da je v Jezusu večnost pri Očetu naš pravi dom. Hvala, ob vas se res učim živeti …

Cenacolo – šola življenja! Kraj novega rojstva za živo življenje za toliko mladih fantov in deklet in tudi za kakšnega starejšega junca kot sem sam. Če ne bi bil dvakrat (2003. in 2011.) deležen varno svetega okolja skupnosti Cenacola, zanesljivo ne bi bil več duhovnik. Priznam, solze so mi stopile v oči, ko sem gledal mame, sestre in hčere tistih, ki so bili ali pa so še v skupnosti, kako so plesale ob pesmi I will follow Him. In fra. Ante je tako močno govoril o demonih, ki so Mariji Magdaleni preprečevali, da bi živela to, po čemer je hrepenela. Vse dokler ni srečala Jezusa …

Mladi odrasli za Kristusa so me že večkrat pozitivno presenetili, tokrat pa sem še posebej globoko doživel, da so (ste) Jezusa Kristusa resnično postavili v središče svojih mladih življenj. Nisem še doživel tako lepe in močne molitve, kot je bila naša v soboto zvečer. Bil sem res eden izmed vas, krhek in ranjen, a iz vsega srca koprneč po Gospodu in njegovi ljubezni. Hvala, ker ste molili tudi za mojo osvoboditev izpod oblasti demonov, ki mi preprečujejo, da bi se imel rad na pravi način. Hvala, ker ste mi dali zgled in nepozabno pričevanje, ko ste drug za drugim stopali v sredino kroga in nas s srhljivo iskrenostjo prosili za molitev. Kako zelo so v tistem večeru sijale naše rane!

Andrej, naj se, tako spotoma, zahvalim tudi tebi in gospe Renati! Zaradi vaju je dom v Šmarjeti res topel dom. In hvala za dobrohotnost, s katero me sprejemaš …

Lojzetov pogreb je bil eno samo veličastno razodetje tvoje slave: tvoje zmage nad smrtjo, Gospod! Saj sem videl tudi solze – pa saj smo ja ljudje – a Duh Vstalega, ki je tebe, Lojze, napravil za tako močno orodje ljubezni, je zmagovalno vel med nami.
Samo dve ponazoritvi, kako močno sled je Lojze pustil v Cerkvi na Slovenskem: Procesija iz cerkve na pokopališče (kakšnih 500 m ju loči) se je vila še tudi potem, ko je gospod nadškof Stanislav končal z obredom pri grobu. Devet govorov Lozetu v slovo se je zvrstilo, a izvedel sem, da bi jih bilo – če bi ceremonier dopustil – sedemnajst!!!
Hvala ti, Gospod, da po svojih nevrednih služabnikih delaš tako velike stvari!
Naj se to nadaljuje tudi v uresničitvi nadškofovega naročila: “Lojze, izprosi ljubljanski nadškofiji najman tri nove duhovnike!”

No, nedeljski večer mi je pa še posebej dragocen!
Kako mi ne bi bil, ko pa sem ga preživel v sproščenem vzdušju s cvetom naše province Jurijem, Sašom, Dominikom, Jožefom in Ambrožem. No, mislim, da sva se tudi midva z Jožkom kar dobro vklopila zraven … Ko smo šli čez kapucinski most proti Jesharni, sem navdušeno pripomnil: “Toliko mladih bratov v habitih pa Škofja Loka ni videla že petdeset let …” Pa saj ne vem, če to drži – kar bleknil sem!

Naj Duh poguma in ljubezni napolnjuje srca mladih deklet in fantov, da bi zmogli odgovarjati na njegove izzive, ki so vedno in samo izzivi brezpogojne Ljubezni!

Očetov objem, Sinov pogled in glas Duha naj ti prinesejo mir, modrost in moč!

br. Jaro

https://www.kapucini.si/_foto/Oda_scuki/P1020291.JPG