Gospod, to je najin boj za mlade

… še vedno ponedeljek, 2. 7. 2018

Hvaljen Jezus!
In mir in vse dobro v Njem!

Pred dobrima dvema urama sva se razšla z mladeničem, ki bije težek boj za svobodo srca. Ganljivo ga je bilo poslušati, kako hrepeni po življenju in ljubezni, in moje srce je jokalo, ko je spregovoril o svoji temi, nemoči, verigah …
Že nekaj let sem trdno prepričan, da je boj za mlade ključna naloga v tem svetu.
V 1. Petrovem pismu je napisano, da hudič hodi okrog in išče, koga bo požrl in da se mu moramo upreti trdni v veri. A kako naj se mu uprejo tisti mladi, ki v veri niso trdni, ker Jezusa še ne poznajo dovolj, da bi mu zaupali.
Midva, draga sestra, dragi brat, se morava boriti zanje! Tako kot Epafra, za katerega Pavel v Pismu Kološanom pravi, da se v svojih molitvah bojuje za brate. Gre za boj na življenje in smrt! Resen in resničen boj! Obleciva torej Božjo bojno opravo, ki jo isti Pavel zelo jasno predstavi v 6. poglavju pisma Efežanom.

No, s fantom, saj je v bistvu že mlad moški, sva si pogledala tudi video Lifehouse (prosim, poglej ga – tu je povezava: https://www.youtube.com/watch?v=cyheJ480LYA ).

Solze …
… na njegovih licih …
… in v mojem srcu!

V Kristusu
br. Jaro

Vp 6,12

https://i.ytimg.com/vi/8VGwVtYxEy8/maxresdefault.jpg

Jezus, kako drhtiš v novomašnikovih rokah

Ponedeljek, 2. 7. 2018 – en tak povsem navaden izredno bogat dan

Mir in vse dobro!
In naj bo vedno in povsod hvaljen Jezus Kristus!

Včeraj sem bil na novi maši našega brata Mira Pavška …
Bilo je lepo – globoko – rodovitno – sveto!

Ne bom našteval vseh besed, srečanj, žarečih obrazov in nasmejanih oči (p. Rupnik pravi, da se človek smeje z očmi in ne z usti).

Tole pišem samo zato, da bi ti povedal, kako je Jezus v sveti hostiji drhtel v Mirovih rokah.
Tisti, ki ste bili tam, mi boste seveda oporekali, da se je le Miro tako tresel zaradi treme, a ne bom se dal prepričati.
Kaj ne bi Gospod vsemogočni Bog brez težav umirli Mirovih rok?! In zakaj jih ni?!
Glas Duha mi pravi, da je Oče resnično hotel pokazati, kako Jezus drhti v ljubezni, ko ga v rokah drži novomašnik – svež v svoji podaritvi občestvu Cerkve, da bi sestre in bratje živeli!

Hvala, brat Miro, ker si kljub tresočim rokam Gospoda Jezusa dvignil visoko! Tako visoko, da sem tudi sam lahko videl Jezusovo drhtenje in še enkrat spregledal, kako velika je skrivnost Očetove ljubezni v evharistiji.

Dvigajte, dragi novomašniki, visoko dvigajte Jezusovo presveto telo … da bomo tudi v rutini otopeli reveži onemeli nad Skrivnostjo!

Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu!

br. Jaro

(namesto fotografije pa se, prosim, poglej v ogledalo in občuduj Kristusovo navzočnost v sebi …)

Marija, ki se smeje sestram uršulinkam

Petek, 22. 6. 2018
(škofjeloški kapucini praznujemo obletnico posvetitve naše cerkve sv. Ane)

Mir in vse dobro – v Kristusu, seveda!

Saj verjetno že veš, da kadarkoli grem k sestram uršulnikam, Gospod pripravi kaj posebnega. In danes sem šel …
Tako kot se spodobi, se bom najprej zahvalil … (Oče, malce počakaj, ti boš na vrsti na koncu – pa saj  vsaka zahvala tvojim otrokom tudi tebi dobro dene, kajne?)
Najprej hvala vam, Minka, za prevoz, prijeten pogovor in informacije o Borisu in Matjažu (Pred 35-imi leti sta bila moja vzgojitelja v koloniji na Stenjaku. Od takrat jih nisem nikdar več videl, a sta ostala v mojem srcu živa vse doslej. Kar sveto srhljivo se počutim ob zavedanju, kako se lahko s svojimi dejanji, zgledom, … vpišemo v srce mladega človeka). Potem hvala tebi, s. Irena za prijazen jutranji pozdrav in nasmeh. In vsem vam drage sestre, ker me sprejemate potrpežljivo in dobrohtno. In na koncu tebi, s. Marta, za prevoz nazaj v Škofjo Loko in podeljene misli.

Sveta maša je tekla mirno. Sveto uresničevanje odrešenja je malce zmotilo samo moje pametovanje, a sestre so ob srečanjih z menoj na ta kapucinski vložek že navajene, tako da se niso kaj dosti vznemirjale – ali pa se znajo samo tako dobro premagovati (sestre??).

Na koncu pa češnja na evharistični torti …
Med sklepno pesmijo – vem samo, da je bila Marijina – sem se zazrl v oltarno podobo Marije z Jezusom. Prvič sem jo zares pogledal. In videl? Videl, da Marija ni manekensko lepa, da je njen nos malce velik in tudi obraz ni povsem simetričen. A tu se Marija smeje! Resnično, njene ustnice so zelo očitno raztegnjene v nasmeh. In tudi Jezus v njenem naročju se smeje. Kako se ne bi, ko pa je v objemu nasmejane Matere?!
Zakaj se smejita? V bistvu ne vem. Slutim pa, da ima to nekaj opraviti z Očetovo ljubeznijo …

Me pa še nekaj zanima: sta se smejala že, ko ju je slikar ustvarjal, ali pa so se njune ustnice počasi, dan za dnem, ob opazovanju sester v kapeli, razlezle v nasmeh?

Hmm … Kdo bi vedel …

Očka, hvala za ta dan in vse v njem! Ti veš …

V Kristusu
br. Jaro

Povezana slika

Živeti z odprtimi vrati

Torek, 19. 6. 2018

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Ura je tri minute do desetih zvečer in ravnokar sem se vrnil iz spovednice. Pri naših vratih je namreč pozvonilo dekle in prosilo za spoved! Hvala ti, Oče, da sem bil tokrat ravno jaz poklican, da posredujem tvoje usmiljenje v tvojem ljubljenem sinu Jezusu Kristusu. Hvala, ker si mi dal v živo okusiti delovanje svojega Svetega Duha v življenju mladega dekleta. Čudežno lepo!!!

Ta živa izkušnja in pretekla dva dneva, ki sem ju preživel na taborni šoli za skavtske duhovne asistente, me neomajno potrujejta, da ti Gospod deluješ v mladih srcih in po njih svetu razodevaš svojo Ljubezen. Prosim te, dragi prijatelj, ki bereš, nikdar, nikdar  ne nasediva hudičevi skušnjavi, da so mladi pokvarjeni, da ni vredno izgubljati časa zanje, da je ves trud vložen vanje, vržen proč … Ni res!!!

No, tokrat bi rad s teboj delil košček svojega notranjega življenja …
Saj veš, kajne, da je Božja beseda dvorezen meč, ki zareže do ločitve duha in duše v nas (duša je v tem primeru duševni človek, za Boga zaprti, njegovi ljubezni neposlušni del naše notranjosti …)?
In to, da Bog preseneča, da se ne da ujeti v naše predstave in kalupe, tudi veš, kajne?
In da to velja tudi za odlomke Svetega pisma, ki so “zlajnani”, ki smo jih slišali že tolikokrat, da jih znamo skoraj na pamet, tudi veš, kajne?

No, tole je odlomek o Gospodovem oznanjenju Mariji (Lk 1,26-38) prebudil v meni (srčno upam, da sem v dobri družbi, da je kje že kakšen cerkveni oče slišal podoben navdih Duha):

ANGEL JE STOPIL K NJEJ

Kako je lahko angel kar vstopil? Kaj ni bilo vrat? Kako, da ni potrkal?

Marija je imela vrata neprestano odprta za obiske!!! In tudi za Obiske!!!
Marijin način bivanja je bil: PRI ODPRTIH VRATIH!

To je ja NEVARNO! Ja, je!
Zelo nevarno! Lahko te obišče Bog in te povabi na pot ljubezni!

Moja vrata so običajno zaprta.
Kdor pride, mora pozvoniti in jaz skozi režo v vratih skrbno preverim ali je vreden zaupanja!
“Kdo je?”
“Angel.”
“Ne me zezat! Kakšen angel neki?! Povej, kdo si!”
“Angel sem!”
“Ne zafrkavaj me. Nimam časa za neumnosti … Poberi se!”

In angel je šel od mene.
Brez Srečanja!!!

In ko se je obrnil in se lahkotno dvignil v Nebo, sem videl njegova krila …

In sedaj upam …
In čakam, da bo ponovno potrkal …
Saj je vendar tvoj glasnik, Ljubezen!

V Kristusu
tvoj brat Jaro

https://charismamag-secure-charismamedia.netdna-ssl.com/images/archives/articles/Blogs/The-Plumb-Line/knocking-on-door.jpg

Eno tako preprosto romanje v “študenta v Rožni”

Sobota, 9. 6. 2018 – goduje sv. Primož

Mir in vse dobro v Gospodu!
Hvaljen Jezus!

Moram priznati, dragi bralec, da sem se kar težko spravil k pisanju … Ker pa vem, da se lahko hitro zgodi, da se moji zapisi ponovno razredčijo samo na nekaj na leto, sedim v tej zgodnji jutranji uri (pet čez pol šesto je) za računalnikom in delim svoje življenje s teboj …
Pred dnevi sem poromal v študensko naselje v Rožni dolini v Ljubljani. Morda se ti na prvi pogled to res ne zdi kakšen poseben romarski kraj, prej nasprotno, a če skupaj pogledava za kuliso zaznavnega, bova odkrila, da je v naši ljubi domovini le malo krajev, ki bi bili tako polni hrepenenj, načrtov, iskanj. In midva veva, da je vsako pristno človeško hrepenenje – pa čeprav se navzven kaže v zelo čudnih, včasih celo perverznih oblikah – klic k Bogu, žeja po Bogu.
Torej je študentsko naselje v Rožni dolini resnično romarski kraj.
Pred več kot dvajsetimi leti sem tudi sam preživel nekaj let v njem. Bila so to leta veselja, sporoščenosti, intenzivnih odnosov, pa tudi leta žuriranja, neodgovornega zapravljanja časa in talentov, iskanja sreče v nebistvenh stvareh … A za mnoge med nami je bilo tudi takšno obdobje potrebno, da smo odkrili, da uživaštvo res ni pot do osebne izpolnitve in sreče.
Veliko smo prežurirali in nemalokrat sem se šele naslednji dan, z “mačkom” in praznino v srcu, vprašal: “Jaro, pa je to res to?!”
No, danes, po dobrih dvajsetih letih, sem trdno prepričan, da je življenje več kot tarok in pijača. In zato, tudi na osnovi svoje osebne izkušnje, nenehno ponavljam mladim, da je logika sveta “uživaj, dokler si mlad” laž in da je mladost čas za junaštva …

No, v sredo sem poromal v Rožno. Ni šlo za moje prvo romanje. Pred dvema mesecema sem že bil tam. Gospod je obakrat potrdil mojo pot z nepričakovanim pozdravom: “Hvaljen Jezus!” – prvič iz ust študenta ob vstopanju na 14-ko, drugič me je s tem svetim pozdravom nagovoril šofer 9-ke. Gospod Jezus, bodi hvaljen tudi med študenti v Rožni dolini!
Namenoma sem izstopil na drugem koncu “študenta”, da sem lahko poromal mimo 1-ke, v kateri smo z Andrejem počeli marsikaj, da sem s pogledom blagoslovil 4-ko, kjer se je začela moja študentska kariera in kjer sva s cimrom Matejem delila življenje, da sem šel mimo 13-ke, v kateri sem tri tedne spal na tleh pri sestri – Renata, hvala – in da sem končno vstopil v 12-ko, nekoč moj dom, sedaj pa dom Jožeta, Veronike, Marije Klare in Dominika. Zaradi njih sem prišel …

In vsi spomini – ogromno jih je – so se prelili v sedanjost. In moje srce je blagoslovilo vse, ki svojo mladost preživljajo tukaj. In prosil sem Gospoda, naj jim bo blizu, naj pošlje svoje svete angele, da bi jih obvarovali zla. Predvsem zla neodgovornega uživanja, lenobe in zapravljanja življenja! (Še vedno sem prepričan, da je uživaštvo hujši strup kot heroin …)

Vem, zelo jasno se zavedam, da sem poklican v sveti boj za mlade! Bojujva se skupaj zanje, dragi bralec, draga bralka!

Oče naj te objame po nežnih rokah Device Marije!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za študentsko naselje rožna dolina

Umetnost, v kateri uživam, in tista, ki odpira vprašanja …

Praznik Svete Trojice, 27. 5. 2018
(večer: že po večerji in malo pred spanjem …)

Hvaljen Oče, Sin in Sveti Duh!
(do sem sem prišel včeraj …)

Večer, polnega, bogatega dne je … in čeprav je pred menoj še nekaj dela s popravljanjem veroučnih testov (ti “moji” šestarčki so elita!!!) tole moram napisati. Nevarnost, da te misli potonejo v toku novih doživetij pač ni majhna …

V petek zvečer sem se spet kulturno udejstvoval (ne vem, če se temu še tako reče). Z Bernardo, Andrejem in br. Jurijem smo si privoščili nič manj in nič več kot obisk enega takega pravega balkanskega spektakla: tri ure in pol trajajočega koncerta Đorđeta Balaševića. Vrhunsko! Ne samo dolžina (brez odmora), ki je zahtevala že od nas gledalcev oz. poslušalcev kar nekaj kondicije, ampak vzdušje, virtuozi na klavirrju, violini, harmoniki, trobenti, saksofonu … in on, ki ponižno pravi, da bomo boljšega pevca lahko našli, boljših inštrumentalistov pa ne: Đole.
Đorđe Balašević me spremlja že od mladosti. Njegove pesmi v meni prebudijo močne spomine na trenutke z atijem, ki je bil sam tudi Lala. Spominjam se, kako sem ga spraševal kaj pomenijo vojvodinske besede v Balaševićevih pesmih: karuce (kočija), čilaši (najlepši vprežni konji), …
A sem v petek spoznal, da je v času, ko se z Đoletom nisva intenzivno družila, dedek (sam si je kriv, kaj pa nas kliče “deco”) spesnil kar nekaj novih pesmi. Samo dobro polovico je bilo “ta starih, ta dobrih”. No, panonski mornar pravi, da bodo tudi nove kmalu postale “ta stare” …
Res sem užival.
Pa ne samo na koncertu, ampak tudi pred njim, ko sem spoznal Bernardini sodelavki in njuna moža. Bravo, pedagoški zbor škofjeloške gimnazije! Mislim, da je – glede na število njegovih fanov- že skrajni čas, da Đole pride v Škofjo Loko.

Včeraj pa je bila nedelja in v tem posvečenem dnevu (pravijo, da je Jude skozi zgodovino, vse od porušenja jeruzalemskega templja, ohranjevalo prav praznovanje sobote) mi je Gospod poslal dva nova, precej velika izziva s področja umetnosti.
Popoldne sem se namreč odpravil na škofjeloški grad na sprehod. Potreben sem ga bil in načrtoval sem samo nekaj hoje in potem eno pivce za živce spodaj v mestu, a si je Sveti Duh spet – počasi se bom morda celo navadil na to – zamislil drugače.
Ko sem prišel na grad, me je neka nevidna Sila (pa ne tista iz Vojne zvezd) kar potegnila v muzej. Nisem še bil v njem. In res je vreden obiska …
Med mnogimi res lepimi in poučnimi eksponati me je najbolj prevzela rastava slik Petra Gabra z naslovom Zbudi mojo osamljenost. Na prvi pogled mi njegove slike niso preveč všeč. Temne so, precej abstraktne, meni nerazumljive … A ko sem prebiral naslove ob njih in se jim pustil nagovarjati, se je v meni odpiral svet, v katerega ne vstopam prav pogosto. In zato me je v njem malce strah … ne počutim se prav dobro, ker ga nimam več v oblasti, ker se tam v globinah nimam več v oblasti …
Spominjam se samo dveh naslovov slik: Biti brat in Kako sem se učil strahu in ljubezni. A saj spomin ni edini medij za zapis okusa življenja …

No, za konec tega daljšega zapisa pa sem prihranil misli ob predstavi Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Sploh nisem vedel zanjo, pa čeprav že nekaj časa buri duhove po Evropi. Kot kaže pa je Gospod določil, da je tudi zame prišel primeren trenutek, da se srečam z njo. Ko sem prebiral zapise o predstavi, gledal slike in si ogledal kratke izseke v reportaži, se je v meni budil gnus in gnev. Še posebej me je razkajfala omemba prizora, v katerem Kristus stopi s križa in posili muslimanko. Kakšna perverzija!!!
A v meni je Glas odločno rekel: “STOP!”
“Stop” mojim mislim obsodbe, poditkanja namenov, neutemeljenih interpretacij …
Na zunaj vsa stvar res izgleda perverzna in ponižujoče provokativna, a kaj je v ozadju?!
Pooooooočasi se učim, da je vprašanje o ozadju, globinah tega, kar vidim, doživim, ključno vprašanje življenja. Življenje se odvija globlje od videza!
Kaj pa če vse te kruto izzivalne podobe vsebujejo delček Resnice? Kaj pa če je tudi za nas kristjane nujno potrebna šok terapija, da se zbudimo iz spanca? Kaj pa če je res, da je Evropa v svoji visoki samozaverovanosti v svet zasejala semena izkoriščevalskega uničevanja in podajrmljanja v imenu mamona?
In kaj če … kaj če .. kaj če je res, da smo mi, ki smo Kristusovo skrivnostno telo, resnično živi Kristus današnjega časa, res mnogokrat stopili s križa – ki je edino legitimno razodetje Božje ljubezni in slave – in vsepovprek posiljevali?!

????!!!!!

Ne vem … ne poznam odgovorov … vem pa, da se je v meni prebudila želja, da bi se (tako kot pred leti z Maksom Modicem) srečal z Oliverjem Frljićem iz oči v oči in mu rekel: “Oliver, ne razumem, ti povej …”
(Gregor, če bereš tudi tole, mi lahko pomagaš …)

Gospod, blagoslovi vse! VSE!

brat Jaro

https://www.napovednik.com/pic/i/1003/1055/_5a9587e763ed9.jpg

 

Sv. Verian in Marina

Danes …
(Sobota, 26. 5. 2018)

Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro v Njem, ki nas ljuuuubi!

(Najprej hvala tebi, Bernarda, ker si me s svojim vprašanjem spodbudila, da spet pišem …)

Tistim, ki vas skrbi za moje zdravstveno stanje – posebej se zahvaljujem vama, Marko in Bernarda, za konkreten izraz vajinega prijateljstva, skrbi in bližine – naj povem, da je bolje, da ne slišite mojega kašljanja, ampak da gre kljub temu moje zdravstveno stanje na bolje …

V tem zapisu bi rad z vami, dragi prijatelji, delil srečanji z dvema osebama. Prve še nikoli nisem videl, a je zelo, zelo resnična in živa, drugo pa sem opazoval skoraj dve uri, a v bistvu sploh ne živi. Zapleteno, kajne? (namenoma se malce zakompliciral, da bi bilo malce bolj napeto – upam, da mi je uspelo)
Tako … V enem izmed večernih evharističnih srečanj z Gospodom – zaradi bolezni sem tri dni maševal sam in to pozno zvečer – mi je Duh prišepnil naj izberem mašne molitve v čast svojemu krstnemu zavetniku sv. Verianu … In kar zdrznil sem se, ko sem se zavedel, da kljub temu, da sem že skoraj 17 let duhovnik, še nikdar nisem daroval svete maše na čast njemu, ki me od krsta dalje spremlja kot moj (p)osebni nebeški zavetnik. Resda se občasno obrnem nanj s kakšno prošnjo za pomoč, a kakšnega posebnega prijateljstva z njim res ne gojim. Sv. Verian, oprosti! In hvala za tvoje tiho, zvesto spremstvo!
Verjetno se sprašuješ, kdo sv. Verian sploh je. Na hitro naj ti povem, da je bil mučenec iz časa preganjanj pod cesarjem Decijem (okrog leta 250). Najverjetneje je bil študent.  (če te zanima kaj več: https://en.wikipedia.org/wiki/Secundian,_Marcellian_and_Verian)
In če te zanma, kako od sv. Veriana prideš do Jaroslava, naj ti zaupam skrivnost, ki to niti ni: v latinšini “ver” pomeni pomlad in slovanska predpona za mlad, mladosten, pomladen je “jar”. Saj se spomniš: jara gospoda, jara kača, jaro žito … Jaroslav – torej tisti, ki slavi mladost, pomlad. In ker svetnika s slovansko verzijo tega imena še (upam, da si zaznal/a, da je poudarek na tej besedici, ki jo tako hitro lahko spregledamo) ni v uradnem spisku katoliških svetnikov … Odličen kandidat za to mesto je Slovenec!!! (Srčno upam, da pri tem nisi pomislil/a, da mislim …) Mislim na Jaroslava Kiklja, študenta medicine iz Maribora, odličnega, veselega, pogumnega mladega moža, ki je leta 1942 prav zaradi svoje dejavne vere, kot žrtev komunističnega nasilja padel na Streliški ulici v Ljubljani. Če bi ga rad/a bolje spoznal/a, lahko prebereš knjigo o njem …
Sv. Verian in mučenec Jaroslav Kikelj – prosita zame in za našo ljubo Slovenijo!

Kaj pa Marina?
V bistvu gre za filmski lik iz filma letošnjega oskarjevca čilskega režiserja Sebastiána Lelia Fantastična ženska. Film je, kljub kontroverzni tematiki – hvala Nina, da si nas povabila, odličen in vsekakor vreden ogleda.
Marina v bistvu ni ženska, čeprav se tako počuti in si to želi biti, je pa ob izgubi ljubljenega partnerja globoko ranjena oseba, ki ji je zaradi predsodkov in človeške ozkosrčnosti onemogočeno dostojno žalovanje in slovo od ljubljenega.
Kako ozko butasti smo večkrat ljudje! Ustavljamo se ob zunanjih razlikah in spregledamo globoko resničnost, da smo vsi ljubljeni otroci vseljubečega Očeta!
To ne pomeni, da se mi zdi smiselno, da nekdo operativno spremeni (v oklepaju si upam zapisati: pohabi) svoje telo, da bi bilo v skladu z njegovim čutenjem, a vendarle je moj brat in v njem prepoznavam nekoga, ki je vreden moje ljubezni …

Kako zelo drži, kar smo s Franjo in njeno prijateljico ugotovili po koncu predvajanja: “Če pozabimo, da smo vsi ljudje, izgubimo vsi!”

Bližine poln dan ti želim!

br. Jaro

Zdravilna puščica v moje prevzetno srce

Binkoštni ponedeljek, 21. 5. 2018 – Praznik Marije, Matere Cerkve

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokrat bom kratek – zadnje dva dni boleham in nisem ravno v formi …
Saj verjetno tudi ti že veš, da se res rad ponašam z lepoto Bleda, pa čeprav nimam za to, da sem večino svoje mladoste preživel na tem res lepem kraju, nobenih zaslug … Sam ga imenujem NKNS (najlepši kraj na svetu). Pred kratkim pa sem v eni izmed blejskih trgovinic odkril lonček z napisom BLED – Best Location Evere Dreamed – in to je samo še utrdilo prepričanje, da imam prav … Tudi naše vrle loške klanovke (skavtinje) so ob izzivu, ki sem jim ga dal, odlično interpretirale besedo BLED – Blue Lake Endless Dream!!!
No, verjetno si se ti, ki si Lepota in vse ustvarjaš lepo, že precej dolgočasil ob mojem neprestanem ponavljanju iste pesmi – tudi br. Jožko, ki je Bohinc, jo mora poslušati vedno znova … In si se odločil, da me nežno posvariš …
Ko sem se iz enega izmed mnogi potepanj (veš, to so taka sveta, pavlovska potepanja) po Sloveniji vrnil domov, sem na stopnicah pred našo cerkvijo sv. Ane srečal gospoda iz Francije. Spregovorila sva par besed, potem pa se nama je pridružila še njegova žena. Gospa je po rodu iz Bosne, je pravoslavna kristjanka in častilka p. Pija. Oba sta bila navdušena nad lepotami Škofje Loke, jaz pa sem – nič hudega sluteč – skušal (po stari, ne tako zelo dobri navadi) vplesti še Bled. Vprašal sem ju, če sta ga že obiskala.
“Ja, bila sva tam,” sta mi odgovorila: “a tukaj je lepše!”
No, pa imam … Škofja Loka je lepša od Bleda!

Še dobro, da sem sedaj tukaj doma, kajne?!

Bližine, nežno ljubeče bližine ti želim!

br. Jaro

Povezana slika

Velika žrtvica za rešitev grešnikov

Sreda, 16. 5. 2018 – god sv. Marjete Kortonske

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj se mi kar zdi, da se boš na koncu tega zapisa smejal/a in se čudil/a, kakšen velik revež sem, a kaj zato … Že dolgo sem navajen, da Gospod Jezus prav po mojih slabostih uspe narediti največ! Jezus, hvala ti za to! Ker ti ne obupaš nad mano, tudi jaz ne obupujem …
Danes sem daroval sveto mašo ob 8ih, kar je pomenilo tudi, da sem po evangeliju prebral današnje šmarnice o pastirčkih iz Fatime. In prav tu si me čakal, Gospod, da me z iskrico Duha prebudiš v nov dan. Da prebudiš moje srce!

(nadaljujem … je že četrtkovo dopoldne)
V šmarnicah je pisalo o žrtvah, ki so jih pastirčki prostovoljno sprejemali nase kot duhovno pomoč grešnikom na poti spreobrnjenja. Vsako, še tako drobno priložnost so uporabili kot duhovno orožje v boju zoper zlo, ki uničuje sedanje življenje in ogroža večno srečo toooolikih! Odpoved sladkemu sadju, molitev, potrpežljivo prenašanje bolezni, bolečin, zasramovanja … Vse lahko postane sveta daritev in pomoč ogroženim bratom in sestram. Saj vsi dobro vemo – kajne – da hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl! Zoperstaviti se mu moramo v veri – pa ne samo vsak zase, ampak še posebej za tiste, ki omagujejo pod težo grehov. Apostol Pavel zelo jasno pohvali (v 4. poglavju Pisma Kološanom) svojega sodelavca Epafra-ja, da se v svojih molitvah nenehno bojuje za druge.
No, in k temu svetemu boju me je po šmarničnem branju poklical Gospod Sveti Duh!
Ja, takoj sem vedel, za koga se moram ta dan posebej bojevati … Kaj pa naj uporabim kot orožje?!
V meni je zaživela misel: “Odpovej se obisku trgovine!” OK?! Je to to? Res je namreč, da sem že vse domislil, kako se bom ob povratku s srečanja s Francijem in s. Andrejo ustavil v nakupovalnem središču na Grencu. Priznati moram, da se rad ustavim v trgovini, in da skoraj vedno najdem kaj “silno uporabnega”. In nemalokrat se zgodi, da doma jasno spoznam, da sem spet nasedel potrošniku v sebi in kupil stvari, ki jih sploh ne potrebujem. In potem se res ne počutim dobro …
Toliko, da veš, da odpoved obisku trgovin zame niti ni bila tako majhna žrtev. A sem prepričan, da je bila zelo zelo zdravilna zame in verujem, tudi v pomoč nekomu v boju za svobodo v ljubezni.

Prijatelj/ica, bojujva dobri boj vere!
Toliko priložnosti imava vsak dan za to …

BTBpM
br. Jaro

http://myyearwithoutclothesshopping.com/wp-content/uploads/2014/04/1-Keep-Calm-and-Stop-Shopping-For.jpg

 

ŽIVI!

Nedelja (7. velikonočna), 13. 5. 2018

Pridi, Sveti Duh, pridi
po mogočni priprošnji brezmadežnega srca Marije,
tvoje preljube neveste!

Danes je dober dan in hočem živeti!
Morda si misliš: “Kaj pa govori?! Če ne bi bil živ, sploh ne bi mogel pisati tega …” In kako prav imaš! Pa ne gre samo za bitje mojega srca, tok mojih misli, ki jih prelivam v e-obliko, gibe mojih prstov po tipkovnici, pomembno je da sem res Živ! da sem živ v Svetem Duhu, da sem pripravljen poslušati njegov glas in mu prepustiti svoje življenje: telo, hrepenenja, strasti, želje, pričakovanja, rane, grehe, načrte, sedanjost, preteklost in prihodnost …
Kot si včeraj pravilno ugotovil, Matej, me v zadnjih dneh res navdušuje Srečko Kosovel s svojim korenitim iskanjem življenja. In njegova misel: “Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!” je nedvomno moj osebni hit tedna. Rad živim, ker je življenje res lepo (Včeraj sem na avtobusu poslušal še eno izmed pesmi, ki to lepoto opevajo, pa je ne najdem na spletu … Refren gre nekako tkole: “Življenje je lepo, tudi če se narobe vrti …”, potem je pa nekaj o tem, da te ne sme zgrabit panika … Jo morda poznaš?). A rad bi bil ZARES ŽIV! Da bi čim manj trenutkov steklo med prsti mojega življenja v prazno …

Naj delim s teboj še eno svojo sveto skrivnost …
Saj veš, da pri maši tik pred najsvetejšim trenutkom – svetim obhajilom – molimo: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” In sem se dolgo spraševal, katera je ta beseda, ki jo Gospod izreka za moje življenje … Ena sama beseda, ki ima neverjetno moč …
In nekoč sem jo zaslišal: “Živi!”
In vem, da jo izreka zame in zate in za sleherno bitje.
In da jo izreka zdajle, in jo je izrekal skozi vso zgodovino, in jo bo izrekal v večnost …

“Živi!”

In moja zgodba – hvala, dragi klanovci, da ste me poslušali – je opisana tule v 16. poglavju Ezekielove knjige:
Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!«
Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola. Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod BOG, in postala si moja. Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. 10 Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. 11 Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. 12 Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. 13 Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti.

Ja, Srečko, prav imaš!
In res je: TUDI JAZ SEM EN VELIK SREČKO!

BTBpM
br. Jaro

P. S. Howard Thurman pravi: “Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se, ob čem zaživiš in pojdi to počet, kajti to, kar svet potrebuje, so ljudje, ki so živi.”

https://thumb.pozitivnemisli.com/600/L.jpg