Asiški objemi

Malo nad Assisijem, 15. 6. ob 5.40 – na dan ko je Tonček dopolni 50 let

Rezultat iskanja slik za assisi

SAN DAMIANO

“Gledam Jezusa na križu pri San Damianu in te vidim, Očka, čeprav te ne vidim!!!
Tvoj sem …
TVoje oči ima …
Tvoje nežno-močne, v objem razširjene roke …
Tvoja kri teče iz njegovih rok …
Kako prav je rekel tvoj Sin:
‘Kdor vidi mene, vidi Očeta’
Vidim te …”

“Frančišek, opazujem te …
Pravzaprav opazujem tvojo bronasto podobo,
a Duh mi omogoča videti prav tebe, brat!
Sediš v brezdelju, svetem brezdelju,
in pustiš Očku, da te miluje z žarki svojega Sonca,
da te boža s sapicami svojih vetrov,
da te pomirja z žvrgolenjem svojih ptic …
Tako miren in tako blagoslovljen si, dragi brat!
Samo si …
In brez da bi odprl usta ali oči,
brez da bi premaknil roko ali oblikoval misel …
samo si …
In nisem še okusil lepše hvalnice Bogu!
Samo sem …”

“Srce bije … Srce poje:
‘Biti!
Samo biti …
in se pustiti
ljubiti …'”

SANTA MARIA MAGGIORE – SVETIŠČE SLEČENJA

“Slekli so te, Jezus …
Ti sleci mene!
Sleci me oklepa starega človeka,
ki me sicer varuje pred bolečino,
a me onemogoča, da bi ljubil …
Vedno bolj se počutim kot pastir David,
ki so ga v boj proti Goljatu hoteli poslati
v kraljevem oklepu.
Pa še hoditi ni mogel …
Gospod, naj v zaupanju vate,
v tvojo sveto navzočnost,
nezaščiten, a mladostno gibljiv,
krenem v boj ljubezni!
Na življenje in smrt!
Saj si vendar ti moj ščit, kajne?!”

PORCIUNKULA

“Strah nas lahko razcefra …
če ni nikogar, ki bi nas objel!!!

O bratje, kako premalokrat vas objamem …
Ta objem s tega svetega kraja
pa vam zmorem dati:
Objemam te, Miha, trdni brat.
Objemam te, Jurij, iskreni brat.
Objemam te, Bernard, nežni brat.
Objemam te, Pavel, čisti brat.
Objemam te, Jožko, prosojni brat.

Prosim vas, objemite tudi vi mene, bratje.
Vsaj kda pa kdaj … da me
strah ne bo razcefral!”

RIVOTORTO

“‘Umiram!!!’

Sveti brat, slišal, sredi noči si slišal
krik brata v stiski in si se odzval …
Prosim te, očisti mi ušesa srca,
da bom tudi sam slišal:
krike, klice, vzdihe, šepetanje …
da bom videl:
preplašene poglede, kretnje zadrege,
izraze bolečine …
In da se bo moje srce zganilo še posebej odločno,
ko se bo med nas zavlekel strupeni hlad molka!!!
Hočem živeti!
Hočem živeti z vami, bratje!”

“Frančišek,
kako nežno in potrpežljivo si umival rane
bratu gobavcu!
Saj Oče ni mogel drugače, kot da je tvoj nežni dotik
uporabil kot izvir zdravja in miru!
Kako sveto se v nebesih veselita z materjo Terezijo ,
obkrožena s tisoči tistih, ki sta jim umivala rane
telesa, duše in duha.
Veselim se z vama
in vaju prosim, da me naučita
objeti in pobožati
gobavca v meni …”

Midva (On in jaz)

Tudi jaz si že znam sama obrisati ritko …

Assisi, 11. 6. 2019 – god sv. Barnaba, apostola

Sveto ime Jezus, naj bo hvaljeno od sončnega vzhoda do zahoda!

Hej … morda se ti tokratni naslov res zdi neprimeren in v tem času, ko se iz raznoraznih duhovniških skrivni omar valijo mrtvaki – kako tragično je vsako trpljenje povzročeno s strani tistih, ki so posvečeni za službo razodevanja Očetove ljubezni – celo pohujšljiv.
Ampak prav zato pišem!
Ker nočem, da bi me strah, da me bo kdo nekje, nekoč obtožil pedofilije, ohromil do te mere, da ne bom več normalen.
Pišem, ker vidim, da se vsesplošna bolečina ob primerih duhovniški zlorab otrok tudi v mojem srcu preobraža v strah … Strah pa ne sme biti glavni usmerjevalec naših dejanj …
Napisati hočem par vrstic o čudovitem dogodku v našem samostanu, o pikniku mladih družin iz ene izmed zakonskih skupin.
In prišel je trenutek, ko sem bil naprošen, da dvema deklicama pokažem, kje je stranišče. In ko smo prišli tja, so bila vrata enega izmed dveh stranišč že odprta in na školjki je že sedela tretja, malo večja deklica in zadovoljno opravljala potrebo. Ker sta bili ostali deklici premajhni, da bi prižgali luč v drugem stranišču, sem to storil jaz. In tako sem bil kar naenkrat sredi pogovora – pravzaprav so deklice pripovedovale meni… “Jaz sem pa že velika. Lahko sama prižgem luč. Pa tudi ritko si že sama obrišem …” “Tudi jaz si znam že sama obrisati ritko …”
Rekel boš: “Kako simpatično …” Ja, ampak mene je bilo skoraj groza … Kaj če bo kdo pomislil, da se družim na WC-ju s tremi deklicami zaradi nekih preverznih nagibov … uff … Priznam, kolikor je bilo mogoče hitro, sem se pobral proč … In to kljub temu, da se s starši že dolgo poznamo in da smo prijatelji … Strah je zmagal!

Da pa ne bi zmagal še drugič, pišem …

In molim za vse nas duhovnike, da bi nas Očetova ljubezen potešila in posvetila, da ne bi nikdar nikogar ogrožali – še posebej ne otrok!

V Kristusu

brat Jaro

 

O PADOVA, TI SVETO MESTO ČUDEŽEV!

Torek, 28. 5. 2019 – drugi izmed prošnjih dni za blagoslov dela in varstvo pred naravnimi nesrečami

Hvaljen Jezus, živa priča Očetove ljubezni!

Pišem v Kančevcih, kamor sem se umaknil za nekaj dni: pripravljam duhovne vaje za naše brate. Naj ti prišepnem naslov: Oče – Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost…

Hvaležno se oziram nazaj na soboto, ko sem bil resnično blagoslovljen kot duhovni spremljevalec romarjev v Padovo. 110 nas je bilo – večinoma mlajši odrasli, potem pa še nekaj nas “ta starih”. Robert (če ga ne poznaš, naj ti zaupam, da je prav on gonilna sila srečevanja mlajših odraslih na Kaprijah in vsepovsod drugod …), čudovito si vse skupaj organiziral! Posebej sem ti bil hvaležen, ker se nam v Padovi ni nikamor mudilo, ker smo imeli res dovolj časa za vse: molitev, klepet, kosilo, ogled … Uživancija!
In tako, v sproščenem vzdušju, se tudi GOSPOD BOG zelo dobro počuti in se zato pogosto odloči, da nam svoje veselje pokaže s kakšnim čudežem …
Padova je čudežev že navajena – tistih Antonovih in Leopoldovih in mnogih drugih vmes.
Sam pa sem se resnično čudil, ko sem jim bil priča …
Najprej naj ti povem o čudežu, ki se pa res lahko zgodi samo v Italiji. Sredi Padove, povsem blizu staremu delu mesta, stoji prijetna pivnica z izvrstno izbiro piv iz raznih evropskih dežel. Ja, tudi belgijska piva imajo – celo St. Bernardus-a in Westmalle sem videl na polici … In to niti ni čudež … Čudežno je to, da je bila ta pivnica tisto uro, ko sva se s prijateljico usedla za mizo, popolnoma prazna!!! Eno uro ni bilo nobenega gosta?! To se pa res lahko zgodi samo v Italiji!!!
No, veliko globlji in lepši čudež se je zgodil, ko sva se z ljubo grešno dušo usedla za mizo. Duh naju je vodil v globine življenja, skozi strašljive temine in upanja polna hrepenenja. Tako majhen sem bil in ti tako zelo lepa v svoji krhkosti! Hvala! Ne bom pozabil … in ne bom obupal nad vama … vsaj to sem dolžen nebesom …
Dvignil sem roko v tvojem imenu, Gospod Jezus, in že drvel dalje … V cerkvi sv. Justine – prvič sem bil v njej – sem bil priča še enemu čudežu ljubezni: zaroki. O hvala vama, draga prijatelja, da sta me videla primernega biti ob vama v teh svetih trenutkih … Sam bi se nikdar ne upal približati presvetemu vajinih prepletenih življenj …
O Gospod, vem, da mi daješ okušati vse to bogastvo, da bi končno tudi sam prepustil krmilo življenja tvojim prebodenim rokam… Ne morem, da ne bi priznal, da je tvoja ljubezen veliko bolj nora, predrzna, neulovljiva in nedojemljiva kot vseh sedem sekstiljonov zvezd vesolja … In kje sem jaz? Vsak moj dih, vsak moj utrip, vsaka moja misel – v tebi, Očka!

Moje srce se je umirilo … in z njim se počasi umirjam tudi jaz …

… v Kristusu, seveda!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za padova beer pub

Moja oddaljenost in Tvoja bližina

Preden grem spat – četrtek, 16. 5. 2019

Naj bo vedno in povsod hvaljen naš Gospod Jezus Kristus!

(… zakaj takšen “bombastičen” uvod … ker v tem večeru resnično verujem, da je Gospod Jezus živ …)

Včeraj sem šel spat žalosten in obtežen…
Z bratom, s katerim že skoraj dve leti živiva v istem samostanu in se skoraj vsak dan srečujeva pri molitvi in obedih, sva se ob enajstih zvečera srečala v kuhinji: pozdravila sva se in nato več kot deset minut stala kakšna dva metra narazen ne da bi spregovorila eno samo besedo … nič si nisva imela povedati … zid molka je jasno govoril o oddaljenosti najihnih src … in če bližina zdravi in opogumlja, oddaljenost obteži in rani …
Ni mi vseeno! Ni mi vseeno!

Zato sem ti ta večer resnično hvaležen, Jezus, ker si v meni prebudil vero v moč svoje ljubezni … ti zmoreš, ti hočeš, ti boš … vstopil v ta najin molk in s svojim svetim križem premostil prepade in razdalje med nama … verujem! verujem!! verujem!!!

Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za cold distance and god's love

POVEJ Z BLIŽINO

Včeraj …
(danes je torek, 14. 5.  2019)


“Povej z bližino” sem prebral na velike plakatu v Kranju.
Gre za plakat enega izmed ponudnikov mobilne telefonije.

Bližina? Ja bližina resnično glasno govori … Če mi, hiteči moderni ljudje, res česa potrebujemo je, da se nekdo ustavi ob nas in nam prisluhne, nas začuti, se nam približa … (Hvala Stanka, Katja in Tomaž, ker ste v nedeljo po končani maši pristopili k meni in me vprašali, če sem dobro. Vem, da to ni bilo vprašanje kar tako … k meni ste prišli, ker ste začutili, da nisem tak kot običajno. In res sem bil jezen, razočaran, zafrustriran … Hvala, ker ste mi z bližino povedali, da me imate radi …)

… spet smo v Kranju.
Le kakšno urico pred srečanjem s plakatom “Povej z bližino”, sem na oglasnem zaslonu – ja, tudi te agresivne oglaševalske prijeme lahko ti, Gospod, uporabič, da zganeš srce – prebral, da več kot polovica prebivalcev našega čudovitega planeta ni še nikoli opravila telefonskega klica!!!

Torej – vsaj kar se njih tiče – bližina, ki jo ponuja dotični operater, odpade …
In kako sem jim kljub temu lahko blizu?
Kako sem lahko blizu tebi, ki bereš ta zapis, in vsem, ki jih srečujem …
O, Gospod Jezus, nauči me živeti Bližino!

V Kristusu – ti želim biti blizu!

brat Jaro

http://1301.nccdn.net/4_4/000/000/502/f0c/Jerebic_-_Blizina_osrecuje_naslovnica.jpg

Neža in 21 pajčevin

… to je darilo, ki si mi ga ti, Vseljubeči, podaril v današnjem jutru.

Neža je deklica, ki bo čez 10 dni šla k prvem obhajilu.
Opazil sem jo na drugi strani ceste, ko sem hitel proti avtobusnem postajališču. Tudi ona je – s svojimi drobnimi koraki – hitela, da bi na postajališče prišla prej kot jaz. Tako sveto otroško tekmo sva se šla …
In ko sem stal na postajališču, blažen med množico osnovnošolcev, je Neža – res je pogumna – sama pristopila k meni. Predstavila sva se in povedala mi je, da me je že večkrat videla v tisti cerkvi v Škofji Loki … In potem je naštela s kom vse prihaja k maši. In potem je pripeljam moj avtobus …

Dobre pol ure prej, ko sem prišel do samostana sester uršulink, pa mi je pogled pritegnila s kapljicami okrašena pajčevina na železnih vratih … Ustavil sem se in kmalu odkril, da ta nežna mojstrovina ni edina … Prav blizu je bila še ena, pa še ena in še ena … V minuti sem naštel 21 pajčevin, ki so kot okras, lepši od ogrlic z biseri, zaljšale ograjo ob samostanu. Uff, to je pa moj osebni rekord! Še nikoli nisem opazil toliko pajčevin …

Samo ustaviti sem se moral … Za minuto, dve … in vse je postalo povsem drugačno …

O da bi nam večkrat uspelo stopiti na pot in vidnega k nevidnemu …

Hvaljen Jezus!
brat Jaro

Natipkano v petkovem jutru, 10. 5. 2019

Rezultat iskanja slik za pajčevina

NAJLEPŠI POČEPI V VESOLJU

Ponedeljekovo jutro – delno do pretežno zaspano, 6. 5. 2019

Hvaljen Jezus, naš od mrtvih vstali Gospod!

(Tole se je dogajalo v petek …)

Sedim v naslonjaču v dnevni sobi, v kateri sem leta in leta gledal v televizijo in srkal vase različne uspehe športnikov, dosežke raziskovalcev, novice iz širnega sveta in bolj ali manj primerne vsebine nikdar prešteti filmov …

Sedim … in gledam …
A tokrat moj pogled ni usmerjen v brezčutni ekran, ampak se pred mojimi očmi dogajajo nejlepši počepi v vesolju!
Najlepši počepi v vesolju???
Ja. Nisem se zmotil … tudi en čisto navaden počep je lahko najlepši, če je narejen v ljubezni …

Gledam … oči vidijo počepe … srce okuša ljubezen …

Gledam svojega mlajšega brata Grega.
V rokah drži dvomesečno dete – svojega težko pričakovanega prvorojenca Luka.
In dela počepe, ker se tako Luka najhitreje umiri in zaspi …

Je sploh možno videti kaj lepšega?!

brat Jaro

Povezana slika

IGRA O P. ROMUALDU – DUHOVITA IN DUHOVNA “UŽIVANCIJA”

Pišem danes (23. 4.), zgodilo pa se je včeraj …

In kaj se je pravzaprav zgodilo?!

Premierna uprizoritev igre o p. Romualdu Marušiču, avtorju Škofjeloškega pasijona …
Pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem (šprical sem vse vaje, čeprav smo bili bratje vključeni kot statisti), a sem vedel, da je iz srca Bernarde Žumer zanesljivo privrelo nekaj lepega, globokega, svetega … Bernardo vendarle poznam!
Nisem bil razočaran, prav nasprotno … prevzet sem bil! Kako tekoče in nežno se v igri prepletata humorno in sveto. Spomnil sem se na stil p. Rupnika, ki z dovtipnimi šalami sprosti srce in ga takoj zatem popelje v globine Božje ljubezni. Draga Bernarda, tebi je – s pomočjo igralcev, seveda – uspelo nekaj podobnega. Užival sem! Nasmejal sem se in hkrati v živo okušal bolečino Gospoda Jezusa zaradi mojih grehov… Saj je p. Romuald prav s tem namenom napisal Pasijon, kajne?
In ta širina … Nikdar nisem pomislil, da so soupadala nastanek pasijona v Škofji Loki in tolminski punt. O, kako me je pretresel krik p. Romualda: “Moj Bog, v kakšnih časih živimo …!!!” In njegova molitev je bila tudi moja molitev in jok Marije Magdalene je bil moj jok … Hvala! Bernarda, Jure, Petra, Sonja, … Bog vas blagoslovi!

Hvala tudi tebi, brat Jožko!
Ob tebi in zaradi tebe se v našem samostanu dogajajo velike stvari … predvsem pa se srečuje veliko dobrih ljudi!

Hvala tebi, Jezus, da po svojem Svetem Duhu v nas živiš Očetovo ljubezen!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za atrij kapucinskega samostana

KRETENI ŽAL ŠE NISO IZUMRLI

Danes, na god sv. Jurija, 23. 4. 2019 ob 13.16

Hvaljen Jezus, alelujaaaa!

Dragi/a sopotnik/ca, ja vem, tale naslov pač nič ne diši po novem človeku v Kristusu … a moram se tudi z zapisom odzvati na današnji obisk ene izmed trgovin …
Nič hudega sluteč sem se postavil v vrsto pri blagajni in čakal, da pridem na vrsto.
Pozornost mi je pritegnil visok, precej krepak moški, ki je precej na glas spraševal prodajalko, kje lahko naroči nek izdelek. Pojma nimam, kaj je v bistvu želel kupiti in to me sploh ni zanimalo … Vznemiril pa me je način, na katerega se je pogovarjal s prodajalkama – tisti za našo blagajno je priskočila na pomoč še sodelavka iz sosednje vrste … obnašal se je vzvišeno, arogantno, agresivno … Ufff …
Zdelo se mi je, da gospe prodajalke vidi zgolj kot orodje za izvedbo svojega nakupa in da je popolnoma spregledal, da pred njim stojita dve živi osebi, ki se mu na vso moč trudita pomagati. Ja, res je, kot pravi p. Rupnik, da človek postane oseba šele na poti k drugemu … prej je samo en ubog, vase zaprt posameznik. In res je, da nas mogotci tega sveta hočejo napraviti za čim lažje vodljive posameznike, da bi bili čim boljši potrošniki … No, zdi se mi, da jim je v tem primeru kar dobro uspelo …
Gospe, ženski, osebi, sestri … ki sta po poklicu prodajalki, sta kljub nespoštljivosti gospoda posameznika ostali mirni in ustrežljivi. Ena je na njegovo pripombo, da mu je neka druga prodajalka rekla, da lahko to uredi na blagajni, skušala pomagati z vprašanjem: “Katera prodajalka pa je to bila? Tista s čopom?”
“Ženska kot ženska …” je butnil moški in si s tem prislužil omembo na tem blogu.
Ženska kot ženska?! Halo! Kdo pa ste, (dragi) gospod, da lahko takole vzvišeno gledate na druge …
Res sem bil jezen nanj …
In občudoval sem prodajalki in se zahvaljujem Bogu zanju in za vse, ki morajo iz dneva v dan prenašati izpade raznih slabovoljnežev, napihnjencev, utrujencev, nepremišljencev, ranjencev, neodrešencev … Ma, (dragi moji) saj so vendar tudi prodajalke ljudje! In to dobri, potrpežljivi, ustrežljivi ljudje … ki pa se vse prepogosto znajdejo med kladivom in nakovalom v tej hrupni, zatohli kovačnici, ki se ji reče “biznis”.

Moški je končno odšel …
In ko sem prišel na vrsto, se nisem mogel zadržati … hotel sem prodajalki pokazati, da sem slišal … in da mi ni vseeno …
“Sem pa mislil, da so kreteni že izumrli,” sem ji rekel polglasno.
Nasmehnila se je …

V Kristusu
brat Jaro

Povezana slika

Moj Bog, moj Bog, zakaj si to dopustil …

Jutranji pogled na pretekle dni, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus ter mir in vse dobro v Gospodu!

Katedrala Notre dame gori …
In jaz se sprašujem zakaj … Gospod, zakaj si to dopustil?

Morda pa so bili plameni v tej veličastni priči moči človeškega duha, ko se odpre tvojemu Svetemu Duhu, res potrebni, da se ves svet zave, da potrebuje Jezusa Kristusa.
Vse preveč cerkva po “krščanski” Evropi je postalo zgolj priča močne vere naših prednikov in kraj občudovanja kulturnih stvaritev. Vse prevečkrat sem se tudi sam ob obisku cerkva počutil samo še eden izmed tisočev turistov, ki občudujejo lepoto stvari, ne vidijo pa lepote tistega, ki so mu posvečene.
Morda, pravim morda, pa so bili plameni v Notre dame potrebni, da ponovno zagori ogenj v svetiščih naših src. Da se Evropa zave, da ni dovolj občudovati dosežkov naših prednikov in da ni dovolj ponovno iskati krščanske vrednote. Evropa, svet, ti in jaz potrebujemo Kristusa! Nič manj!
In če potrebujemo šok terapijo, da se zbudimo iz otopelosti, v katero nas je zapeljalo izobilje, naj gorijo katedrale ena za drugo … vse dokler ne zagori ogenj Duha v srcih!

In naj s teboj delim še eno predrzno misel … Lepo, da se je ob požaru v Notre dame prebudilo toliko src in je mnogo ljudi obljubilo velike vsote denarja za obnovo. Saj gre vendar za biser svetovnega formata. A gre vendar samo za kamen … Resda čudovito oblikovan, a vendar samo kamen … In kje so vsa ta silna finančna sredstva, ko kličejo naši sestradani bratje in sestre po svetu?! Kje smo, ko je treba njim odpreti srce … in posledično tudi denarnice?!
V razmislek ti ponujam nekaj misli velikana katoliške vere sv. Janeza Zlatoustega. Takole pravi v govoru o Matejevem evangeliju:
Ko krasiš svetišče, ne pozabljaj bratov v stiski
Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote. Tisti, ki je rekel: To je moje telo, je potrdil resnično dejstvo. Rekel pa je tudi: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. In: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa.
Učimo se torej tako misliti in častiti Kristusa, kot on želi. Najbolj nekoga počastimo, če mu storimo, kar želi, ne pa če delamo po svojih mislih. Tudi Peter je mislil, da ga bo počastil s tem, če mu bo branil umivati njegove noge. Toda pri tem ni šlo za čast, ampak za nekaj drugega. Tako mu tudi ti izkaži tako čast, kot jo je sam zapovedal, in naj bodo reveži deležni tvojega bogastva. Bog ne potrebuje zlatih posod, ampak zlatih duš.
S tem ne mislim prepovedati cerkvi dajati darove. Pravim le, da obenem in pred tem dajajte vbogajme. Ljubi so Bogu darovi, še ljubša pa mu je miloščina. Rad sprejema Bog darove; še rajši pa vidi, če dajete miloščino. V prvem primeru ima korist samo tisti, ki daje, v drugem pa tudi tisti, ki sprejema. Tam je lahko to le prilika za bahanje, tu pa pomeni izkazovanje miloščine in dobrote.
Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz izobilja okrasi njegovo mizo. Ali mu boš podaril zlat kelih, ne boš pa mu dal piti kozarca vode? Čemu krasiti njegov oltar z zlatimi zavesami; če mu ne daš potrebne obleke? Kakšno korist to prinaša? Povej mi: Ako bi videl nekoga, ki bi bil lačen, pa bi se za to ne zmenil, ali misliš, da se ti bo zahvalil, ko boš krasil njegovo mizo z zlatom, se mar ne bo razjezil nate? In če bi videl nekoga pokritega s cunjami in od mraza trepetati, pa ga ne bi oblekel in bi mu postavil zlat steber ter rekel, da se mu klanjaš, mar se ne bi obrnil proč, užaljen, da se norčuješ iz njega?
Tako se godi Kristusu, ko hodi okrog in blodi in morda roma, pa ne ve, kje bi prenočil. Namesto da bi ga sprejel v popotniku, krasiš stene, stebre in zidove svetišča in kupuješ zlate verižice za svetilke, ne greš ga pa obiskat, ko je uklenjen v ječi. Tega seveda ne govorim zato, ker bi ti branil skrbeti za krašenje, ne, ampak zato, da poskrbiš za eno in drugo. Predvsem pa poskrbi za to drugo. Nikoli niso obsodili koga, ki ni sodeloval pri krašenju in lepšanju svetišča, kdor pa se ne meni za reveža, je na poti v pekel, v večni ogenj in v trpljenje s pogubljenimi. Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše božje svetišče kakor cerkev.”

Da bi živeli vero, da bi ljubili na Kristusov način in v njegovi moči …

brat Jaro

http://www.protestantedigital.com/upload/imagenes/61805_B_17-08-13-23-49-24.jpeg?5675