Barbara, njena polnoletna prijateljica in štiri dekleta na vozičkih

Petek, 16. 11. 2018 ob 6.10

Hvaljen Jezus, mir in vse dobro v Njem!

Verjetno tega zapisa ne bi bilo, če me ne bi ti, draga Bernarda, včeraj spodbudila, naj spet kaj napišem … Kako dragocene so spodbude bratov in sester, kako ti, Gospod, zelo jasno govoriš po njih …
Če se sprašuješ, kdo je Barbara iz naslova, ti moram žal povedati, da je tudi sam ne poznam. Srečal sem jo pred dnevi na avtobusu – avtobusi, vlaki, postaje in ulice vedno bolj postajajo moje svetišče in ljudje na njih živi tabernaklji, v katerih odkrivam Gospoda – in mislim, da me ona niti ni opazila … Mojo pozornost pa je pritegnila ta zgovorna srednješolka, ki je svoje noge, obute v že precej zdelane čevlje, sproščeno dala na sedež in živahno debatirala s prijateljco na sedežu za njo. Slišal sem njeno ime … Barbara. Verjetno mi ni bilo podarjeno samo za to, da tole pišem, ampak da jo spremljam z molitvijo in jo blagoslavljam. Glede na slišano, je res potrebna blagoslova!
Govorila je namreč samo o partijih in – če sem prav razumel – različnih vrstah drog, ki jih na teh zabavah uporablja … Grozljivo je bilo poslušati mlado, lepo dekle, ki svojo srečo išče na povsem napačne načine … Barbara, draga Barbara, ta pot, ki se ti zdi tako zanimiva, je POT V SMRT! Vem, sem bil tudi sam na njej … Gospod, v tem jutru trkam na Tvoje usmiljeno srce s prošnjo za Barbaro in vse mlade tega sveta. Nauči jih hrepeneti! Nauči jih živeti!

In zvečer sem ponovno šel peš skozi center Ljubljane. V Trnovem so me čakale štiri punce, ki so zmogle dovolj poguma, da že devet mesecev hodijo po poti skupine Samuel, v kateri ob vsakdanji molitvi z Božjo besedo ter odpovedi gledanja filmov in drugih nepotrebnih vsebin na TV in spletu, ustvarjajo prostor tebi, Gospod, da bi jim ti lahko pokazal, zakaj si jih ustvaril, po čem resnično hrepenijo, kje bodo našle svojo srečo. Lucija, Maruša, Tina in Vesna vedo, da izven Tebe ni sreče. Pa saj je to že davno zapisal psalmist, avtor psalma 16: ” GOSPODU pravim: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo … Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.”
In med potjo sem opazil štiri dekleta na invalidskih vozičkih, ki so sedela za mizo v enem izmed lokalov ob Ljubljanici in se sproščeno pogovarjala. Tako polna življenja so bila … In  močno sem si zaželel, da bi jih videla tudi Barbara …

Objem v Kristusu!
brat Jaro

Povezana slika

Prav, dobri in zvesti služabnik, vstopi v veselje svojega Gospoda

Četrtkovo jutro, 25. 10. 2018

Na poti v Očetov objem …

… sva nekaj korako naredila skupaj, spoštovani brat Alojz Rebula.
In še bova hodila … kajti bogastvo tvoje iskrive in klene besede me izziva do te mere, da vem, da ne bom zdržal brez druženja s tabo. Ti pa, dragi Alojz, pripoveduj dragemu Bogu o Sloveniji, o nas, ki hrepenimo po Srečanju na slovenski način … In vem, da ti bo Očka z veseljem prisluhnil – tako kot ti je do sedaj. In, dragi brat, vtihotapi v pripoved kakšno prošnjo za nas: da bi se naučili živeti iz brezpogojne Božje ljubezni. Hvala!

In hvala vam, spoštovani kardinal Rode za te besede v slovo velikemu katoličanu in Slovencu:
“Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.
Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«

https://www.dobreknjige.si/Images/Img_00054531.gif

Frida je bila moja kraljica …

Sreda, 24. 10. 2018 – za mizo v mamičinem stanovanju (NKNS)

Hvaljen Jezus!

Verjamem, da ti po naslovu tega zapisa ni nič kaj jasno, a hvala, da vseeno bereš …
Ne vem sicer, če poznaš pesem Frida, je bila moja kraljica, s katero je Psihomodo Pop nekdaj “rastural” na jugosceni, a ko sem jo danes slišal v avtobusu, jo je Gospod hotel uporabiti za mojo pot v zgodovino in globino …
Ob njej sem se namreč spomnil Karlija Žusta, mojega malega velikega bratranca (1,91 m), državnega reprezentanta v veslanju, odličnega prijatelja in mojega velikega dobrotnika: več kot pol večernih izhodov “v life” mi je v času moje srednje šole omogočil prav Karli. Sam nisem imel denarja in velikokrat bi poklapan ostal doma, pa me je Karli vzel pod svoje okrilje in me vedno vzel zraven …
In to pesem je pel iz srca in na glas!
Karlija že nekaj let ni več tu med nami. V njem se je nakopičilo toliko stisk, da ni več zdržal, in viadukt Peračica je postal kraj njegovega skoka v večnost … Prosim, kadar se boš peljal/a tam mimo, se ga spomni ,,,
Karli je bil svetel, živahen, vesel človek. Kar solze mi silijo iz srca, ko se spominjam njegovega enkratnega smisla za humor. Česa vse se ni domislil!
Enkrat prej se je že znašel v temi brez svetlobe, a si ti, Gospod, hotel, da smo še nekaj let uživali v njegovi družbi. Sedaj pa skupaj zbijata štose, kajne?!
In od Karlija, me je Duh ponesel v srečanje z drugimi prijatelji, ki so že pri tebi, Očka:
Branko, pri vseh priljubljen športnik, je v osmem razredu padel na treningu nogometa in ni več vstal, Gorazd, ta tihi zvesti prijatelj, se je zadušil, Dušan, njegov “best friend” je v svojih stiskah odšel kmalu za njim, Vito in Dule sta umrla v hribih, Vinka in Roka so pripeljali v krsti iz JLA, Robija je pobral rak kmalu po 20. letu, Jorgovan, Slavči in Robi so umrli na motorjih, … Uff, koliko vas je že prestopilo prag Očetove hiše, pr’jatli! Prosite za nas, še posebej za mlade, da ne bi zavozili v življenju, da ne bi obupali …

Morda je bila Frida res kraljica …
Zame pa ste vi, vsak na svoj način carji … pustili ste sled v mojem srcu – kljub vašem kratkem življenju!

Puščajva sled na tem svetu in se v Kristusu dan za dnem prelivajva v večnost!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za viadukt peračica

Hvala ti, čudak pred Marijinim kipom

Petek, 19. 10. 2018 – god sv. Pavla od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj vem, da si še vedno maneš oči, se ščipaš in polivaš z mrzlo vodo … a to, da bereš moj nov zapis, je čisto res.
In priznam … ne bi ga, če me ne bi viroza – bravo bratje virusi! – priklenila v sobo. Naj ti mimogrede zaupam, da bi bil drugače zdajle na srečanju skavtskega noviciata, potem na sestanku s starši naših vrlih izvidnikov in vodnic ter takoj zatem na poti v Olimlje na srečanje duhovnih spremljevalcev iz frančiškovskih vrst. Vsega trojega sem se res veselil, a priznam, da mi tele urice v sobi neznansko pašejo (kljub bolečnam v mišicah in zoprnemu kašlju). Bravo, Gospod, ti vedno prav vse zrihtaš!

Včeraj popoldne sem se vračal z loškega antikvariata – gospa Elena me vedno zelo prijazno sprejme – in pod nunsko cerkvijo sem že od daleč zagledal bradatega moškega, morda malce starejšega od mene, kako stoji pred kamnito nišo, v kateri je lep Marijin kip. (Tudi sam se večkrat ustavim pred njim, še posebej, ko grem učit moje drage šestarje. Mariji vedno izročim sebe in njih – da bi bili pri veroučni uri odprti ljubezni Svetega Duha.)
In ko sem se približal, sem razločno slišal počasno, glasno molitev zdravamarije … Moški – v srce se mi je hitro prikradla nalepka “čudak” – je stal pred kipom in glasno, ampak res glasno molil. Saj bi se samo na hitro odtihotapil mimo in si mislil svoje – zdi se mi, da je večina mimoidočih storila tako – a bi moral predrzno preslišati glas Svetega Duha v svojem srcu: “Ustavi se, moli z njim …” In sem se ustavil in se tiho pridružil njegovi glasni molitvi. In ko sem ga opazoval, sem ga vedno bolj občudoval … On je zares molil!!! Ni mu bilo mar, kaj si drugi mislimo o njem … ni se oziral okrog, če ga kdo vidi in sliši … zaupljivo je z očmi zrl v kip Brezmadežne in s svojim vernim srcem okušal Materino bližino.
In zavidal sem mu … In bil sem mu hvaležen, ker je s svojo čudaško-pogumno molitvijo tudi mene za hip ustavil v Materinem objemu. Hvala, dragi čudaški brat, se še priporočam!

V Kristusu
br. Jaro

P. S. Glede Marijinih slik in kipov bi rad napisal par besed … Večkrat me vprašajo, zakaj molimo pred kipi in drugimi podobami, pa jim rečem: “Moja sestra živi v Belgiji. In ko gledam njeno sliko, ter fotografije Jana, Ane in Nine se v meni prebudi hvaležnost in se prebudim v ljubezni do njih. In ko pobožam sliko, ne božam barvnega papirja, ki je v moji roki, ampak je ta preprost izraz bližine namenjen njim, ki so daleč. So resnični? So živi? O, pa še kako … In Mati Marija nič manj …

https://1.bp.blogspot.com/-wCkul5XRWuY/V2GW15xQQPI/AAAAAAAAP-M/mAx7RKAPeokpS6vAdXeMEVe6eVsHVb5cQCLcB/s1600/IMG_1412.JPG

Moj molk ni praznina je le bolečina …

… srca, ki poka po šivih zaradi polnosti življenja,
ki pa ga ni sposobno preliti v besede …

Rad bi pisal, a le stežka stopam iz izziva v izziv.
In ko sedem zvečer pred računalnik, ne morem … Roke mi onemijo in besede ostanejo v globini …

V meni živijo zapisi, ki ne vem, če jih boš lahko kdaj bral/a.
Življenje me odnaša kot krhko lupino in plovem vse dlje in dlje … In srčno upam, da se v Jezusu pretakam v večnost!

brat Jaro

P. S. V meni živijo:
– TURISTIČNI EL CAMINO
– VINCENT, MOJ BRAT
– GOSPOD JANKOVIČ IN APOSTOL MATEJ
– EVGENIJA IN UBOGI PES
– RANE, KI SVETIJO, IN TISTE, KI SAMO BOLIJO
– BLAGOSLOVLJENA VODA BLEJSKEGA JEZERA

Dve stvari, ki se reeedko zgodita …

… še vedno danes (to je tisti četrtek, ki na zunaj ne izgleda nič posebnega, v sebi pa skriva vulkan …)

Ej, saj veš, da te Jezus vedno gleda s pogledom ljubezni, kajne?!
In, ne boš verjel/a (Ker je večina všečkov s strani ženskega spola, je pač prav, da se potrudim in dodam še “a”, kajne možakarji?), tudi mene in tudi tistega zoprnega tipa, ki ti je pokvaril dan … Jezus, že ve, kaj dela!

Prva neverjetna stvar, ki se je zgodila danes, je, da sem pospravil svojo kopalnico … (Dame se verjetno sedaj na skrivaj zgražate, a upam, da zaradi tega ne boste nehale brati tega bloga …)

Druga, veliko pomembnejša – saj ne, da čista kopalnica ne bi bila pomembna – pa je, da sem včeraj izvedel, da je moj svak Jan – oteževalna okoliščina neverjetnega podviga je, da je Belgijec, ki prave hribe vidi šele, ko pride v Slovenijo – pred dvema tednoma šel na Stol.
Sam. Peš od naše hiše na Rečiški 25 na Bledu do vrha Stola in nazaj!!!
Na Bledu se še ni slišalo kaj takega (to pravi tudi moja mami in ljudje, ki tam živijo že več kot 70 let) – da bi šel kdo kar od doma peš na Stol.
To je 7 km do Žirovnice, pa 1500 višinskih metrov gor, pa 1500 višinskih metrov dol, pa 7 km nazaj do Bleda.
Jan, kapo dol!!! Ponosen sem nate!
Samo še Triglav mora pasti, pa oba z Eddy-jem dobita slovensko državljanstvo!!!

Gospod Bog, ti si pa res velik!!!

V Kristusu

br. Jaro

Rezultat iskanja slik za vzpon na stol

MOJA MAMI, SMET IN NACE

Četrtek, 30. 8. 2018 – en povsem navaden dan, poln priložnosti za ljubezen

Mir in vse dobro v Kristusu!

Najprej opomba: Da se mi ne bi ponovno zgodila dlajša “blogovska črna luknja”, hitim pisati pred jutranjo molitvijo … Dan bo verjetno spet zelooo poln …

Moja mami … ženska, zaradi katere sem to, kar sem. Oseba, ki je nosila velika bremena mojega odraščanja, steber naše družine in moja zaupnica.
Včeraj sva skupaj preživela dve sveti uri:
Šla sva na sprehod na Turnč, k naši podružnični cerkvici sv. Andreja. Hodila sva počasi, ker mami ni več mlada – 75 let ima – in ker v teh zadnjih dneh čuti močne bolečine v hrbtu. A prav ta umirjeni tempo naju je odprl v pogovor, predvsem pa v zaznavanje, kako dragocena sva drug drugemu. Vedno, kadar sva sama – žal nama premalokrat omogočim to izkušnjo – greva v globino …
Na Turnču sva se usedla na klopco pred cerkvijo in zmolila za vse najine, žive in še bolj žive (beri: pokojne), za Rčičane, Blejce, našega župnika Janeza. Gospod, hvala, ker si naju slišal!
Ko sem se popoldne vrnil domov v Škofjo Loko, me je čakalo srečanje z dekletom, srednješolko, ki tako lepo in pristno išče poti ljubezni v svojem mladem življenju. Po njeni odprtosti in zaupanju tudi mene vabiš, Gospod, da se ti bolj odprem…
To včerajšnje popoldne je bilo res nekaj posebnega.
Po pogovoru sem se sprehodil okrog samostana. Naproti mi je prišel fant z rolko v levi roki. Preden sva se srečala, se je usmeril na drugo stran ceste. Zdelo se mi je, da se mi hoče ogniti. A ko sem se sklonil, da bi pobral embalažo soka, ki je zavržena ležala na pločniku, sem opazil, da je on nameraval storiti isto … Nasmehnila sva se drug drugemu in se srečala z očmi. Gospod, hvala, ker celo smeti uporabljaš za vstopna mesta za srečanja …
Po maši na Suhi sva se dobila s Katarino. Ta najina srečanja! Hvala, Katarina, ker se ob tebi čutim slišanega, spoštovanega, ODLOČNO nežno ljubljenega.
In za večerjo – v bistvu vam ne bi smel povedati, da je bila ura že čez deset – sem si privoščil loški kebab … Ko sem stal v vrsti, se mi je približal simpatičen fant in me vprašal: “Me še poznate?” Bil sem v civilu, tako da sem bil kar malo presenečen, da je on prepoznal mene. Bil je Nace, življenja poln, iskren fant, s katerim sva se srečala v pripravi na birmo. Nace, hvala, ker se nisi potuhnil in se delal, kot da me ne poznaš!
In za lahko noč – pred slastno večerjo – si me obdaril še ti, Matej. Ne boj se! Tistim, ki Boga ljubijo, VSE pripomore k dobremu! In ti ljubiš, to vidim …

Dragi sopotnik, draga sopotnica, v Kristusu se nama tudi danes ponuja življenje!

Greva? Ja, greva!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za rolka v roki

BRAVO, OČKA …

Nedelja, 26. 8. 2018 – 6.20

Mir in vse dobro v Kristusu!

Utrujen sem … Poletje je bilo tako polno, da mi še sedaj teče čez rob …
Hvaležen za vse svete priložnosti za srečanja, se trenutno zahvaljujem predvsem za vsako urico, ki jo lahko prespim – podnevi in ponoči.

Ker pa se bojim, da ne bi preveč življenja odteklo mimo mene, se vsaj na kratko oglašam s tem zapisom … Hvala za potrpežljivo čakanje čez poletje – res je bilo toliko življenja, da sem komaj preživel …

V četrtek zvečer me je Janez peljal na Homec – dragi klanovci, žal res nisem zmogel biti z vami, pa čeprav vas imam iz srca rad. Včasih celo ljubezen ne zmore več prepričati telesa naj vztraja …
Ko smo se peljali skozi Vodice, me je osrečil preprost prizor:
Očka, kar nekaj mlajši od mene, je neizmerno užival, ko je gledal svojo hčerkico in njenega mlajšega bratca, kako navdušeno skačeta po veliki luži. Je res, kar vidim?! Kaj res še obstajajo starši, ki svojim otrokom pustijo skakati po lužah in hkrati neizmerno uživajo, ko jih občudujejo!!! Potem pa res ni vse na tem svetu tako črno, kot pravijo …

Bravo, neznani očka! Hvala, deklica in deček!
Ker sem vas videl, vem, da bom tudi sam še kdaj skočil v kakšno lužo – in vem, Očka, da boš silno užival, ko me boš gledal tako sveto otroškega.

Bodi dobro – v Gospodu, seveda!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za otrok v luži

CIRILU …

Danes, 24. 8. 2018

Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice,
ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo.
Najti pa jo mora vsak sam.
Moraš vedeti, kaj si in kakšen si.

Ciril, hvala za te besede in mnoge druge, zaradi katerih je ta naš svet bolj živ, bolj svetel …
Tvoje neutrudno iskanje, tvoja hoja za srcem, tvoj pogum biti živ … Hvala za tvoj dar, brat Ciril.

Sedaj sva v Kristusu še bolj eno!

tvoj brat Jaro

https://www.mladina.si/media/www/slike.old/mladina/zlobec6.jpg        Rezultat iskanja slik za ciril zlobec