Moja oddaljenost in Tvoja bližina

Preden grem spat – četrtek, 16. 5. 2019

Naj bo vedno in povsod hvaljen naš Gospod Jezus Kristus!

(… zakaj takšen “bombastičen” uvod … ker v tem večeru resnično verujem, da je Gospod Jezus živ …)

Včeraj sem šel spat žalosten in obtežen…
Z bratom, s katerim že skoraj dve leti živiva v istem samostanu in se skoraj vsak dan srečujeva pri molitvi in obedih, sva se ob enajstih zvečera srečala v kuhinji: pozdravila sva se in nato več kot deset minut stala kakšna dva metra narazen ne da bi spregovorila eno samo besedo … nič si nisva imela povedati … zid molka je jasno govoril o oddaljenosti najihnih src … in če bližina zdravi in opogumlja, oddaljenost obteži in rani …
Ni mi vseeno! Ni mi vseeno!

Zato sem ti ta večer resnično hvaležen, Jezus, ker si v meni prebudil vero v moč svoje ljubezni … ti zmoreš, ti hočeš, ti boš … vstopil v ta najin molk in s svojim svetim križem premostil prepade in razdalje med nama … verujem! verujem!! verujem!!!

Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za cold distance and god's love

POVEJ Z BLIŽINO

Včeraj …
(danes je torek, 14. 5.  2019)


“Povej z bližino” sem prebral na velike plakatu v Kranju.
Gre za plakat enega izmed ponudnikov mobilne telefonije.

Bližina? Ja bližina resnično glasno govori … Če mi, hiteči moderni ljudje, res česa potrebujemo je, da se nekdo ustavi ob nas in nam prisluhne, nas začuti, se nam približa … (Hvala Stanka, Katja in Tomaž, ker ste v nedeljo po končani maši pristopili k meni in me vprašali, če sem dobro. Vem, da to ni bilo vprašanje kar tako … k meni ste prišli, ker ste začutili, da nisem tak kot običajno. In res sem bil jezen, razočaran, zafrustriran … Hvala, ker ste mi z bližino povedali, da me imate radi …)

… spet smo v Kranju.
Le kakšno urico pred srečanjem s plakatom “Povej z bližino”, sem na oglasnem zaslonu – ja, tudi te agresivne oglaševalske prijeme lahko ti, Gospod, uporabič, da zganeš srce – prebral, da več kot polovica prebivalcev našega čudovitega planeta ni še nikoli opravila telefonskega klica!!!

Torej – vsaj kar se njih tiče – bližina, ki jo ponuja dotični operater, odpade …
In kako sem jim kljub temu lahko blizu?
Kako sem lahko blizu tebi, ki bereš ta zapis, in vsem, ki jih srečujem …
O, Gospod Jezus, nauči me živeti Bližino!

V Kristusu – ti želim biti blizu!

brat Jaro

https://1301.nccdn.net/4_4/000/000/502/f0c/Jerebic_-_Blizina_osrecuje_naslovnica.jpg

Neža in 21 pajčevin

… to je darilo, ki si mi ga ti, Vseljubeči, podaril v današnjem jutru.

Neža je deklica, ki bo čez 10 dni šla k prvem obhajilu.
Opazil sem jo na drugi strani ceste, ko sem hitel proti avtobusnem postajališču. Tudi ona je – s svojimi drobnimi koraki – hitela, da bi na postajališče prišla prej kot jaz. Tako sveto otroško tekmo sva se šla …
In ko sem stal na postajališču, blažen med množico osnovnošolcev, je Neža – res je pogumna – sama pristopila k meni. Predstavila sva se in povedala mi je, da me je že večkrat videla v tisti cerkvi v Škofji Loki … In potem je naštela s kom vse prihaja k maši. In potem je pripeljam moj avtobus …

Dobre pol ure prej, ko sem prišel do samostana sester uršulink, pa mi je pogled pritegnila s kapljicami okrašena pajčevina na železnih vratih … Ustavil sem se in kmalu odkril, da ta nežna mojstrovina ni edina … Prav blizu je bila še ena, pa še ena in še ena … V minuti sem naštel 21 pajčevin, ki so kot okras, lepši od ogrlic z biseri, zaljšale ograjo ob samostanu. Uff, to je pa moj osebni rekord! Še nikoli nisem opazil toliko pajčevin …

Samo ustaviti sem se moral … Za minuto, dve … in vse je postalo povsem drugačno …

O da bi nam večkrat uspelo stopiti na pot in vidnega k nevidnemu …

Hvaljen Jezus!
brat Jaro

Natipkano v petkovem jutru, 10. 5. 2019

Rezultat iskanja slik za pajčevina

NAJLEPŠI POČEPI V VESOLJU

Ponedeljekovo jutro – delno do pretežno zaspano, 6. 5. 2019

Hvaljen Jezus, naš od mrtvih vstali Gospod!

(Tole se je dogajalo v petek …)

Sedim v naslonjaču v dnevni sobi, v kateri sem leta in leta gledal v televizijo in srkal vase različne uspehe športnikov, dosežke raziskovalcev, novice iz širnega sveta in bolj ali manj primerne vsebine nikdar prešteti filmov …

Sedim … in gledam …
A tokrat moj pogled ni usmerjen v brezčutni ekran, ampak se pred mojimi očmi dogajajo nejlepši počepi v vesolju!
Najlepši počepi v vesolju???
Ja. Nisem se zmotil … tudi en čisto navaden počep je lahko najlepši, če je narejen v ljubezni …

Gledam … oči vidijo počepe … srce okuša ljubezen …

Gledam svojega mlajšega brata Grega.
V rokah drži dvomesečno dete – svojega težko pričakovanega prvorojenca Luka.
In dela počepe, ker se tako Luka najhitreje umiri in zaspi …

Je sploh možno videti kaj lepšega?!

brat Jaro

Povezana slika

IGRA O P. ROMUALDU – DUHOVITA IN DUHOVNA “UŽIVANCIJA”

Pišem danes (23. 4.), zgodilo pa se je včeraj …

In kaj se je pravzaprav zgodilo?!

Premierna uprizoritev igre o p. Romualdu Marušiču, avtorju Škofjeloškega pasijona …
Pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem (šprical sem vse vaje, čeprav smo bili bratje vključeni kot statisti), a sem vedel, da je iz srca Bernarde Žumer zanesljivo privrelo nekaj lepega, globokega, svetega … Bernardo vendarle poznam!
Nisem bil razočaran, prav nasprotno … prevzet sem bil! Kako tekoče in nežno se v igri prepletata humorno in sveto. Spomnil sem se na stil p. Rupnika, ki z dovtipnimi šalami sprosti srce in ga takoj zatem popelje v globine Božje ljubezni. Draga Bernarda, tebi je – s pomočjo igralcev, seveda – uspelo nekaj podobnega. Užival sem! Nasmejal sem se in hkrati v živo okušal bolečino Gospoda Jezusa zaradi mojih grehov… Saj je p. Romuald prav s tem namenom napisal Pasijon, kajne?
In ta širina … Nikdar nisem pomislil, da so soupadala nastanek pasijona v Škofji Loki in tolminski punt. O, kako me je pretresel krik p. Romualda: “Moj Bog, v kakšnih časih živimo …!!!” In njegova molitev je bila tudi moja molitev in jok Marije Magdalene je bil moj jok … Hvala! Bernarda, Jure, Petra, Sonja, … Bog vas blagoslovi!

Hvala tudi tebi, brat Jožko!
Ob tebi in zaradi tebe se v našem samostanu dogajajo velike stvari … predvsem pa se srečuje veliko dobrih ljudi!

Hvala tebi, Jezus, da po svojem Svetem Duhu v nas živiš Očetovo ljubezen!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za atrij kapucinskega samostana

KRETENI ŽAL ŠE NISO IZUMRLI

Danes, na god sv. Jurija, 23. 4. 2019 ob 13.16

Hvaljen Jezus, alelujaaaa!

Dragi/a sopotnik/ca, ja vem, tale naslov pač nič ne diši po novem človeku v Kristusu … a moram se tudi z zapisom odzvati na današnji obisk ene izmed trgovin …
Nič hudega sluteč sem se postavil v vrsto pri blagajni in čakal, da pridem na vrsto.
Pozornost mi je pritegnil visok, precej krepak moški, ki je precej na glas spraševal prodajalko, kje lahko naroči nek izdelek. Pojma nimam, kaj je v bistvu želel kupiti in to me sploh ni zanimalo … Vznemiril pa me je način, na katerega se je pogovarjal s prodajalkama – tisti za našo blagajno je priskočila na pomoč še sodelavka iz sosednje vrste … obnašal se je vzvišeno, arogantno, agresivno … Ufff …
Zdelo se mi je, da gospe prodajalke vidi zgolj kot orodje za izvedbo svojega nakupa in da je popolnoma spregledal, da pred njim stojita dve živi osebi, ki se mu na vso moč trudita pomagati. Ja, res je, kot pravi p. Rupnik, da človek postane oseba šele na poti k drugemu … prej je samo en ubog, vase zaprt posameznik. In res je, da nas mogotci tega sveta hočejo napraviti za čim lažje vodljive posameznike, da bi bili čim boljši potrošniki … No, zdi se mi, da jim je v tem primeru kar dobro uspelo …
Gospe, ženski, osebi, sestri … ki sta po poklicu prodajalki, sta kljub nespoštljivosti gospoda posameznika ostali mirni in ustrežljivi. Ena je na njegovo pripombo, da mu je neka druga prodajalka rekla, da lahko to uredi na blagajni, skušala pomagati z vprašanjem: “Katera prodajalka pa je to bila? Tista s čopom?”
“Ženska kot ženska …” je butnil moški in si s tem prislužil omembo na tem blogu.
Ženska kot ženska?! Halo! Kdo pa ste, (dragi) gospod, da lahko takole vzvišeno gledate na druge …
Res sem bil jezen nanj …
In občudoval sem prodajalki in se zahvaljujem Bogu zanju in za vse, ki morajo iz dneva v dan prenašati izpade raznih slabovoljnežev, napihnjencev, utrujencev, nepremišljencev, ranjencev, neodrešencev … Ma, (dragi moji) saj so vendar tudi prodajalke ljudje! In to dobri, potrpežljivi, ustrežljivi ljudje … ki pa se vse prepogosto znajdejo med kladivom in nakovalom v tej hrupni, zatohli kovačnici, ki se ji reče “biznis”.

Moški je končno odšel …
In ko sem prišel na vrsto, se nisem mogel zadržati … hotel sem prodajalki pokazati, da sem slišal … in da mi ni vseeno …
“Sem pa mislil, da so kreteni že izumrli,” sem ji rekel polglasno.
Nasmehnila se je …

V Kristusu
brat Jaro

Povezana slika

Moj Bog, moj Bog, zakaj si to dopustil …

Jutranji pogled na pretekle dni, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus ter mir in vse dobro v Gospodu!

Katedrala Notre dame gori …
In jaz se sprašujem zakaj … Gospod, zakaj si to dopustil?

Morda pa so bili plameni v tej veličastni priči moči človeškega duha, ko se odpre tvojemu Svetemu Duhu, res potrebni, da se ves svet zave, da potrebuje Jezusa Kristusa.
Vse preveč cerkva po “krščanski” Evropi je postalo zgolj priča močne vere naših prednikov in kraj občudovanja kulturnih stvaritev. Vse prevečkrat sem se tudi sam ob obisku cerkva počutil samo še eden izmed tisočev turistov, ki občudujejo lepoto stvari, ne vidijo pa lepote tistega, ki so mu posvečene.
Morda, pravim morda, pa so bili plameni v Notre dame potrebni, da ponovno zagori ogenj v svetiščih naših src. Da se Evropa zave, da ni dovolj občudovati dosežkov naših prednikov in da ni dovolj ponovno iskati krščanske vrednote. Evropa, svet, ti in jaz potrebujemo Kristusa! Nič manj!
In če potrebujemo šok terapijo, da se zbudimo iz otopelosti, v katero nas je zapeljalo izobilje, naj gorijo katedrale ena za drugo … vse dokler ne zagori ogenj Duha v srcih!

In naj s teboj delim še eno predrzno misel … Lepo, da se je ob požaru v Notre dame prebudilo toliko src in je mnogo ljudi obljubilo velike vsote denarja za obnovo. Saj gre vendar za biser svetovnega formata. A gre vendar samo za kamen … Resda čudovito oblikovan, a vendar samo kamen … In kje so vsa ta silna finančna sredstva, ko kličejo naši sestradani bratje in sestre po svetu?! Kje smo, ko je treba njim odpreti srce … in posledično tudi denarnice?!
V razmislek ti ponujam nekaj misli velikana katoliške vere sv. Janeza Zlatoustega. Takole pravi v govoru o Matejevem evangeliju:
Ko krasiš svetišče, ne pozabljaj bratov v stiski
Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote. Tisti, ki je rekel: To je moje telo, je potrdil resnično dejstvo. Rekel pa je tudi: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. In: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa.
Učimo se torej tako misliti in častiti Kristusa, kot on želi. Najbolj nekoga počastimo, če mu storimo, kar želi, ne pa če delamo po svojih mislih. Tudi Peter je mislil, da ga bo počastil s tem, če mu bo branil umivati njegove noge. Toda pri tem ni šlo za čast, ampak za nekaj drugega. Tako mu tudi ti izkaži tako čast, kot jo je sam zapovedal, in naj bodo reveži deležni tvojega bogastva. Bog ne potrebuje zlatih posod, ampak zlatih duš.
S tem ne mislim prepovedati cerkvi dajati darove. Pravim le, da obenem in pred tem dajajte vbogajme. Ljubi so Bogu darovi, še ljubša pa mu je miloščina. Rad sprejema Bog darove; še rajši pa vidi, če dajete miloščino. V prvem primeru ima korist samo tisti, ki daje, v drugem pa tudi tisti, ki sprejema. Tam je lahko to le prilika za bahanje, tu pa pomeni izkazovanje miloščine in dobrote.
Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz izobilja okrasi njegovo mizo. Ali mu boš podaril zlat kelih, ne boš pa mu dal piti kozarca vode? Čemu krasiti njegov oltar z zlatimi zavesami; če mu ne daš potrebne obleke? Kakšno korist to prinaša? Povej mi: Ako bi videl nekoga, ki bi bil lačen, pa bi se za to ne zmenil, ali misliš, da se ti bo zahvalil, ko boš krasil njegovo mizo z zlatom, se mar ne bo razjezil nate? In če bi videl nekoga pokritega s cunjami in od mraza trepetati, pa ga ne bi oblekel in bi mu postavil zlat steber ter rekel, da se mu klanjaš, mar se ne bi obrnil proč, užaljen, da se norčuješ iz njega?
Tako se godi Kristusu, ko hodi okrog in blodi in morda roma, pa ne ve, kje bi prenočil. Namesto da bi ga sprejel v popotniku, krasiš stene, stebre in zidove svetišča in kupuješ zlate verižice za svetilke, ne greš ga pa obiskat, ko je uklenjen v ječi. Tega seveda ne govorim zato, ker bi ti branil skrbeti za krašenje, ne, ampak zato, da poskrbiš za eno in drugo. Predvsem pa poskrbi za to drugo. Nikoli niso obsodili koga, ki ni sodeloval pri krašenju in lepšanju svetišča, kdor pa se ne meni za reveža, je na poti v pekel, v večni ogenj in v trpljenje s pogubljenimi. Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše božje svetišče kakor cerkev.”

Da bi živeli vero, da bi ljubili na Kristusov način in v njegovi moči …

brat Jaro

https://www.protestantedigital.com/upload/imagenes/61805_B_17-08-13-23-49-24.jpeg?5675

 

SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ NA NEBO

Bolj ali manj zgodnje jutro velikega četrtka, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Naslov zapisa sem si tokrat sposodil v Piranskih solinah.
Na ta domiselen način vabijo obiskovalce in kupce, naj se podajo v okušanje skrivnosti pridobivanja soli in njenega uživanja.
No, ko smo že pri uživanju … v torek sem res užival, ko sem lahko ves dan z bratom Gregom, sestro Renato in njeno družino ter sestrično Snežano ter njenim sinom Andrijo, ki živita v Nišu in sta prvič po dolgih letih obiskala Slovenijo, preživel ob slovenskem morju. Tako preprosto, sproščeno, osrečujoče smo se sprehajali po solinah, uživali v ravnoprav močnem aprilskem soncu in srkali bližino drug drugega … Zaradi takih dni se pa splača živeti!
A ta domiselni slogan Piranskih solin (Sol je morje, ki ni moglo nazaj v nebo) mi v srcu prebuja še en drug spomin. Spomin na Jezusove besede: “Vi ste sol zemlje…” In mi omogoča, da jih doživim na novo, sveže, globlje …
Če je namreč sol morje, ki ni moglo nazaj v nebo, nas prav hrepenenje po povratku v nebo, domov v Očetovo hišo, dela za sol zemlje. Sonce Božje ljubezni nas prebuja v hrepenenje in nam daje okus, s katerim lahko zaznamujemo ves svet. Če ne hrepenimo – kar mnogokrat tudi boli – če svoje življenje zlijemo s tem svetom in pozabimo, da smo poklicani za več kot lahko nudi ta svet: za večno srečo, potem nismo več sol in nimamo drugim ničesar več dati.
Ja, hrepenenje po nebu, nebesih, domu, Očetu nas napravlja za sol sveta. Zato nikoli, nikoli ne prodajva hrepenenja, dragi/a bralec/ka! HREPENENJE NI NA PRODAJ!

Objem v Kristusu!

brat Jaro

P. S. Danes bo moja mami operirana na kolku, mož prijateljice Ane pa bo imel zahtevne preiskave. Podpri ju, prosim, z molitvijo! Hvala!

Rezultat iskanja slik za sol je morje ki ni moglo nazaj na nebo

ZVEZDNATO NEBO NAD CERKNIM

Nedelja, 31. 3. 2019 ob 22.22

Naj bo hvaljeno sveto, močno ime Jezus!

… pred 20-imi inutami mi je brat Marko na mizo v moji sobi postavil pločevinko brezalkoholnega piva. Hvala, dragi brat, za ta konkretni izraz ljubezni … V veselje mi je, da lahko kot misijonarja skupaj oznanjava Očetovo ljubezen v Kristusu v cerkljanski župniji.
… usedel sem se na veliko teraso pred mojo sobo in se zazrl v nebo. Veliki voz se je tiho bohotil nad mano, zaslutil sem globino noči in toplino zvezdnatih lučk, ki so v resnici ogromna sonca nekje nepredstavljivo daaaaleč …
… in počutil sem se majhnega, čisto majhnega, a mirno srečnega, da sem in da lahko živim ta večer.
… odprem pločevinko … to je bilo najbolj zveneče odpiranje v mojem življenju … pok pločevine odmeva v nočno tišino … nekako sveto, skoraj bogoslužno ponesem kovino k ustom in pustim, da vsebina teče …
… na moji levi visoko zidovje cerkve sv. Ane, pred menoj, tam čez cesto, osvetljen napis na baru Gabrijel, ki pa mu je črka “j” kdo ve kdaj in kdo ve zakaj odpadla, na desni blok, ki počasi tone v spanec: le še dve stanovanji sta še razsvetljeni in za zavesami se nekdo premika … O ljubo Cerkno, greš že spat?
… sam sem utrujen od vsega lepega v današnjem dnevu, a nekaj udarcev po tipkovnici še zmorem. Duh mi pravi, da je prav, da napišem vsaj nekaj vrstic o Očkovi ljubezni, ki jo je izlil v ta dan …
… nagnem pivo in oči spet pobožajo veliki voz …
Srce pa mi božajo utrinki dneva, od katerega se poslavljam: pričevanje s. Anje, slavljenje skupine Svetnik, navdušenje otrok in njihovih staršev, močan objem gospe iz Kranja, utrujeni birmanci in požrtvovalni skavtski voditelji, Katja, Sara, Mihej, Jernej, Bogdan, Matej, Marija, Marjanove besede, lepote Novakov, Pogum, plesoča deklica, roke dvignjene v blagoslov, mož s pivom na drugi strani ceste … Življenje! Lepo, skrivnostno, težko, sveto … Nočem stopiti s križa …

Le eno mi v tem trenutku teži srce: da sem o bratu, ki me ima rad, spregovoril besede brez ljubezni. Gospod, ti veš …

Dobra noc!
(s. Anja jez nami …)

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za cerkno

Najlepši 13. marec v mojem življenju …

Četrtek, 14. marec 2019

Hvaljen Jezus v vsakem dnevu, ki mi je podarjen!

V življenju sem preživel že 50 13. marcev, letošnji mi je posebej dragocen!
Vsak 13. marec mi je dragocen, ker je to rojstni dan moje mami Olge. Ona ne samo, da me je rodila, ampak sem ob njej od otroštva dalje od blizu okušal, kaj pomeni darovati življenje za druge. Mami, vem, da si veliko trpela, a naj ti Renatino, Gregovo in moje življenje, vedno znova kaže, da je bilo tvoje trpljenje rodovitno, blagoslovljeno …
Rad te objamem in rad ti kaj napišem, a je vse skupaj bolj eno siromašno jecljanje otroka, ki bi rad razločno rekel: “Rad te imam!” Pri tebi se res čutim doma – zato ni čudno, da sem se v trtjem letniku teološkega študija, ko sem se znašel v veliki stiski, zatekel k tebi … Eden od bratov me je vprašal: “Kako to da si šel domov in ne v kakšen drug samostan?” Odgovoril sem mu: “Vedel sem, da bom doma sprejet in varen …”

No, letošnji 13. marec pa je bil svetel, nežen in svet tudi zato, ker sem prvič v živo videl Luka. Drobcen, nebogljen, a miren je spal v posteljici in potiho sem se ga dotaknil in ga nežno pokrižal na čelu … in sem kar obsedel in ostrmel … kar gledal in gledal sem in vse je bilo popolno …

Skoraj popolno je bilo tudi popoldne:
ob jezeru s pogledom na otok, pred mano brezalkoholno pivo, pol metra od mene vrabček na ograji, v ozadju prijetna glasba in v mojih rokah knjiga Erlinga Kaggeja Tišina v času hrupa. To je knjiga polna življenja … Če je ne boš vsaj enkrat v življenju vzel v roke, se boš oropal čudovitega popotovanja s človekom, ki je prvi v zgodovini stal na vseh treh skrajnih točkah zemeljske oble: Everestu, južnem in severnem tečaju. Verjemi, …
In Sveti Duh me je spomnil na Nino, ki jo je moj sms ujel na Portugalskem.
In bilo je popolno – vse, razen cene piva: brezalkoholni Erdinger na dotični lokaciji na Bledu stane 5,5 evra!!!

No, bilo je smiselno – pa čeprav sem manjši brat in Gorenc!

V Kristusu
brat Jaro

Rezultat iskanja slik za tišina v času hrupa kagge