Torek, 28. 5. 2019 – drugi izmed prošnjih dni za blagoslov dela in varstvo pred naravnimi nesrečami
Hvaljen Jezus, živa priča Očetove ljubezni!
Pišem v Kančevcih, kamor sem se umaknil za nekaj dni: pripravljam duhovne vaje za naše brate. Naj ti prišepnem naslov: Oče – Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost…
Hvaležno se oziram nazaj na soboto, ko sem bil resnično blagoslovljen kot duhovni spremljevalec romarjev v Padovo. 110 nas je bilo – večinoma mlajši odrasli, potem pa še nekaj nas “ta starih”. Robert (če ga ne poznaš, naj ti zaupam, da je prav on gonilna sila srečevanja mlajših odraslih na Kaprijah in vsepovsod drugod …), čudovito si vse skupaj organiziral! Posebej sem ti bil hvaležen, ker se nam v Padovi ni nikamor mudilo, ker smo imeli res dovolj časa za vse: molitev, klepet, kosilo, ogled … Uživancija!
In tako, v sproščenem vzdušju, se tudi GOSPOD BOG zelo dobro počuti in se zato pogosto odloči, da nam svoje veselje pokaže s kakšnim čudežem …
Padova je čudežev že navajena – tistih Antonovih in Leopoldovih in mnogih drugih vmes.
Sam pa sem se resnično čudil, ko sem jim bil priča …
Najprej naj ti povem o čudežu, ki se pa res lahko zgodi samo v Italiji. Sredi Padove, povsem blizu staremu delu mesta, stoji prijetna pivnica z izvrstno izbiro piv iz raznih evropskih dežel. Ja, tudi belgijska piva imajo – celo St. Bernardus-a in Westmalle sem videl na polici … In to niti ni čudež … Čudežno je to, da je bila ta pivnica tisto uro, ko sva se s prijateljico usedla za mizo, popolnoma prazna!!! Eno uro ni bilo nobenega gosta?! To se pa res lahko zgodi samo v Italiji!!!
No, veliko globlji in lepši čudež se je zgodil, ko sva se z ljubo grešno dušo usedla za mizo. Duh naju je vodil v globine življenja, skozi strašljive temine in upanja polna hrepenenja. Tako majhen sem bil in ti tako zelo lepa v svoji krhkosti! Hvala! Ne bom pozabil … in ne bom obupal nad vama … vsaj to sem dolžen nebesom …
Dvignil sem roko v tvojem imenu, Gospod Jezus, in že drvel dalje … V cerkvi sv. Justine – prvič sem bil v njej – sem bil priča še enemu čudežu ljubezni: zaroki. O hvala vama, draga prijatelja, da sta me videla primernega biti ob vama v teh svetih trenutkih … Sam bi se nikdar ne upal približati presvetemu vajinih prepletenih življenj …
O Gospod, vem, da mi daješ okušati vse to bogastvo, da bi končno tudi sam prepustil krmilo življenja tvojim prebodenim rokam… Ne morem, da ne bi priznal, da je tvoja ljubezen veliko bolj nora, predrzna, neulovljiva in nedojemljiva kot vseh sedem sekstiljonov zvezd vesolja … In kje sem jaz? Vsak moj dih, vsak moj utrip, vsaka moja misel – v tebi, Očka!
Moje srce se je umirilo … in z njim se počasi umirjam tudi jaz …
… v Kristusu, seveda!
brat Jaro
