PRIDE ČAS …

… ko je potrebno umolknit:
da bi se beseda poglobila,
da bi spet iz srca privrela,
da bi srce nagovorila,
da bi smisel imela,
da bi življenje nosila
in veselje rodila …

Včasih … pogosto … zelo pogosto … čeprav ne vedno …
… je potrebno umolknit!

V Kristusu
brat Jaro


Opomba: Molk konkretno pomeni, da vsaj do 1. 1. 2020 ne bom pisal na blog. Ta opomba je izraz mojega spoštovanja do vseh vas, ki me spremljate – da ne bi po nepotrebnem preverjali, če je kaj “novega”. Bog vas blagoslovi po Mariji!

SO DNEVI, KI SO RES …

ČRNI DNEVI …
čeprav nosijo povsem vsakdanja imena sobota … ponedeljek … sreda …
In najbolj črno ni nebo ali novice v črni kroniki ali pritoževanje nezadovoljnega brata …
Črnina, ki boli, je v mojem srcu, ker ne zmorem ljubiti …
Ker ne morem izstopiti … iz vrtenja okrog lastnega popka … in se zazreti v lepoto Njegovih in tvojih oči … in leteti … ne zgolj kot kokoš meter, dva ali tri … ampak resnično leteti … kot orel, ki ga nosi veter Duha ljubezni …
Vem, ustvaril si me kot orla!
In ne razumem se … kako to, da še vedno živim kot kokoš?!


OPOMBA: v soboto sem govoril slabe stvari o br. Mihu: ker me je strah in me boli, da se najin odnos že dve leti ne ogreje … v ponedeljek sem v zelo grobem elektronskem sporočilu izlil svoj gnev, razočaranje, neuresničena pričakovanja in ponižanja na br. Vlada … in ne počutim se dobro!!!
In Grega, hvala, ker si mi, kljub svojim stiskam, prisluhnil … Res je: “Človek, ki goji zamero je kot nekdo, ki sam spije strup in pričakuje, da bo drugi umrl”.

Hvala – v upanju, da bo Božja ljubezen zmagala tudi v meni!

brat Jaro

BRATE IŠČEM
Gospod, vodi me, da ne zaidem …
… v močvirje …
obtoževanja, samopomilovanja, negodovanja, pritoževanja …
… v živi pesek …
govorjenja za hrbtom …
… v žgočo puščavo
pretrganih odnosov …

Gospod, naj nikdar ne neham iskati!
Pa kaj,
če bodo moji podplati krvavi,
moje noge razpraskane,
moje roke umazane
in
moje oči otekle
od solz bolečine in razočaranja.

Samo,
da mi srce ne neha hrepeneti,
Gospod …
Ne dovoli mi umreti
v tistem hladno-varnem gradu
z imenom: JAZ.

Brate iščem, Gospod,
ker Ti neutrudno
IŠČEŠ MENE!

Sv. Gregor Veliki pravi …

“Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje.

Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti.
Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti?
Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.”

… in kdo sem jaz, da ne bi poslušal njegovih besed?!

brat Jaro

MOJ MOLK

“Govori samo takrat, ko tvoj govor pove več kot tvoj molk.”
(sv. Gregor Nacianški)

MOJ MOLK
Ker hrepenim, a ne živim …
Ker ne živim, a govorim …
Ker govorim, a se slepim …
Ker se slepim, a rad blestim …
Ker rad blestim, a se bojim …
Ker se bojim, da nisem z Njim …
… bom umolknil vse do dne,
ko bodo moje besede v Njem
spet oživele.

Zaljubljeni v življenje

Sobotni večer, 27. 7. 2019 – več kot mesec dni po zadnjem zapisu na tem blogu

Hvaljen Jezus, nežni Ljubimec naših duš!

Nisem mislil, res nisem mislil, sploh nisem mislil … da se bom v tem večeru še enkrat usedel za računalnik in pisal te misli na blogu …
Pred eno uro sem se namreč po čudovitem srečanju z Darkom, mojim pravoslavnim prijateljem, s katerim ob vsakem srečanju pustiva, da govori Sveti Duh, usede pred televizijo. Nekaj minut sem gledal zanimiv film o balerinah, a me je duh radovednosti – v tem primeru sem prepričan, da je bil za njim Bog Sveti Duh sam – gnal, naj pogledam kaj predvajajo še na drugih programih … Samo enkrat sem pritisnil gumb in vedel sem, zakaj sem ob tej uri, na tem mestu in na drugem programu RTV Slovenije!

Sara, Bojan, tako lepo vaju je bilo videti, slišati – Sara, Bojan je dobro rekel, da s tem, kar smo, tako glasno kričimo, da izgovorjene besede sploh niso najpomembnejše (Bojan, ne zameri, če sem malce predrugačil …) – in v mojem srcu je na ozadju hvaležnosti zazvenela beseda, ki si jo izrekla ti, moja draga prijateljica, v najinem srečanju popoldne: OBČUDOVANJE!

Kako nežno-močno (ta besedna zveza mi je vedno bolj všeč, ker po moje odlično opiše Božji način vstopanja v naša življenja) božajoče se je razlival vajin mir name … Milost, ja milost je prava beseda, Zvezdana … nezaslužen dar Boga, ki naredi vse, da bi končno spoznali, kako dragoceni, lepi in ljubljeni smo! In naš Očka, nas včasih z razboljeno-ljubečim srcem pošlje celo skozi trpljenje, če je to za nas rešitev… Tako kot Jezusa, svojega Sina in našega Odrešenika …

Sara, hvala, ker pričuješ, da trpljenje ni prekletstvo, če ga živiš v Ljubezni!
Bojan, hvala, ker nisi pobegnil pred trpljenjem ljubljene žene ali pa se skril v delo, hobije ali tisoč “navidezsilapomembnih” opravkov!

In hvala, tebi Očka, ker si v tem mojem oz. tvojem-mojem dnevu tako nežno-močno dihal (to je pa tvoj izraz, Darja) življenje! Verjetno je prav tale trenutek pravi, da napišem Besedo iz 11. poglavja Knjige modrosti, ki me vedno znova navduši: “Toda ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.”

In ob ljudeh kot sta vidva, Sara in Bojan, pa ti Darko, in ti Tadeja, in vidva Vojko in Senja, in ti br. Miha in ti, ki si upaš hrepeneti, čeprav boli, sem se danes ponovno zaljubil v življenje … Ker ste vi mojemu srcu jasno pokazali, da je sveti trojček HREPENENJE – TRPLJENJE – ŽIVLJENJE edina pot, po kateri hočem hoditi …

V Kristusu
brat Jaro

Rezultat iskanja slik za sara doljak

O, ljubi Abraham, koga vse si pripeljal s seboj …

Sreda, 19. 6. 2019 – dan, ko je vse drugače …

Včeraj sem srečal Abrahama … a ni prišel sam …
Na moje srečanje z njim so gosti začeli prihajati že v nedeljo in potem kar ni bilo konca sprevodu tistih, ki ste mi pokazali, da me imate radi … Hvala!
Vseh sicer ne bom mogel omeniti po imenih, a prav vsake besede, pogleda, spomina in molitve sem iz srca vesel. Hvaležen sem, da ste z menoj na poti Domov!
Nekatere med vami pa vendarle želim posebej omeniti …

Naj začnem pri tebi, mami … kako zelo lepo je, da si z Gregom, Biljano in Lukom prišla k nam v Škofjo Loko in da sva bila lahko skupaj v Kristusu pri evharistiji. Naj ti v hvaležno zahvalo še enkrat zapišem to, kar sem ti izrekel med mašo:
IZ LJUBEZNI SI ME RODILA. V KRSTU SI ME UMILA. V OTROŠTVU SE ZAME BORILA. V MLADOSTI ME UMIRILA. ODRASLEGA ME BLAGOSLOVILA. Mami, hvala!
Grega, lepo je biti tvoj brat. Vedno znova okušam, da me imaš rad!
In vi, dragi bratje, hvala, da me iz dneva v dan sprejemate, podpirate, dvigate, prenašate, iščete … Kako velik dar je, da sem lahko praznoval z vami!
Dragi Kaprijci, lepo presenečenje ste mi pripravili … še posebej, ker ste želeli, da najprej praznujemo pri oltarju. In de luxe blejski tarok je biser … Dragoceni ste mi!
In prišel je dan srečanja, mnogi srečanj in Srečanja!
Ob vseh voščilih, darilih, SMSih, stiskih rok … bi rad izpostavil nekaj oseb in verjetno še kakšno zraven …
Najprej vas, preizkušana sestra, ki me imate, kljub temu, da sem vas večkrat razočaral in tudi prizadel, še vedno radi …
Potem tebe, draga grešna duša, ki si me obdarila s pesnitvijo, prij…. in pivom, ki mu ni enakega …
In tebe, Eva, ki si iz srca izlila pesem prav zame in me spravila v prijetno zadrego.
In tebe, Jožko, ki si mi ponovno dokazal svojo ljubezen – lepo te je bilo videti, kako uživaš, ko praznujem …
In vaju, Gal in Severa – niti sanjati ne bi mogel, da bo naše srečanje tako nežno lepo, globoko in bogato. Najino srečanje po zadnji pesmi, Severa, je bilo ena najlepših stvari v mojem dosedanjem življenju. Sedaj vem skrivnost tvoje lepote …
In tebe, Matej, ki si mi v srcu prebral srečo in mi zaželel, da bi bil še naslednjih petdeset let tako srečen …
In tebe … ja, prav tebe … ne glej naokrog, ne išči drugega … tebe mislim in se ti zahvaljujem, da bereš moje življenje in me blagoslavljaš!

Kontra … v Kristusu, seveda!

brat Jaro (še vedno in vedno bolj živ …)

Asiški objemi

Malo nad Assisijem, 15. 6. ob 5.40 – na dan ko je Tonček dopolni 50 let

Rezultat iskanja slik za assisi

SAN DAMIANO

“Gledam Jezusa na križu pri San Damianu in te vidim, Očka, čeprav te ne vidim!!!
Tvoj sem …
TVoje oči ima …
Tvoje nežno-močne, v objem razširjene roke …
Tvoja kri teče iz njegovih rok …
Kako prav je rekel tvoj Sin:
‘Kdor vidi mene, vidi Očeta’
Vidim te …”

“Frančišek, opazujem te …
Pravzaprav opazujem tvojo bronasto podobo,
a Duh mi omogoča videti prav tebe, brat!
Sediš v brezdelju, svetem brezdelju,
in pustiš Očku, da te miluje z žarki svojega Sonca,
da te boža s sapicami svojih vetrov,
da te pomirja z žvrgolenjem svojih ptic …
Tako miren in tako blagoslovljen si, dragi brat!
Samo si …
In brez da bi odprl usta ali oči,
brez da bi premaknil roko ali oblikoval misel …
samo si …
In nisem še okusil lepše hvalnice Bogu!
Samo sem …”

“Srce bije … Srce poje:
‘Biti!
Samo biti …
in se pustiti
ljubiti …'”

SANTA MARIA MAGGIORE – SVETIŠČE SLEČENJA

“Slekli so te, Jezus …
Ti sleci mene!
Sleci me oklepa starega človeka,
ki me sicer varuje pred bolečino,
a me onemogoča, da bi ljubil …
Vedno bolj se počutim kot pastir David,
ki so ga v boj proti Goljatu hoteli poslati
v kraljevem oklepu.
Pa še hoditi ni mogel …
Gospod, naj v zaupanju vate,
v tvojo sveto navzočnost,
nezaščiten, a mladostno gibljiv,
krenem v boj ljubezni!
Na življenje in smrt!
Saj si vendar ti moj ščit, kajne?!”

PORCIUNKULA

“Strah nas lahko razcefra …
če ni nikogar, ki bi nas objel!!!

O bratje, kako premalokrat vas objamem …
Ta objem s tega svetega kraja
pa vam zmorem dati:
Objemam te, Miha, trdni brat.
Objemam te, Jurij, iskreni brat.
Objemam te, Bernard, nežni brat.
Objemam te, Pavel, čisti brat.
Objemam te, Jožko, prosojni brat.

Prosim vas, objemite tudi vi mene, bratje.
Vsaj kda pa kdaj … da me
strah ne bo razcefral!”

RIVOTORTO

“‘Umiram!!!’

Sveti brat, slišal, sredi noči si slišal
krik brata v stiski in si se odzval …
Prosim te, očisti mi ušesa srca,
da bom tudi sam slišal:
krike, klice, vzdihe, šepetanje …
da bom videl:
preplašene poglede, kretnje zadrege,
izraze bolečine …
In da se bo moje srce zganilo še posebej odločno,
ko se bo med nas zavlekel strupeni hlad molka!!!
Hočem živeti!
Hočem živeti z vami, bratje!”

“Frančišek,
kako nežno in potrpežljivo si umival rane
bratu gobavcu!
Saj Oče ni mogel drugače, kot da je tvoj nežni dotik
uporabil kot izvir zdravja in miru!
Kako sveto se v nebesih veselita z materjo Terezijo ,
obkrožena s tisoči tistih, ki sta jim umivala rane
telesa, duše in duha.
Veselim se z vama
in vaju prosim, da me naučita
objeti in pobožati
gobavca v meni …”

Midva (On in jaz)

Tudi jaz si že znam sama obrisati ritko …

Assisi, 11. 6. 2019 – god sv. Barnaba, apostola

Sveto ime Jezus, naj bo hvaljeno od sončnega vzhoda do zahoda!

Hej … morda se ti tokratni naslov res zdi neprimeren in v tem času, ko se iz raznoraznih duhovniških skrivni omar valijo mrtvaki – kako tragično je vsako trpljenje povzročeno s strani tistih, ki so posvečeni za službo razodevanja Očetove ljubezni – celo pohujšljiv.
Ampak prav zato pišem!
Ker nočem, da bi me strah, da me bo kdo nekje, nekoč obtožil pedofilije, ohromil do te mere, da ne bom več normalen.
Pišem, ker vidim, da se vsesplošna bolečina ob primerih duhovniški zlorab otrok tudi v mojem srcu preobraža v strah … Strah pa ne sme biti glavni usmerjevalec naših dejanj …
Napisati hočem par vrstic o čudovitem dogodku v našem samostanu, o pikniku mladih družin iz ene izmed zakonskih skupin.
In prišel je trenutek, ko sem bil naprošen, da dvema deklicama pokažem, kje je stranišče. In ko smo prišli tja, so bila vrata enega izmed dveh stranišč že odprta in na školjki je že sedela tretja, malo večja deklica in zadovoljno opravljala potrebo. Ker sta bili ostali deklici premajhni, da bi prižgali luč v drugem stranišču, sem to storil jaz. In tako sem bil kar naenkrat sredi pogovora – pravzaprav so deklice pripovedovale meni… “Jaz sem pa že velika. Lahko sama prižgem luč. Pa tudi ritko si že sama obrišem …” “Tudi jaz si znam že sama obrisati ritko …”
Rekel boš: “Kako simpatično …” Ja, ampak mene je bilo skoraj groza … Kaj če bo kdo pomislil, da se družim na WC-ju s tremi deklicami zaradi nekih preverznih nagibov … uff … Priznam, kolikor je bilo mogoče hitro, sem se pobral proč … In to kljub temu, da se s starši že dolgo poznamo in da smo prijatelji … Strah je zmagal!

Da pa ne bi zmagal še drugič, pišem …

In molim za vse nas duhovnike, da bi nas Očetova ljubezen potešila in posvetila, da ne bi nikdar nikogar ogrožali – še posebej ne otrok!

V Kristusu

brat Jaro

 

O PADOVA, TI SVETO MESTO ČUDEŽEV!

Torek, 28. 5. 2019 – drugi izmed prošnjih dni za blagoslov dela in varstvo pred naravnimi nesrečami

Hvaljen Jezus, živa priča Očetove ljubezni!

Pišem v Kančevcih, kamor sem se umaknil za nekaj dni: pripravljam duhovne vaje za naše brate. Naj ti prišepnem naslov: Oče – Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost…

Hvaležno se oziram nazaj na soboto, ko sem bil resnično blagoslovljen kot duhovni spremljevalec romarjev v Padovo. 110 nas je bilo – večinoma mlajši odrasli, potem pa še nekaj nas “ta starih”. Robert (če ga ne poznaš, naj ti zaupam, da je prav on gonilna sila srečevanja mlajših odraslih na Kaprijah in vsepovsod drugod …), čudovito si vse skupaj organiziral! Posebej sem ti bil hvaležen, ker se nam v Padovi ni nikamor mudilo, ker smo imeli res dovolj časa za vse: molitev, klepet, kosilo, ogled … Uživancija!
In tako, v sproščenem vzdušju, se tudi GOSPOD BOG zelo dobro počuti in se zato pogosto odloči, da nam svoje veselje pokaže s kakšnim čudežem …
Padova je čudežev že navajena – tistih Antonovih in Leopoldovih in mnogih drugih vmes.
Sam pa sem se resnično čudil, ko sem jim bil priča …
Najprej naj ti povem o čudežu, ki se pa res lahko zgodi samo v Italiji. Sredi Padove, povsem blizu staremu delu mesta, stoji prijetna pivnica z izvrstno izbiro piv iz raznih evropskih dežel. Ja, tudi belgijska piva imajo – celo St. Bernardus-a in Westmalle sem videl na polici … In to niti ni čudež … Čudežno je to, da je bila ta pivnica tisto uro, ko sva se s prijateljico usedla za mizo, popolnoma prazna!!! Eno uro ni bilo nobenega gosta?! To se pa res lahko zgodi samo v Italiji!!!
No, veliko globlji in lepši čudež se je zgodil, ko sva se z ljubo grešno dušo usedla za mizo. Duh naju je vodil v globine življenja, skozi strašljive temine in upanja polna hrepenenja. Tako majhen sem bil in ti tako zelo lepa v svoji krhkosti! Hvala! Ne bom pozabil … in ne bom obupal nad vama … vsaj to sem dolžen nebesom …
Dvignil sem roko v tvojem imenu, Gospod Jezus, in že drvel dalje … V cerkvi sv. Justine – prvič sem bil v njej – sem bil priča še enemu čudežu ljubezni: zaroki. O hvala vama, draga prijatelja, da sta me videla primernega biti ob vama v teh svetih trenutkih … Sam bi se nikdar ne upal približati presvetemu vajinih prepletenih življenj …
O Gospod, vem, da mi daješ okušati vse to bogastvo, da bi končno tudi sam prepustil krmilo življenja tvojim prebodenim rokam… Ne morem, da ne bi priznal, da je tvoja ljubezen veliko bolj nora, predrzna, neulovljiva in nedojemljiva kot vseh sedem sekstiljonov zvezd vesolja … In kje sem jaz? Vsak moj dih, vsak moj utrip, vsaka moja misel – v tebi, Očka!

Moje srce se je umirilo … in z njim se počasi umirjam tudi jaz …

… v Kristusu, seveda!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za padova beer pub

Moja oddaljenost in Tvoja bližina

Preden grem spat – četrtek, 16. 5. 2019

Naj bo vedno in povsod hvaljen naš Gospod Jezus Kristus!

(… zakaj takšen “bombastičen” uvod … ker v tem večeru resnično verujem, da je Gospod Jezus živ …)

Včeraj sem šel spat žalosten in obtežen…
Z bratom, s katerim že skoraj dve leti živiva v istem samostanu in se skoraj vsak dan srečujeva pri molitvi in obedih, sva se ob enajstih zvečera srečala v kuhinji: pozdravila sva se in nato več kot deset minut stala kakšna dva metra narazen ne da bi spregovorila eno samo besedo … nič si nisva imela povedati … zid molka je jasno govoril o oddaljenosti najihnih src … in če bližina zdravi in opogumlja, oddaljenost obteži in rani …
Ni mi vseeno! Ni mi vseeno!

Zato sem ti ta večer resnično hvaležen, Jezus, ker si v meni prebudil vero v moč svoje ljubezni … ti zmoreš, ti hočeš, ti boš … vstopil v ta najin molk in s svojim svetim križem premostil prepade in razdalje med nama … verujem! verujem!! verujem!!!

Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za cold distance and god's love