SO DNEVI, KI SO RES …

ČRNI DNEVI …
čeprav nosijo povsem vsakdanja imena sobota … ponedeljek … sreda …
In najbolj črno ni nebo ali novice v črni kroniki ali pritoževanje nezadovoljnega brata …
Črnina, ki boli, je v mojem srcu, ker ne zmorem ljubiti …
Ker ne morem izstopiti … iz vrtenja okrog lastnega popka … in se zazreti v lepoto Njegovih in tvojih oči … in leteti … ne zgolj kot kokoš meter, dva ali tri … ampak resnično leteti … kot orel, ki ga nosi veter Duha ljubezni …
Vem, ustvaril si me kot orla!
In ne razumem se … kako to, da še vedno živim kot kokoš?!


OPOMBA: v soboto sem govoril slabe stvari o br. Mihu: ker me je strah in me boli, da se najin odnos že dve leti ne ogreje … v ponedeljek sem v zelo grobem elektronskem sporočilu izlil svoj gnev, razočaranje, neuresničena pričakovanja in ponižanja na br. Vlada … in ne počutim se dobro!!!
In Grega, hvala, ker si mi, kljub svojim stiskam, prisluhnil … Res je: “Človek, ki goji zamero je kot nekdo, ki sam spije strup in pričakuje, da bo drugi umrl”.

Hvala – v upanju, da bo Božja ljubezen zmagala tudi v meni!

brat Jaro

BRATE IŠČEM
Gospod, vodi me, da ne zaidem …
… v močvirje …
obtoževanja, samopomilovanja, negodovanja, pritoževanja …
… v živi pesek …
govorjenja za hrbtom …
… v žgočo puščavo
pretrganih odnosov …

Gospod, naj nikdar ne neham iskati!
Pa kaj,
če bodo moji podplati krvavi,
moje noge razpraskane,
moje roke umazane
in
moje oči otekle
od solz bolečine in razočaranja.

Samo,
da mi srce ne neha hrepeneti,
Gospod …
Ne dovoli mi umreti
v tistem hladno-varnem gradu
z imenom: JAZ.

Brate iščem, Gospod,
ker Ti neutrudno
IŠČEŠ MENE!

Sv. Gregor Veliki pravi …

“Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje.

Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti.
Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti?
Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.”

… in kdo sem jaz, da ne bi poslušal njegovih besed?!

brat Jaro