Jezusovo Mater je obdajal z neizrekljivo ljubeznijo, ker je rodila našega brata Gospoda veličastva. (Tomaž Čelanski)
Marija predstavlja pomembno poglavje na duhovni poti svetega Frančiška Asiškega, prvega »marijanskega pevca« tega obdobja. On seveda ni teolog, ki bi s prefinjenostjo pisal traktate iz mariologije; je preprost človek iz ljudstva, ki živi iz dolgega izročila in iz učenja Cerkve o Mariji, in ju ponavlja v molitvi, pridiganju in spisih – toda z osebno noto ter z izvirnimi in pomembnimi spremembami. V spisih s preprostim jezikom in z dušo razsvetljeno z vero, izraža svoja notranja izkustva, svoja čustva ljubezni in svoje brezpogojno zaupanje v materinsko priprošnjo Device Marije.
Frančiškova marijanska pobožnost ima povsem svetopisemski značaj, kajti podoba Marije, ki jo predstavlja, je evangeljska. V tem kaže podobnost velikim občudovalcem Marije iz preteklosti, kot sta bila Peter Damiani in sveti Bernard. Vsekakor pa ga njegova posebna ljubezen do Gospodove Matere tako globoko vzgaja in oblikuje, da povzroča v njem drže nežnosti, pozornosti in spodbujanja do vseh bratov in to do te mere, da se ga njegovi prvi tovariši niso pomišljali klicati »najdražja mati« (prim. 2 Cel 137).
NEŽNA IN POSEBNA LJUBEZEN
Frančišek bi zagotovo lahko izrazil svoje občudovanje Device Matere s premišljevanjem Marijinih podob naslikanih na stenah in oknih katedral, tako da bi posebno intenzivno živel različne marijanske praznike in predvsem z recitiranjem molitev in prepevanjem himen, s katerimi Cerkev uči vernike častiti Marijo. Na primer: v njegovem času je prvi del »zdravamarije« že najmanj stoletje uradna molitev Cerkve na Zahodu (drugi del bo pridružen v 15. stoletju); Salve Regina je zelo razširjena molitev – zahvaljujoč meništvu; molitev Pod tvoje varstvo (Sub tuum praesidium), najdena na egiptovskem papirusu iz 3. stoletja, ni več samo molitev vzhodne Cerkve, ampak tudi Cerkve v Rimu; Ave maris Stella, nastala pred letom 1000, ima že mnogo izvajalcev in komentatorjev; Magnificat pa je od vedno Marijina molitev in molitev Cerkve, ki moli. Toda v Frančiškovi marijanski izkušnji je še mnogo več.
V želji, da bi zajeli iz zanesljivih virov, to je iz svetnikovih spisov in prvih življenjepisov, lahko rečemo, da je njegova globoka marijanska pobožnost navzoča že od samih začetkov njegovega spreobrnjenja, kot je lahko ugotovil njegov prijatelj Bernard Kvintavalski, ko ga je večkrat gostil v svoji hiši in ga z radovednostjo opazoval: »videl ga je, kako je noči prebil v molitvi, zelo malo spal, hvalil Gospoda in slavno Devico, njegovo Mater; in poln občudovanja si je mislil: 'Resnično, ta mož je Božji človek!'« (1 Cel 24).
V začetkih njegovega nenavadnega in neponovljivega življenja, ki ga je Dante opisal kot »mirabil vita«, je Frančišek dokazal svojo posebno ljubezen do Gospodove Matere tudi z izbiro bivanja pri cerkvici Svete Marije Angelske: »Končno je šel na kraj, ki se je imenoval Porciunkula, na katerem je bila cerkev posvečena preblaženi Devici … Spodbujen s svojo gorečo pobožnostjo do Kraljice sveta, je tam določil svoje bivališče … Izbral ga je kot svoje bivališče zaradi svojega čaščenja angelov in zaradi svoje posebne ljubezni do Kristusove Matere. Vedno je ostal navezan na cerkvico, ki jo je ljubil bolj kot vse druge kraje na svetu, in jo je bratom priporočal 'kot kraj najbolj drag Devici'.« (LegM II,8) Potem ko je prejel v dar prvih dvanajst tovarišev, jih je pripeljal sem »ker je hotel, da red manjših raste in se razvija pod zaščito Božje Matere tam, kjer se je po njenih zaslugah začel.« (LegM IV,5) V tej majčkeni kapeli posvečeni Mariji leta 1212 sprejme Klaro… Na koncu življenja prosi naj ga prinesejo sem za srečanje s sestro smrtjo: »Hotel je… napredovati k prejemu večne nagrade prav tam, kjer je po delovanju deviške Božje Matere spočel duha popolnosti in milosti.«
Življenjepisci, v poveličevanju Frančiškove marijanske pobožnosti, radi govorijo o izredni ljubezni, ki jo je imel do Marije, in ki je storila, da so iz njegovega srca privrele posebne hvalnice. Tomaž Čelanski piše: »Jezusovo Mater je obdajal z neizrekljivo ljubeznijo, ker je rodila našega brata Gospoda veličastva. V njeno čast je prepeval posebne hvalnice, povzdigoval molitve, podarjal ji je toliko takšnih čustev, da jih človeški jezik ne more izraziti.« (2 Cel 198) Sveti Bonaventura pa pravi: »Z neizrekljivo ljubeznijo je obdajal Mater Gospoda Jezusa, zaradi dejstva, da je rodila našega brata Gospoda veličastva in nam je pridobila usmiljenje.« (LegM IX,3)
Frančiškovo zaupanje v Marijo je tolikšno, da se odloči, da jo bo napravil za svojo zaščitnico in zaščitnico svojih bratov. Čelanski nadaljuje: »To kar najbolj napolnjuje z veseljem je, da jo je postavil za Zavetnico Reda in je vse svoje sinove, ki jih je počasi zapuščal, skril pod njene peruti, da bi našli toplino in zaščito vse do konca.« Bonaventura potrjuje: »Predvsem vanjo je, za Kristusom, polagal svoje zaupanje in jo je zato postavil za svojo zaščitnico in zaščitnico svojih.«, in dodaja: »V njeno čast se je postil z veliko pobožnostjo od praznika apostolov Petra in Pavla do praznika Vnebovzetja.«
Tudi v različnih Frančiškovih molitvah najdemo pomembne reference, ki se nanašajo na Marijo. Na primer, v XXIII. poglavju Nepotrjenega vodila, ki je celotno ena sama molitev zahvale za darove stvarjenja, učlovečenja, odrešenja in večnega življenja, Svetnik vključi v zahvaljevanje Bogu tudi Marijo: »In zaradi tvoje ljubezni ponižno prosimo slavno mater, preblaženo Marijo, vedno devico, blažene Mihaela, Gabriela in Rafaela ter vse zbore blaženih serafov in kerubov, prestolov in gospostev, vladarstev in oblasti, moči, angelov in nadangelov, blaženega Janeza Krstnika, Janeza Evangelista, Petra in Pavla ter blažene očake in preroke, nedolžne otročiče, apostole in evangeliste, učence in mučence, izpovedovalce in device, blaženega Elija in Henoha in vse svetnike, ki so bili in bodo in ki so. Vsi ti naj se, kakor je tebi všeč, zahvaljujejo za vse te dobrote tebi, najvišjemu, pravemu, večnemu in živemu Bogu, skupaj s tvojim preljubim Sinom, našim Gospodom Jezusom Kristusom, in Svetim Duhom Tolažnikom na veke vekov. Amen. Aleluja.«
V Spodbudi k hvaljenju Boga, ki je povabilo naslovljeno na vse stvari, da hvalijo in blagoslavljajo Boga, nas preseneti vrstica, v kateri se molivec obrne k Mariji in jo pozdravi z besedami nadangela Gabrijela: »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj«. V Bogoslužju Gospodovega trpljenja, v verzu, ki ga je Frančišek vstavil v psalm božičnih večernic, je omenjeno da »je najsvetejši Oče nebeški, naš Kralj pred veki, z višin poslal svojega ljubljenega Sina, ki se je rodil iz blažene Device, svete Marije« (Ps 73,12; Jn 4,9).
MARIJA V OBZORJU SVETE TROJICE
Frančišek je postal pevec »zaljubljen« v Marijo predvsem s tem, ko je dve čudoviti molitvi posvetil njej, ki mu je napolnila srce z neskončno sladkostjo. Prva je Antifona, namenjena recitiranju pred in po vsakem psalmu Bogoslužja Gospodovega trpljenja. Ta molitev povzdiguje veličino Marije zaradi njenega nadvse posebnega odnosa s tremi Božjimi osebami in z velikim zaupanjem kliče njeno posredovanje: »Sveta Devica Marija, ni tebi enake med vsemi ženami sveta, hči in dekla vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih, mati najsvetejšega Gospoda našega Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha; prosi za nas…« Potrebno je ugotoviti, da ima Antifona brez dvoma svetopisemske, patristične in liturgične korenine in da so nazivi kot so »sveta devica«, »hči in dekla« in »mati« del dolge teološke tradicije in hkrati ljudske pobožnosti, toda molitev ima tudi izvirne lastnosti, ki razkrivajo osebnost in duhovno občutljivost Svetnika.
Zanimivo je opazovati kako Frančišek v tej Antifoni leti visoko in postavlja Marijo v zgodovino odrešenja in v trinitarično obzorje, ko nas pripravi, da sprejmemo neločljivo povezavo med njo in Sveto Trojico, ki je izvir, razlog in cilj bivanja Device Matere. Njeno vzvišeno dostojanstvo izhaja iz živega odnosa ustvarjenega bitja, enkratnega in neponovljivega, ki ga ima z Bogom Trojico; vse kar je v njej, prihaja od Boga. Zato Frančišek nikdar ne ločuje hvalnice Mariji od hvalnice Sveti Trojici, ki jo je napravila za nosilko posebnih pozornosti, jo izbrala izmed vseh žena in jo okrasila z milostmi bolj kot vsako drugo stvar. Nasprotno, mojstrsko usmerja naš pogled na povsem izviren odnos, ki je vzpostavljen med vsako izmed treh Božjih oseb in Marijo: Oče – hči, Sin – Mati, Sveti Duh – nevesta.
V odnosu z Bogom Očetom je ona »hči in dekla«. Ta dva naziva je potrebno gledati skupaj: »hči« kaže na dar, ljubezen, nežnost, Božjo izvolitev te stvari, ki ji je podaril visoko dostojanstvo hčerinstva; »dekla« kaže odgovor vere in popolne razpoložljivosti ponujene s strani Marije, ki izgovarja svoj »zgodi se« pokorščine iniciativi Boga Očeta. Njemu podari vse svoje življenje in tako postane vzorčni model za vse verujoče in na poseben način za Frančiška.
Z ozirom na Sina je Marija »mati«, tista, ki je s svojim »da« spočela in rodila Božjega Sina, Odrešenika. Svetnik poskakuje od veselja in hvaležnosti za to ženo, ki je napravila mogoč sestop Boga med ljudi in je dala človeštvu – in torej tudi Frančišku – Jezusa Kristusa, ki je zanj absolutna in neizčrpna ljubezen, Gospod, ki ga je vedno treba nositi v srcu, edini učitelj in zgled njegovega življenja.
Kar zadeva tretjo osebo Svete Trojice, je Marija »nevesta Svetega Duha«. Gre za izviren naziv, ki je bil pred Frančiškom uporabljen izredno redko in je bil njemu skoraj gotovo nepoznan. Ob neprestanem premišljevanju Lukove pripovedi o oznanjenju je našel smisel in navdih za ta naziv: ker bo Marija, kakor pravi angel oznanjevalec, postala mati po delovanju Svetega Duha, jo lahko imenujemo njegova nevesta. V premišljevanju te resničnosti se je Frančišek čutil vžganega v želji, da bi tudi on sam živel odnos neveste s Svetim Duhom: da bi se pustil po Njem razsvetliti, voditi in spremeniti kot Marija.
Frančišek je zložil še drugo molitev, polno čustvenosti in občudovanja Marije, vso osredinjeno na njeno materinstvo. Nosi naslov Pozdrav Blaženi Devici Mariji in se glasi takole: »Pozdravljena, Gospa, sveta kraljica, sveta Božja mati Marija, ki si postala devica Cerkev. Izbral te je najsvetejši Oče nebeški in te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinom in Svetim Duhom Tolažnikom. V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro. Pozdravljena, njegova palača! Pozdravljena, njegov tabernakelj! Pozdravljena, njegovo domovanje! Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati! In vse ve svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste.«
Gre za hvalnico, pozdrav, za katerega lahko rečemo – ne da bi zmanjšali veličino navdiha Svetnika – povzema pozdrav nadangela Gabrijela »Ave Maria«, ki je skozi čas postal najpomembnejša marianska molitev. Zelo verjetno je, da je Frančišek ob premišljevanju te molitve le to dopolnil in obogatil z mislimi iz svetopisemske in liturgične zakladnice in tako dal življenje novi obliki litanij s sedmimi »ave«. S tem je blagoglasno izrazil svojo dušo in pokazal svojo neizmerno ljubezen do Božje matere. Nekateri učenjaki upravičeno primerjajo to meditacijo Svetnika o »zdravamariji« z njegovo razlago »očenaša«: meditaciji, ki jo je napravil na osnovi molitve, ki nas jo je naučil Gospod, in je v njej izrazil vso njeno sladkost.
Glavna tema Pozdrava Blaženi Devici Mariji je Marijino Božje materinstvo, ki – v Frančiškovih očeh, polnih občudovanja – ni samo najvišji marianski privilegij, ampak predstavlja tudi sladko povabilo zanj, da bi uresničil to, kar na dnu srca strastno želi: nositi vedno s seboj Jezusa Kristusa, postati njegovo vredno bivališče, spoštljivo častiti skrivnost učlovečene Besede, spočeti jo v lastnem življenju in jo darovati bratom, kakor Marija.
Tudi Pozdrav ima prav tako kot Antifona jasen trinitaričen značaj. Veličina Device izhaja iz njenega Božjega materinstva, ki je delo troedinega Boga: Oče jo je izbral in jo posvetil, skupaj s svojim Sinom, po Svetem Duhu. Ona je popolno odgovorila na milost, a vendar je Božja navzočnost v njej izvršila skrivnost odrešenja. To je še drug primer Frančiškovega pristopa k Mariji: njena veličina, njeni privilegiji in njena slava niso nikdar občudovani sami zase, temveč kot konkretizacija edinstvenega odnosa, ki ga ima ona s tremi Božjimi osebami.
Zanimiva je tudi označitev Marije z »Devica, ki si postala Cerkev«. Marija, devica in mati posvečena po Sveti Trojici, postane prototip Cerkve, prvotna podoba in model Cerkve, device in matere. Gre za vizijo, ki jo bo z drugim vatikanskim koncilom povzela tudi teologija.
MATI V LUČI SINA
Zadnja kitica Pozdrava Blaženi Devici Mariji je posvečena tistim krepostim, podarjenim Mariji, ki naj bi, izlite po Duhu, postale učinkovite tudi v drugih osebah. Glede kreposti obstaja še druga poetična stvaritev o teh »Božjih biserih«, ki ji je Frančišek dal naslov Pozdrav krepostim. Čeprav ne gre za pravo molitev, pa zagotovo izvira iz daljšega obdobja kontemplacije in molitve. Kakšen izmed učenjakov trdi, da Pozdrav krepostim in Pozdrav Blaženi Devici Mariji izvorno tvorijo eno samo besedilo z naslednjim dolgim naslovom: »O krepostih, s katerimi je bila okrašena Devica Marija, in ki bi morale biti okras vsake krščanske duše«. Zato bi se jih rad na tem mestu spomnil: modrost, preprostost, ubožnost, ponižnost, ljubezen, pokorščina. Gre za tako pomembne kreposti, da Frančišek na koncu prve kitice Pozdrava vzklikne: »Presvete kreposti, naj vas vse ohranja Gospod, od katerega izhajate in prihajate.«
Naj bo poudarjeno, da v videnju in marijanski pobožnosti svetega Frančiška Marija ni le postavljena v odnos s Sveto Trojico, temveč nikdar ni ločena od Sina. Ta združenost ima svoje korenine in svoj vrh v učlovečenju večne Besede in v Marijinem Božjem materinstvu. Nekaj besedil, poleg že navedenih, nam bo pomagalo izostriti ta pomembni vidik. V Nepotrjenem vodilu, izražajoč ljubečo hvaležnost Bogu za njegova zveličavna dela, še posebej za učlovečenje, Frančišek zatrjuje: »Zahvaljujemo se ti, ker si nas po svojem Sinu ustvaril in po svoji sveti “ljubezni, s katero si nas ljubil” (Jn 17,26) dal, da se je sam pravi Bog in pravi človek rodil iz slavne in preblažene ter svete vedno device Marije…«. Marijino Božje materinstvo ni samo motiv za hvalnico Očetu, ampak tudi – kot Frančišek zapiše v Pismu celotnemu Redu – motiv za hvaljenje in čaščenje nje same: »Poslušajte, bratje moji: če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu…«
Med drugim v Pismu vsem kristjanom Svetnik, ko govori o Sinu, piše: »Najvišji Oče nam je iz nebes po svojem svetem angelu Gabrijelu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti.« V Bogoslužju Gospodovega trpljenja ponavlja: »Saj je najsvetejši Oče nebeški, naš Kralj pred veki, z višin poslal svojega ljubljenega Sina, ki se je rodil iz blažene Device, svete Marije (Ps 73,12; Jn 4,9).« In v Opominih, ko govori o evharistiji, pravi: »Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je “s kraljevskega prestola” (Mdr 18,15) stopil v telo Device.« V vseh teh izrazih lahko opazimo srce polno čaščenja, ki intenzivno utripa in prekipeva od neizrekljivega veselja!
Vztrajanje svetega Frančiška glede tesnega odnosa med Jezusom Kristusom in Marijinim materinstvom je bilo po eni strani spodbujeno s skrbjo, skupno celotni Cerkvi tistega časa, da bi ohranila vero v resnično učlovečenje Boga v Marijinem naročju, ki so ga zanikali katari s svojim dualizmom in s kristološkim doketizmom, ki ga je spremljal. Po drugi strani pa gre za občudovanje in hvaležnost, ki jo ima Frančišek do te žene, ki je s svojim »da« omogočila sestop Boga med ljudi in nam darovala Jezusa Kristusa, absolutno in izključno ljubezen njegovega življenja. Iz tega pogleda občudovanja in hvaležnosti zraste v njem strastna želja, da bi posnemal Marijo; konkretna napetost, da bi se poistovetil z njo in rodil Kristusa v sebi: »Matere smo, kadar njega nosimo v svojem srcu in telesu (prim. 1 Kor 6,20) po božji ljubezni ter po čisti in iskreni vesti; rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled (prim. Mt 5,16).«
Ni odveč omeniti, da Frančiškov namen ni nikdar ločiti Marije od skrivnosti učlovečenja ali bolj na splošno od skrivnosti Sina. Ko jo vedno pridružuje njemu, bodisi zaradi njene materinske vloge bodisi zaradi njene vere, ima povsem moderen »okus«; v bistvu je v temeljnem soglasju z drugim vatikanskim koncilom, ki predstavlja Gospodovo Mater v njeni prvobitni vlogi služenja Sveti Trojici, učlovečeni Besedi in uresničitvi Božjega odrešenjskega načrta. Ločiti Jezusa od Marije bi pomenilo »sleči« ga njegove človeškosti in konkretnosti; ločiti Marijo od Jezusa pa bi pomenilo pasti v obredno pobožnjakarstvo, prazno in brez življenja.
Pridružitev Marije Kristusu, tako pomembna za Frančiška, izstopi v ospredje še posebej, če vzamemo v obzir uboštvo, ki sta ga izbrala tako Sin kot tudi Mati: »Čeprav je bil bogat nad vse (2 Kor 8,9), je vendar hotel na svetu zase in za preblaženo Devico, svojo mater, izbrati uboštvo.« Ta izbira Frančiška zadane v srce in ga gani do joka, kot pričuje sveti Bonaventura: »Pogosto si je jokajoč klical v spomin uboštvo Jezusa Kristusa in njegove Matere.« Ne čudi nas to čustveno doživljanje Svetnika; med drugim se je gotovo prav ob zrenju ubožnega življenja Kristusa in Marije nekaj let prej (1206) na asiškem trgu in na začudenje vseh odločil, da se poroči z gospo Ubožnostjo in da jo ljubi vedno bolj, kot potrjuje tudi Dante (Raj XI,62-63).
UBOGA
Marijino uboštvo predstavlja enega izmed najpomembnejših in najbolj izvirnih vidikov Frančiškove marijanske duhovnosti. Tomaž Čelanski, ko opisuje veliko pobožnost Ubožca od Gospodovega rojstva, prikliče v spomin tudi ta poseben in pretresljiv dogodek: »Ni mogel misliti, ne da bi jokal, v kakšnem pomanjkanju se je znašla uboga Devica tistega dne. Nekoč, ko je sedel pri kosilu, ga je nek brat spomnil na uboštvo blažene Device in na revščino Kristusa njenega Sina. Brž je vstal od mize, izbruhnil v vzdihe bolečine in z obrazom oblitim s solzami jedel ostanek kruha na goli zemlji. Zato je imenoval uboštvo kraljevsko krepost, ker je s takim sijajem odsevala v Kralju in Kraljici.« (2 Cel 200)
Seveda pa se Frančišek ne omejuje zgolj na to, da bi ga ganilo Marijino uboštvo, ali da bi jo zgolj častil v molitvi. V njej vidi model uboštva zase in za svoje brate; da bi ji sledili in jo posnemali. V nekem njegovem pomembnem pismu, ohranjenem in vključenem v Klarino vodilo, kjer je predstavljeno kot poslednja volja Svetnika za Klaro in njene sestre, beremo: »Jaz, mali brat Frančišek, hočem hoditi po poti življenja in uboštva našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere ter v tem vztrajati do konca. Prosim vas, moje gospe, in vam svetujem, da vedno živite v tem najsvetejšem življenju in uboštvu. Zelo se varujte, da se ne boste nikdar na noben način oddaljile od tega po nauku ali nasvetu kogarkoli.« (Poslednja volja za Klaro)
Tudi svojim bratom Frančišek predlaga tak model: »Kadar bi bilo potrebno, naj gredo prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš Gospod Jezus “Kristus, Sin živega Boga” (Jn 11,27) Vsemogočnega, “naredil svoj obraz kot kremen” (Iz 50,7) in ni bil osramočen. Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on sam in blažena Devica in njegovi učenci.« (Nepotrjeno vodilo IX)
O tem predlogu pripoveduje Leggenda perugina, da ko je Svetnik dobil brate, jih je obdajal s tako veliko skrbjo in nežnostjo, da jih ni pošiljal prosjačit, ampak je to v zadrego spravljajoče služenje prihranil zase. Toda s časom jih je povabil, naj se mu pridružijo, ob tem pa je kazal na uboštvo Kristusa in Marije: »Najdražji bratje in moji sinovi, ne sramujte se iti beračit, kajti Gospod je iz ljubezni do nas postal ubog na tem svetu. In po njegovem zgledu in zgledu njegove Matere smo mi izbrali življenje v uboštvu.« In od tega trenutka dalje so vsi z veseljem prosili, da bi smeli iti beračit.
Nekoč je vikar reda, Peter Cattani, ko je videl revščino bratov in nezmožnost, da primerno poskrbi za vse, ki so šli mimo Porciunkule, prosil Frančiška za dovoljenje, da shrani del dobrin novincev, ki prihajajo v Red. Svetnik je, v gotovosti, da pravilno razlaga Marijino misel, odgovoril: »Rajši vidim, da razgališ oltar slavne Device, ko potreba to zahteva, kot pa, da bi te videl storiti še tako majhen prekršek zoper obljubo uboštva in proti izpolnjevanju Evangelija. Kajti blažena Devica bo rajši videla, da pustimo gol njen oltar, da bi popolno izpolnjevali nasvet svetega evangelija, kot da bi videla lepo okrašen svoj oltar, mi pa bi zanemarjali nasvet njenega Sina.« (LegM VII)