MLADOST SVETOST NOROST?!

Vsak človek se rodi kot original,

a mnogi umrejo kot

 fotokopije.

Carlo Acutis (1991 - 2006)

Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu.

Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi.

Ne jaz temveč Bog!

Večkrat ko bomo prejeli evharistijo in čim bolj bomo podobni Jezusu, tem bolj bomo že na zemlji izkušali Raj.

Chiara Luce Badano (1972 – 1990)

Iz pisma mami pri 14. letih: "Predraga mama, med tem kongresom sem ponovno odkrila evangelij v novi luči. Razumela sem, da nisem bila pristna kristjanka, zato ker ga nisem živela v globino. Sedaj želim, da bi ta čudovita knjiga postala moj edini cilj življenja. Ne želim in ne morem ostati nepismena ob tako izrednem sporočilu. Kot je zame preprosto naučiti se abecedo, tako mora biti tudi, kadar živim po evangeliju."

Pri 17. letih, ko so se začenjali prvi znaki bolezni in je imela hkrati težave pri prehodu od Gen3 k Gen2: "Bolezen je prišla ob pravem času, ker sem se izgubljala. Ni šlo za velike stvari, ampak naš ideal je prehajal na drugo mesto... Toda danes si ne morete predstavljati, kakšen je moj odnos z Bogom."

S prijatelji iz ulice se ni veliko pogovoarjala o Bogu: "Ni pomembno toliko govoriti o Bogu. Dati jim ga moram."

Čustveno je bila zelo uravnovešena. Med njo in fantom iz istega kraja je obstajala močna simpatija: "Začela sem ga imeti rada, vendar sem videla, da je bilo zanj morda drugače. Verjetno je njemu samo ugajalo biti z menoj. Zato sem prekinila."

Za svoj zadnji rojstni dan je dobila v dar približno 650 eur. Podarila jih je za misijon v Beninu: "Jaz jih ne potrebujem, imam vse."

1. julija 1989 je močno krvavela. Rešili so jo za las: "Ne jočite za menoj. Odhajam k Jezusu, da začnem drugačno življenje. Ne želim, da bi ljudje na mojem pogrebu jokali, želim pa, da bi z vsem srcem peli. Včeraj sem bila tam pred vrati, a vrata se še niso odprla."

Caire de Castelbajac (1953 – 1975)

»Nisem sama, skupaj sem z Jezusom.«
(2 leti in pol – mami, potem, ko jo je ta za trenutek pustila samo)

»Hočem biti sveta, torej moram delati žrtve.« (6 let in pol – mami)

»Očka, ali veš, kaj bi rada postala kasneje?«
»Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica.« »Ne, nekaj boljšega kot to.«
»Potem pa ne vem.« »Hočem postati sveta, to je to!

To je več, kot postati redovnica, kaj?«  

(8 let in pol – očetu)

Dnevniški zapiski, 13 let:
»Jezus, … povej Očetu, da ga častim in da bom širila njegovo slavo, kolikor bom mogla. Povej Mariji, da se trudim, da bi bila čista in prijazna kot ona. Reci tudi Svetemu Duhu, naj mi pomaga, da te bom imela še raje. Hvala in se vidimo jutri.«

»Hvala, ker si mi dal moč za žrtve. Tako zelo jih potrebujem, da bi ti lahko podarjala duše.«

»Daj, da bi pogosto prejemala zakramente in šla bolj pogosto k maši, da bo milost v meni rasla in da se ne bom nikoli ločila od tebe, ampak bom drugim pomagala priti k tebi.«

»Zelo sem srečna. Še odvečno srečo imam, kar prekipeva. Hočeta, da vama jo podarim? Napolnjuje me sreča, ki si je ne znam razložiti (morda je to veselje Božjih otrok …).« (14 let in pol – staršem)

»Nikoli ne obupaj. Takoj ko začenjaš omagovati, pokliči Marijo in svojega angela varuha in takrat boš gotova, da ti bosta pomagala. Najboljša prijatelja sta, zelo učinkovita! Nato se jima pa zahvali.« (16 let in pol – prijateljici)

»Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezija je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi. Jaz, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.« (1972 – neki redovnici)

Pier Giorgio Frassati (1901 – 1925)

"Življenje brez vere ni življenje, ampak životarjenje."

Prijatelju je zaupal: »Poleg čustev do staršev in sester je prijateljstvo najlepši odnos; in jaz bi se moral vsak dan zahvaljevati Bogu, ker mi je dal tako dobre prijatelje, ki so mi dragoceni vodniki za vse življenje. Kadar se znajdemo pred tako lepimi dušami, ne moremo, da ne bi v njih odkrili jasno znamenje Božjega obstoja.«

Narava ga je prevzela: »Cele dneve bi rad preživel v gorah in bi se na tistem čistem zraku potapljal v veličino Stvarnika.

Pred vsem drugim apostolatom je zgled: mi katoličani moramo stiriti, da bo vse naše življenje usmerjano po krščanskem moralnem zakonu. Potem je apostolat ljubezni, z njo moramo iti med tiste, ki trpijo in se srečati z njimi, med nesrečne in jim reči kakšno dobro besedo, kajti katoliška vera je utemeljena na ljubezni. In na koncu apostolat prepričevanja; in ta je den najlepših in je potreben: približajte se, o mladi, svojim tovarišem na delu, ki živijo daleč od Cerkve.

Ko je Pier Giorgio nekega dne stopil iz cerkve, potem ko je pri sveti maši prejel obhajilo, je imel v rokah rožni venec. Na stopnicah je srečal poznanega mladeniča in ta mu je rekel: »Oh, Pier Giorgio, si postal pobžnjakar?« Odgovoril mu je: »Ne! Ostal sem kristjan!«

Julija 1924 piše prijatelju:

Moja bolezen je taka, da je ni moč ozdraviti z nobenim človeškim posegom. Človeški poseg mi lahko pomaga z zdravili, ki mi lahko olajšajo krizo, ne morejo pa odstraniti vzroka bolezni; samo vera je lahko moje upanje in moja tolažba večno življenje, zato te prosim, da veliko moliš zame, da bi vsak dan ostal trden v veri.«