VSAK TRENUTEK JE DAR…

»Mladost ni čas za uživanje, je čas za junaštva!«

ČE ŽIVIMO SEDANJOST

Če živimo sedanjost, lahko v polnosti izpolnimo vse svoje dolžnosti.

Če živimo sedanjost, postanejo križi znosni.

Z življenjem sedanjosti lahko razberemo Božje navdihe, vzgibe Božje milosti, ki prihajajo k nam v sedanjosti.

Če živimo sedanjost, lahko uspešno snujemo našo svetost. Sveti Frančišek Saleški je rekel: »Vsak trenutek ima svoje naročilo in se vtisne v večnost s tem, kar smo v njem naredili.«

Živimo torej sedanjost! Živimo jo popolno! Vsak dan zvečer in na večer življenja se bomo znašli napolnjeni z dobro opravljenimi deli in z dejanji ljubezni, ki smo jih darovali.

 

BOŽJA PUSTOLOVŠČINA

Danes si mnogi ljudje sami zarisujejo življenjski program, a je ta vedno plitev in samo zemeljski.

Načrtovati, da bi v teku življenja spolnjevali ne svojo, temveč Božjo voljo, pomeni pripraviti se, da bi iz svojega bivanja napravili čudovito božjo pustolovščino.

Milijoni tistih, ki so to izkusili, vedo, kako izredna presenečenja so jim pripravljena. Ko trenutek za trenutkom spolnjujemo njegovo voljo, tedaj Gospod s svojo ljubeznijo odgovarja na našo ljubezen.

 

In ne pozabi:

»ZAKAJ NE BI SVOJEGA ŽIVLJENJA,

VSEH DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA

SPREMENIL V ENO SAMO DEJANJE LJUBEZNI?«


 


Kako ravnam s časom?

Zapravljanje časa

Kako zapravljam čas?

Naj naštejem kako.

 

Tako, da me skrbijo stvari,

na katere nimam nobenega vpliva.

Recimo preteklost.

In prihodnost.

 

Tako, da vztrajam v užaljenosti in jezi

zaradi prizadetosti,

resnične ali namišljene.

 

Tako, da preziram navadne stvari

ali, bolje rečeno, kar jaz

tako nepremišljeno imenujem »navadno«.

 

Tako, da me bolj zanima,

kaj mi bo čas prinesel,

kot kaj mu bom prinesel jaz.

 

Tako, da ne znam ceniti, kar je,

zaradi vsega, kar bi lahko bilo,

bi moralo biti,

bi moralo biti drugače.

 

To je nekaj izmed načinov,

kako zapravljam čas.

 

Jezus ni zapravljal časa.

Dal mu je življenje.

Svoje lastno.

 

                        (Leo Rock DJ)

 

Čudežna pomnožitev časa

 

"Videl je veliko množico,
zasmilila se mu je ter ji je govoril o neustavljivi Božji ljubezni.


Ko se je zvečerilo, so mu njegovi učenci dejali:
Gospod, odslovi vendar ljudstvo, pozno je že, tudi časa nimajo več.


Ponudite jim ga vi, je rekel, dajte jim nekaj svojega časa!


Saj ga tudi sami nimamo, so odvrnili, kako pa naj tako malo časa,
kolikor ga imamo, razdelimo toliko ljudem?


Vendar je bil med njimi nekdo, ki je imel na voljo pet prostih terminov,
za vsak primer, zraven tega pa še dvakrat po četrt ure.


Jezus se je nasmehnil in vzel teh pet terminov in tistih dvakrat po četrt ure v svoje roke.
Ozrl se je k nebu, se zahvalil, blagoslovil in dal svojim učencem,
naj ta dragoceni čas razdelijo množici.


In glej: ta pičli čas je zadoščal vsem.
Ob koncu je ostalo še dvanajst dni od tistega malo časa.
Pripovedujejo, da so se vsi čudili.
Spoznali so namreč, kako je nemogoče postalo mogoče."
(po Mt 14,13-21)

Dodatne informacije