1) Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi

Moja duša poveličuje Gospoda,

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle,

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni,

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod izkazuje usmiljenje

vsem, ki mu zvesto služijo.

Dvignil je svojo močno roko,

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote

do Abrahama in vseh njegovih potomcev.

                                         (Lk 1,46-55)

Duh, ki veje, kjer hoče, je v mojem srcu prebudil željo, da bi tudi sam postal eden tistih, ki svetu razglašajo velike reči, ki jih je, ki jih in jih bo po ponižni Gospodovi Služabnici storil Vsemogočni.

Ko sem razmišljal, kako naj pojasnim nastanek teh zapisov – iskreno povedano so to zgolj prevodi in povzetki del avtorjev, ki so v skrivnost Boga in njegove zveste Dekle stopili mnogo globlje od mene – sem se znašel v nemajhni zadregi. A Gospod, ki je v moje srce položil nezadržno željo po poglabljanju v lepoto Brezmadežne, mi je poslal tudi »pomočnika«.

Med prebiranjem literature o Devici Mariji v življenju bratov in sester sv. Frančiška Asiškega, sem naletel na zapis, da je bila za sv. Janeza Kapistrana »potreba srca pridigati o Mariji«.[1] Ob zgledu tega svetega brata sem tudi sam spoznal, da je tudi zame predvsem potreba srca napisati nekaj misli o sveti Božji Materi. Začutil sem jo še toliko močneje, ker sem se v petnajstih letih redovnega življenja precej oddaljil od Materinega naročja. Čeprav mi je bil poklic manjšega brata kapucina podarjen pod ljubečim varstvom brezjanske Marije Pomagaj in kljub dejstvu, da sta kapucinski red in naša slovenska provinca posvečena Brezmadežni, se je moje srce ohladilo. Čeprav sem o Materi mnogokrat pridigal in se k njej zatekal s prošnjami, je nisem ljubil. Vsaj ne tako, kot sin ljubi svojo mamo.

Počasi se vračam v njen objem.

In ta zapis je korak naproti Njej, ki nikdar ni obupala nad mano in me je skrbno spremljala. O, Mati!

Dejstvo, da pišem Brezmadežni Devici v čast, me pomirja in poživlja. Ob vsaki misli, ki jo preberem, premislim in napišem, sem bolj njen.

Srčno upam, da bo to, kar bom uspel zbrati, prevesti, povzeti iz bogastva frančiškovske marijanske zakladnice, pomagalo še komu – morda tebi, ki bereš.

Bog daj!

Pridi, Sveti Duh,

pridi po mogočni priprošnji Brezmadežnega Srca Marije,

tvoje preljube neveste!

 V Celicah pri Cortoni na predvečer binkošti, 11. 6. 2011