OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost
O intimnosti (Murray Bodo, Frančišek - Pot in sanje)
Ko je sedaj naslonil glavo na rame brata Maseja, mu je v spominu oživela slika mestnega trga in dekleta z žalostnimi očmi. Takrat pred mnogimi leti je zapustil trg prepričan, da je bila osamljenost cena, ki jo je moral plačati za Sanje. Vendar od trenutka, ko je pred škofijsko palačo zapustil očeta, ni bil nikoli osamljen. Odkar pa mu je Bog poslal brate, ni bil nikdar več sam. Pravzaprav je mnogokrat hrepenel po samoti, da bi lahko bil sam s Sanjami. Vendar kakor se je včasih umaknil v samoto gora, tako se je tudi vedno vrnil k bratom. Potreboval jih je. Bili so Kristusov dar, kajti On je razumel njegovo potrebo po fizični bližini drugih, da so mu pomagali obdržati Sanje sanje.
Brat Masej je bil za Frančiška še posebej ognjišče toplote in dobrote, ob katerem si je ogrel svojo dušo, ko se je vanjo zavlekel strah. To nevidno zastrašujočo silo je vedno imenoval “strah”, ker je ni mogel razumeti in je vedno prišla brez opozorila in brez otipljivega vzroka. Bila je kot duh njegove skrivnostne bolezni, kot neutrudljivi preganjalec, ki ga je hotel prestrašiti in pahniti v obup. Frančiška je spreletel srh, ko se je spominjal, kako pogosto ga je preganjal ta strah prve mesece po spreobrnjenju, preden se mu je pridružil Bernard. Ob njem se je strah umiril ali vsaj zmanjšal pogostnost svojih nenapovedanih obiskov.
Popolnoma pa ga je uspel pregnati šele Masej. Frančišku se je zdel kot sv. Jurij, mlad postaven orjak, ki ga je obletaval na konju svoje vihravosti in je sproti poklal njegove demone. Prvič je opazil to njegovo lastnost, ko sta se nekega zimskega dne vračala iz prosjačenja po Assisiju. Gospodinje so seveda obilneje obdarile ljubeznivega Maseja, ki je bil visok in postaven, da je drobcen Frančišek ob njem izgledal ubog in nevreden. To je Frančiška razveselilo in srce mu je poskakoval od sreče, ko sta gazila po blatni poti proti Mariji angelski.
Nenadoma se je izza ovinka prikazala ena izmed očetovih trgovskih karavan, ki se je vračala iz Francije, obložena z najnovejšim blagom za bližajoči se spomladanski sejem. V trenutku je strah stisnil njegovo dušo, da je postala hladna in prazna. Poskušal se je obvladati in skriti svojo tesnobo, toda čustvo je bilo premočno, da ga je pognalo v divji beg proti gozdu. Masej je osuplo gledal za njim. Misleč, da gre za eno Frančiškovih hudomušnih potegavščin, se je zapodil za njim.
Ker je bil višji od Frančiška, mu je bil kmalu za petami. Spodbujen s Frančiškovo norostjo je segel proti njemu, ga spotaknil in zvalila sta se v blato ter se premetaval kot dva razposajena otroka. Masej je bil močnejši, zato je Frančiška kmalu ukrotil in ga s hrbtom priklenil na tla, a je prestrašen odskočil z njega, ko je ugledal njegov obraz. Frančišek se je tresel in iz oči so mu lile solze. Masej je obstal brez besed. Nato pa je storil, kar je bil sposoben od vseh bratov le on. Nežno se je sklonil k Frančišku, ga vzel v svoje naročje in ga odnesel do velikega suhega debla ter ga posedel nanj. Usedel se je k njemu, položil roko prek ramen in mu začel peti staro provansalsko uspavanko. Frančišek je hvaležno naslonil glavo na njegovo ramo. Strah ga ni razcefral in Sanje so bleščeče sijale v njegovem srcu, demon pa je zbledel in izginil.
|