OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

7. dan

KAKOR SI TI, OČE, V MENI IN JAZ V TEBI,

DA BI BILI TUDI ONI V NAJU  (Jn 17,21)

P. Marko I. Rupnik: Usmiljenje in občestvo nista naše delo (Vatikan, 22. 2. 16)

Življenje je »odnosno tkivo«

P. Rupnik je izhajal iz besed krščanskega misleca Pavla Florenskega, da je življenje »odnosno tkivo«; kar pomeni, da se »življenje pretaka preko odnosov« in da »v življenju odnosov človek razkriva svojo vsebino«. Pri tem obstajata dve možnosti: posameznik (individuum) razodeva samega sebe, oseba (persona) pa razodeva Drugega. V obličju kristjana vedno obstaja še eno obličje.

Kraj spoznavanja osebe je zgodovina. To velja tako za človeka, kot za Boga. Vse od prvih strani Svetega pisma beremo o Bogu, ki se napoti po sledeh človeka. Bog je edini, ki lahko premaga razdaljo, ki ločuje padlega človeka, grešnika, od živega Boga. Človek sam te razdalje – greha in smrti – ne more prekoračiti. Ta sposobnost Boga, da nas doseže, je njegova »identiteta«. To je usmiljenje. O tem med drugim govori podoba, ki jo prikazuje logo svetega leta.

Usmiljenje in občestvo nista naše delo

Usmiljenje je kakor občestvo. V ozkem pomenu besede »je občestvo le življenje Boga in Usmiljenje le ime Boga«. Človek teh dveh stvari ne more ne iznajti ne narediti. Razen, kadar ga doseže usmiljenje in postane soudeležen v daru življenja, ki je občestvo. Usmiljenje in občestvo nista naše delo. Lahko ju le razodevamo. Človek postane »kraj razodevanja usmiljenja«, ko začne živeti v skladu z Božjim življenjem. To pa pomeni »vključujoč drugega«.

…

Novi človek se mora ponovno roditi

Krščanstva ni moč razumeti kot nadomestilo nekega poganskega verstva, kot da bi Kristusa postavili na mesto nekega drugega boga. Novi človek ne predstavlja malo popravljenega človeka. Novi človek se mora ponovno roditi. Postati mora sinovski. In da bi bil lahko sinovski, te mora nekdo roditi. »Naša vera je sprejem življenja.« Naloga Cerkve je pokazati milost, dobroto, katerih naslovljenci smo. Svetu mora pokazati, kaj je Bog naredil iz nas, kaj naredi Bog, kadar se pretaka preko človeštva. Za vsako kurijo obstaja tveganje, da privzame poldržavni značaj. Ta skušnjava pa v središče postavi institucijo in posameznika, ki je v funkciji nečesa. A ker posameznik ne more razodeti drugega kot samega sebe, se odprejo vrata za vse patologije sveta. Krščanstva ne smemo živeti kot individualno resničnost. Krščanstvo ne more obljubiti neke idealne popolnosti, lahko pa obljubi večno življenje v občestvu, v Kristusovem telesu.

Vladimir Solovljev je govoril, da je popolnost Cerkve v organizaciji. To pomeni, da Cerkev v svet lahko prinese preobrazbo družbe, ker življenje organizira v skladu s trinitarno sinergijo. Gre za način strukturiranja, vladanja, vodenja, upravljanja, ki je »občestven, vključujoč«, in ki je »razodevanje resničnosti, ki je globlja«. Za Cerkvijo, ki je sposobna, se ne bo nihče nikoli napotil. Pač pa se bo napotil za lepo Cerkvijo, ki v sebi, v svojih gestah, dejanjih in besedah kaže drugega, Sina, in še več – Očeta, ker nas giblje Sveti Duh, ki je življenje v občestvu. Lepo je, je zaključil p. Rupnik, kadar je v kuriji moč najti osebe, ki so svobodne, osvobojene same sebe, razpoložljive, velikodušne.

Starodavni krščanski izraz opredeljuje Jezusa kot hrepenenje vseh narodov. Izraz je iz knjige preroka Ageja: »… prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s slavo« (Ag  2,7). Vulgata, latinski  prevod  Svetega  pisma  iz  5.  stoletja,  je  zaklade  vseh narodov razumel kot namig na Mesija. Zaradi tega se je latinski prevod glasil: »Et veniet desideratus cunctis gentibus«. Vsi ljudje so hrepeneli po njem in v vseh ljudeh je še vedno živo hrepenenje po njem, vse do konca sveta, kajti nebeški Oče misli na vsakega človeka, hrepeni po njem in ga ljubi, ko misli na svojega Sina Jezusa Kristusa, hrepeni po njem in ga ljubi.

Na objektivni ravni je Bog, Stvarnik in Oče, vtisnil v človekovo srce hrepenenje po Kristusu. To je splošno veljavno dejstvo, kajti Kristus je resnično sredi sveta, tako kot je v človekovem  telesu  srce,  ki  utripa  in  ga  ohranja  pri  življenju, tudi  če se  človek  tega  ne zaveda in  tudi  takrat,  ko  človek  spi. Ljudi  vseh  časov in  krajev zedinja  hrepenenje

človeštva  in  sveta  po  Kristusu.  Hrepenenje  lahko  vznikne kakorkoli  in  kjerkoli,  tudi nezavedno. Gre  za  hrepenenje  po  Bogu,  za  iskreno željo po  resnici,  za  iskanje  sreče,  za spopadanje z zlom in hudobijo ter za vztrajno izkazovanje dobrote. Na subjektivni ravni pa hrepenenje človeka, ki še ne pozna Kristusa, splošno označimo kot religiozni smisel, ki je iskanje odgovorov na  temeljna življenska vprašanja.  Miguel  de  Unamuno je  v  svojem zapletenem in nemirnem iskanju Kristusa lepo ponazoril religiozni smisel:

»Biti, obstajati neprenehoma, obstajati neskončno.

Žeja po obstoju, želeti si še bolj obstajati, lakota po Bogu!

Žeja po neskončni ljubezni, ki vodi v neskončnost.

Obstajati neprenehoma, biti Bog!«

Ko  pride  On,  ki  je  hrepenenje  vseh  narodov  – Sin  Božji, za  katerega  je  bilo  vse ustvarjeno -, se  človek,  kateremu je  dana  milost,  da  se  z  Njim  sreča,  takoj  zave,  da religiozni smisel ni nič drugega kot hrepenenje po Kristusu. Ko pride do Srečanja, je sam Kristus resnični Odgovor na vsa človekova pričakovanja, kajti edino Kristusova skrivnost

osvetljuje in razkriva skrivnost o človeku.

(Iz  pastirskega pisma Srečanje s Kristusom, ki ga je napisal Giampaolo Crepaldi, tržaški škof)

IZ KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE

1691 “Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo. Ker si postal deležen božje narave, se nikar z nevrednim vedenjem ne vračaj v prejšnjo nizkost. Pomni, kakšne glave in kakšnega telesa ud si. Ne pozabi, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v svetlobo in božje kraljestvo” (sv. Leon Vel., sermo 21,2-3).

1693 Jezus Kristus je vedno “delal to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29). Vedno je živel v popolnem občestvu z njim. Prav tako so njegovi učenci povabljeni, da živijo pod pogledom Očeta, “ki vidi na skrivnem” (prim. Mt.6), da bodo postali “popolni, kakor je popoln nebeški Oče” (Mt 5,47).

1694 S krstom včlenjeni v Kristusa (prim. Rim 6,5) so kristjani “mrtvi za greh in živijo za Boga, v Kristusu Jezusu” (Rim 6,11) ter so tako deležni življenja Vstalega (prim. Kol 2,12). V hoji za Kristusom in zedinjeni z njim (prim. Jn 15,5) si morejo kristjani prizadevati, da bi “posnemali Boga kot njegovi ljubljeni otroci in bi živeli v ljubezni” (Ef 5,1), ko se v svojih mislih, besedah in dejanjih ravnajo “po mišljenju, ki je v Kristusu Jezusu” (Fil 2,5) in sledijo njegovim zgledom (Jn 13,12-16).

1695 Opravičeni “v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Očeta” (1 Kor 6,11), “posvečeni in poklicani k svetosti” (1 Kor 1,2), so kristjani postali “tempelj Svetega Duha” (prim. 1 Kor 6,19). Ta “Sinov Duh” jih uči moliti k Očetu (prim. Gal 4,6), in ko je postal njihovo življenje, jim daje moč delovati z dejavno ljubeznijo (Gal 5,25), tako da prinašajo “sadove Duha” (Gal 5,22). Ko Sveti Duh ozdravlja rane greha, nas notranje prenavlja z duhovnim preoblikovanjem (Ef 4,23); razsvetljuje nas in nas krepi, da bi živeli “kot otroci luči” (Ef 5,8), “v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici” (Ef 5,9).

1698  … Prosim vas, pomislite, da je naš Gospod Jezus Kristus vaša resnična glava in da ste vi njegovi udje. On je vam to, kar je glava svojim udom; vse, kar je njegovo, je vaše, njegov duh, njegovo srce, njegovo telo, njegova duša in vse njene zmožnosti in vi jih morate uporabljati kot to, kar je vaše, da boste služili Bogu, ga hvalili, ljubili in poveličevali. Vi pripadate njemu, kakor udje pripadajo svoji glavi. Zato naš Gospod goreče želi uporabljati vse tisto, kar je v vas, kakor nekaj, kar je njegovega, za službo Očetu in za slavo svojega Očeta (sv. Janez Eudes, cord. 1,5).

“ENO SAMO TELO”

790 Verujoči, ki odgovoré na božjo besedo in postanejo udje Kristusovega telesa, postanejo zedinjeni s Kristusom: “V tem telesu se razliva Kristusovo življenje v verujoče, kateri se po zakramentih na skrivnosten, a stvaren način zedinjajo s Kristusom, ki je trpel in je poveličan” (C 7). To zlasti velja za krst, po katerem se zedinimo s Kristusovo smrtjo in vstajenjem (prim. Rim 6,4-5; 1 Kor 12,13), in za evharistijo, po kateri “smo stvarno deležni Gospodovega telesa in smo dvignjeni v občestvo z njim in med seboj” (C 7).

791 Enota telesa ne odpravlja različnosti med udi: “V zgradbi Kristusovega skrivnostnega telesa obstoji raznoličnost udov in opravil. En Duh je, ki v korist Cerkve svoje raznovrstne darove razdeljuje v skladu s svojim bogastvom in s potrebami služb”. Edinost skrivnostnega telesa prebuja in razvnema ljubezen med verniki: “Zato, če en ud trpi, trpe z njim vsi udje; če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje” (C 7). Enota skrivnostnega telesa končno premaguje vse človeške razdeljenosti: “Zakaj vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske: zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu” (Gal 3,27- 28).

793 Kristus nas zedinja s svojo velikonočno skrivnostjo (pasho): Vsi udje si morajo prizadevati, da bi mu bili podobni, “dokler ne bo v njih izoblikovan Kristus” (Gal 4,19). “Zato smo povzeti v skrivnosti njegovega življenja, ... se združujemo z njegovim trpljenjem kakor telo z glavo, da bi bili z njim tudi poveličani” (C 7).

794 Kristus skrbi za našo rast (prim. Kol 2,19): Da bi rastli k njemu, ki je naša glava (prim. Ef 4,11-16), v ta namen Kristus razporeja v Cerkvi, svojem telesu, darove in službe, s katerimi se medsebojno podpiramo na poti zveličanja.

795 Kristus in Cerkev – to je torej “celotni Kristus” (“Christus totus”). Cerkev je eno s Kristusom. Svetniki se zelo živo zavedajo te enote:

Čestitajmo si in se zahvaljujmo, da smo postali ne samo kristjani, ampak Kristus. Spoznate, bratje, razumete milost božjo nad nami? Čudite se, veselite se, Kristus smo postali! Če je namreč on glava, mi pa udje, je cel človek on in mi. ... Polnost Kristusova torej je glava in udje. Kaj pomeni: glava in udje? Kristus in Cerkev (sv. Avguštin, ev. Jo. 21,8).

Beseda sv. Ivane d’ Arc svojim sodnikom povzema vero svetih učiteljev in izraža zdrav čut verujočega človeka: “Jezus Kristus in Cerkev sta po mojem mnenju eno. O tem si ni treba beliti glave” (Ivana Arška, proc.).

»Predstavljaj si, da je svet krog, da je Bog njegovo središče in da so žarki, ki izhajajo iz njega, različni načini, kako ljudje živijo. Ko tisti, ki želijo priti Bogu bližje, hodijo proti središču kroga, se hkrati bližajo Bogu ter drug drugemu. Bližje so Bogu, bližje so drug drugemu. In bližje so drug drugemu, bližje so Bogu.« (Dorotej iz Gaze, Napotki 6)