OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost
6. dan
ABA, OČE, TEBI JE VSE MOGOČE
(Mr 14,36)
NAMEN: Ozavestiti, da me Oče tako zelo ljubi, da me je pripravljen peljati celo skozi preizkušnje in trpljenje, da bi rešil mene in svet. Brezpogojno se izročiti v Očetove »prebodene roke«.
OČE – VIR MIRU IN VESELJA V TRPLJENJU …
Moj brat (Miro Pavšek) mi je nekaj mesecev nazaj, medtem ko me je velikodušno peljal na avtobusno postajo, pripovedoval, kako je v neki katehezi slišal, da trditev, ki jo zelo radi uporabljamo, namreč, da »nam Bog naloži samo tako težke križe, kot jih zmoremo nositi«, sploh ne drži.
S tem mi je odprl popolnoma nov pogled na trpljenje in preizkušnje.
Popolnoma se strinjam s to trditvijo …
Bog nam vedno naloži težje križe, kot jih zmoremo nositi!
In to samo zato, da bi spoznali, da skozi življenje ne moremo sami, da ga potrebujemo. Vsak križ, vsako trpljenje, vsaka preizkušnja je ljubeče Očetovo povabilo, naj se vrnemo v odnos z njim, naj dopustimo, da njegov Sin in naš brat skupaj z nami nosi naše križe.
Vedno, ko izkušamo bolečino, nas Očka vabi v svojo Bližino!
Spomnite se Simona iz Cirene kot je prikazan v Gibsonovem filmu Kristusov pasijon: na začetku se mu teža križa in okrvavljeni »zločinec« gabita. A kmalu ga bližina tega skrivnostno mirnega obsojenca na smrt popolnoma spremeni … In prav križ mu je omogočil izkustvo te Bližine.
Je Gospod res ljubeči Oče?
Iz 52,6b-7
GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust.
Kako zaupati, da nas oče ljubi, ko pride trpljenje?
2 Kor 3,4-5
Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu. Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili.
Mr 14,36
Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!«
Lk 23,46
Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil.
Jn 16,31b-33
»Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
Je trpljenje drugačno, če ga živim v Očetovem objemu?
1 Pt 1,3-9
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.
Heb 5,7-10
On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja, ko ga je Bog razglasil za vélikega duhovnika po Melkízedekovem redu.
Kol 1,24
Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.
Zaupanje je največje veselje v našem odnosu z Bogom. Kdorkoli zaupa v Boga, je že prehodil najtežji del poti.
(Carlo Caretto)
VSE, PRAV VSE, KAR OČE STORI ALI DOPUSTI, IMA EN SAM NAMEN – DA BI NAS PRIVEDEL NAZAJ NA VARNO, V SVOJ OBJEM!
Naš nebeški Oče je oče, ki nas ljubi tako močno, da nas je odločen rešiti tudi za ceno našega in svojega trpljenja! Preizkušnje so oblika Očetove ljubezni!
Ljubeči Bog in trpljenje (Družina, 5. 4. 2009 | Franc Cerar | Duhovnost)
Trdosrčni Oče?
Marsikateremu kristjanu (morda tudi nekristjanu) se ob evangeljskih poročilih o Jezusovem trpljenju, še posebej v postnem času, porodi misel, kako trdosrčen je (bil) nebeški Oče. V svoji užaljenosti zaradi človeških grehov je zahteval od svojega Sina, da mora pretrpeti vrsto telesnih in duševnih muk ter končno zapuščen in zasramovan umreti na križu. Jezus nam je v priliki o izgubljenem sinu naslikal čudovito podobo dobrega očeta, ki sinu vse odpusti. Bog Oče pa je videti bolj zamerljiv od opisanega človeškega očeta. Njegovi zahtevi po pravičnosti je bilo zadoščeno šele, ko je njegov Sin človeško krivdo opravičil s prelitjem svoje krvi.
Če dodamo, kar je povedal sveti Tomaž Akvinski v pesmi »Molim te ponižno …«, da bi ena sama kapljica Jezusove krvi mogla oprati grešne madeže vsega sveta, se vprašamo, zakaj je moral Jezus toliko trpeti ter preliti ne eno samo, marveč vseh kdove koliko tisoč kapljic svoje krvi. Drugače vprašano: ali je za odrešenje sveta Oče zares zahteval tako veliko bolečin in muk Svojega Sina?
Ljubeči oče
Odgovor na ta vprašanja more biti samo v tem, v čemer je bistvo Boga. To pa je ljubezen. Ker so nam poznane Jezusove besede: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30), »Jaz sem v Očetu in Oče v meni« (Jn 14,19) in: »Spolnil sem zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni« (Jn 15,10) ter še nekatere podobne, vemo, da med Jezusom in Očetom ne more obstajati nesoglasje, kakor da bi Oče od Jezusa nekaj zahteval, Jezus pa bi to le nerad sprejel. Ker sta Oče in Sin eno, smemo reči, da je Oče s trpečim Sinom najtesneje povezan. Ker je Bog ljubezen, Jezusovega trpljenja ne moremo označiti drugače kot trpljenje iz ljubezni.
Čuteči Oče
V knjigi Razodetja se Bog predstavi: »Jaz sem Alfa in Omega« (22,13). Alfa je prva, omega pa zadnja črka (grške) abecede. Kaj hoče povedati? Da Bog obvladuje abecedo stvarstva od prve do zadnje črke in tudi vse, kar obstaja med njima. V vsem je navzoč in v vsem deluje. Vse je po njem nastalo in nič, kar obstaja, ni nastalo brez njega (Jn 1,2). Vse stvarno in duhovno, vse lepote in grdote; vse svetlobe in sence, vse luči in teme; vse radosti in bolečine. Vse je v njem in ničesar ne more biti zunaj njega, saj če bi bilo zunaj njega, ne bi moglo obstajati. Njegova ljubezen sega v vrtoglave višine svetosti, a se tudi spušča do nepojmljivih globin grešnosti. V Psalmu 22 beremo o Sinu človekovem, da je »črv in ne človek«, v smrtnih mukah pa si je upal zaklicati besede, ki jih ni lahko doumeti: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je točka omega, najnižje in najbolj oddaljeno področje, zadnje brezno stvarstva. V to brezno se spušča ljubezen učlovečenega Božjega Sina do svojih stvari. Tako jih ima rad, da hoče izkusiti, kako jim je, ko se čutijo do skrajnosti zapuščene in zavržene. Ko jemlje vse to nase, z vsem in v vsem sotrpi, obenem pa njegova ljubezen vse očiščuje, odrešuje in posvečuje.
Naš Oče
Kaj sledi iz povedanega za mene, drobtinico stvarstva, skrito nekje v območju zgoraj opisane abecede? Najprej, da je Bog vedno ob meni in v meni. Veseli se z menoj, ko mi je prijetno in se veselim, in prav tako čuti z menoj, ko mi ni prijetno in ko trpim. Nato pa se zavedam, da s celotnim stvarstvom trpim porodne bolečine (Rim 8,22) in on jih trpi z mano. Zato vem, da se bo iz njih rodilo nekaj novega, razveseljivega, Boga vrednega. Sem tudi pšenično zrno, ki mora pasti v zemljo in tam umreti, iz česar se bo prav tako rodilo veselje, nova žetev (Jn 12,24). To so skrivnostni božji načrti. Hladnemu razumu tuji, sprejemljivi pa vernemu, toplemu in ljubečemu srcu. Takšno srce je imel apostol Pavel, ko je pisal vernikom v Kolosah: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas« (1,24). Podobno in še bolj prepričljivo zatrjuje onim v Korintu: »Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba« (2 Kor 1,5). V čem je izvor prekipevajoče Pavlove tolažbe, ki jo čuti sredi opisanega trpljenja? Ni dvoma, da v ljubezni do Kristusa in do vernikov.
Tolažeči Oče
Napotimo se z gornjo Pavlovo trditvijo na Kalvarijo. Tam bomo naleteli na Jezusa in videli, kako tudi njegovo trpljenje presega vse meje. Ali samo zato, ker tako zahteva Oče? Nikakor. Svobodno jemlje nase trpljenje in smrt, ker brezmejno ljubi Očeta ter nas, svoje brate in sestre (Jn 10,18). Če je bila Pavlova ljubezen sposobna veliko trpljenje preplaviti s še večjo tolažbo, ali je mogoče, da bi bila Jezusova ljubezen tega manj sposobna? Ne manj, ampak neprimerno bolj. Zato se nimam za drznega, če zapišem, da je Jezus na križu zagotavljal Očetu: »Kakor moje trpljenje, ki sem ga vzel nase iz ljubezni do Tebe in do človeštva, presega vse meje, tako v isti ljubezni prekipeva v meni tudi Tvoja tolažba.« V Jezusovem Srcu prekipeva tolažba rodovitnosti pšeničnega zrna, tolažba odrešilnosti porodnih bolečin, tolažba ljubeče povezanosti s stvarstvom, s človeštvom in končno z Očetom. Oče ni več trdosrčni Oče, marveč je ljubeči, čuteči in tolažeči Oče.
Skrivnostni Oče
Ko o tem tako razmišljamo, ne smemo izpustiti izpred oči, da je učlovečenje Božjega Sina za nas ljudi skrivnost. Skrivnost je obstoj troedinega Boga, skrivnost je njegovo bivanje v nadčasovnem, nadprostorskem, transcendentnem, ljudem nedostopnem svetu. Skrivnost je njegovo hotenje, da obstaja vesolje, naš svet in mi v njem. V ta okvir skrivnosti spada tudi pričujoče razmišljanje o božjem in človeškem trpljenju. Nikomur na svetu ga ni uspelo in ga ne uspe tako razložiti, da bi nas razlaga do konca zadovoljila. Oče v svoji božji modrosti raje dopušča možnost, da ga imamo za trdosrčnega, kot pa da bi nam to skrivnost razodel. Čaka, da nas bo z njenim razkritjem presenetil in razveselil v večnosti. Dokler smo tu, ostaja za nas Skrivnostni Oče.