OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

5. dan

VAŠ OČE VENDAR VE

(Lk 12,30)

MNOGO DOBRIH LJUDI DELA MNOGO SLABIH STVARI ZARADI STRAHU!

Današnji odlomek za premišljevanje sem vzel iz evangelija po Luku. Govori o skrbi in strahu ter o Očetu, ki ve kaj potrebujemo, in komaj čaka, da poskrbi za vse naše potrebe …

V našem srcu se neprestano bije bitka med zaupanjem in strahom.

Bojimo se tistega, kar nas ogroža. Zaupamo tistemu, ki ga dobro poznamo in smo prepričani, da je vreden zaupanja.

Jezusovo temeljno prizadevanje je, da bi nas vendarle prepričal, da je Očka vreden zaupanja. Zato je prišel med nas … da nas prepriča o Očetovi brezpogojni, brezmejni, brezkončni ljubezni.

V LJUBEZNI NI STRAHU

»V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah«

(1 Jn 4,18)

1) Vsi poznamo strah … (pred kačami, psi, pajki, temo, zahtevnimi nalogami, javnim nastopanjem, črnimi mačkami, ki gredo čez cesto …)

2) Prvi strah je, da Bog ni resnično dober. Najgloblji strah pa je, da jaz nisem dovolj dober, da bi me kdo imel rad.

3) V ljubezni ni strahu … BREZPOGOJNO SEM LJUBLJEN/A! Tri zdravila proti strahu: Očetov objem. Sinov pogled. Glas Duha.

Ps 23,4: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.«

1 Mz 26,24 (Gospod reče Izaku): »Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj!«

a) OČETOV OBJEM – Oče me brezpogojno ljubi in želi samo eno – ne glede na mojo nezvestobo in greh, ne glede na vse moje stranpot – da bi se mu pustil objeti. Samo ta njegov objem lahko umiri moje srce in me prepriča, da sem vreden ljubezni …

b) SINOV POGLED – Nikdar, nikdar ne smem pozabiti, da me Jezus vedno, vedno gleda z usmiljenim pogledom.[1]

c) GLAS DUHA – Duh v naših globinah neprestano pričuje, da je vsak od nas ljubljeni Očetov otrok. Pavel v pismu Rimljanom pravi, da Sveti Duh to šepeta našemu duhu – potrebno je samo umolkniti in prisluhniti temu svetemu šepetanju.[2]

4) Dva tragična primera iz SP: Adam (hudič je uspel Evo prepričati, da Bog ni povsem dober, da ima neke svoje interese, ki jih skriva pred njo in Adamom in pojavilo se je nezaupanje in poskus, da bi človek sam reševal sebe – in prišel je strah in zaradi njega greh!!!) in kralj Herod (Veliki (graditelj templja, mesta Herodium, trdnjave Masada; spreten politik … ) – a v bistvu velik prestrašenček: ubil svojo ženo, več sinov, nedolžne otroke, … - vse iz strahu, da ga kdo ne bi ogrozil (Stalin je bil zelo podoben …))

5) Sv. Janez Pavel II. je takoj po izvolitvi za papeža zaklical vsemu svetu: »Ne bojte se Kristusa. Ničesar vam ne bo vzel, ampak vam bo samo vse podaril …«

STRAH MI PORUŠI TEMELJ IN ME UKRIVI VASE

Edini temelj, iz katerega človek lahko živi, je ljubezen. Božja ljubezen, ki se na presenetljivo različne načine izliva v naša srca. Ljubezen se lahko rodi samo v odnosu, izven je ni. In človek postane človek šele na poti k drugemu, če se v strahu obrne vase začne propadati, se razčlovečuje.

Sveti Bonaventura v greh padlega človeka imenuje HOMO CURVATUS, vase ukrivljeni človek. In ko me greh ukrivi vase, ko se ne vidim več v ogledalu Božjih oči, se začnem doživljati kot grdega in nevrednega ljubezni.

In to je resnična tragika greha – da me zapre za Očetovo ljubezen, ki se v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu hoče izliti v vsak kotiček mojega srca.

In da potem po vsem svetu tavam v iskanju ljubezni. In tonem v vedno globljo temo, ker noben človek ne more napolniti globin mojega hrepenenja. In doživljam, vedno znova, grozo vzbujajočo resničnost Jeremijevih besed: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA« (Jer 17,5).

Naše krhko, meseno človeško srce je ustvarjeno za Gospoda! Skupaj s tvojim posebnim ljubljencem sv. Avguštinom priznavam: »Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril k sebi, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.« Hvala ti, Gospod, da nas nikdar ne pustiš pri miru, čeprav vedno daješ mir.

STRAH

Strah je sestavni del življenja. Celo najpogumnejši ga poznajo.

Sv. Pavel piše: »Tudi po prihodu v Makedonijo naše meso ni imelo nobenega pokoja. Na vse načine smo doživljali stisko: zunaj boji, znotraj strahovi« (2 Kor 7,5).

Ps 34,5   Iskal sem GOSPODA, in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.

Prg 29,25   Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v GOSPODA, bo obvarovan.

Sir 26,5   Treh reči se boji moje srce, četrte me je strah: mestnih čenč, zbiranja sodrge in obrekovanja; vse to je hujše kot smrt.

Heb 2,15   in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost.

Mdr 17,11   Strah namreč ni nič drugega, kakor da človek izgubi oporo, ki bi mu jo dala misel.

MISEL – kakšna misel? Misel na Boga, na to da je vsak trenutek mojega življenja – tudi sredi največjih preizkušenj in trpljenja – v rokah vsemogočnega Očeta. Resnične težave v našem življenju se namreč začnejo takrat, ko pozabim na Očetovo navzočnost. Takrat me zagrabi panika …

USMERJENOST V DRUGEGA JE KLJUČNA

»In kaj lahko storim jaz, da ne bi več taval v grehu?« se verjetno sprašuje vsaj kdo izmed nas. Kako lahko tako globoko izkusim Očetovo ljubezen, da me bo spremenila?!

Predlagam način, ki je zelo konkretno predstavljen v Svetem pismu. Tukaj so trije kratki odlomki:

a) Gospod nas v 34. psalmu v 6. vrstici uči: »Glejte nanj, da boste žareli, vaši obrazi naj se ne sramujejo.«

b) Pisatelja Pisma Hebrejcem (Heb 12,3) je uporabil, da nam je po njem sporočil: »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«

c) Pravi biser Božje ljubezni pa se skriva v 3. poglavju 1. Janezovega pisma. V 19. in 20. vrstici piše tole: »In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse.«

Zakaj sem izbral prav te odlomke?

Ker bi vam rad ob njih povedal, da je od naše usmerjenosti zelo veliko odvisno. Naj najprej uporabim nekaj misli Božjega služabnika Carla Acutisa, ki - je star še ne 15 let - leta 2006 odšel Domov. Fant, strasten računalničar, je evharistijo razglašal za avtocesto do nebes, o usmerjenosti našega življenja pa je rekel tole: »Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu … Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi … Ne jaz temveč Bog!«

Umerjenost našega srca in naših oči je torej najmočnejše orožje v boju zoper greh. Če gledamo Gospoda, bodo naši obrazi – kljub našim grehom – žareli, če smo usmerjeni sami vase, nas bodo zalili občutki krivde in nas potegnili v temo obupa.

Naj pomembnost usmerjenosti v Gospoda in ne vase podkrepim še s primerom branja Svetega pisma. Recimo, da si za poslušanje Gospoda in premišljevalno molitev izberemo odlomek iz evangelija po Luku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Čudovit odlomek, kajne?!

Če sem torej pri premišljevanju usmerjen v Boga, se bo v mojem srcu prebudilo občudovanje nad Božjim usmiljenjem in veliko veselje, da sem jaz, ubogi grešnik, v Očetovih očeh tako dragocen, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa v smrt iz ljubezni do mene.

Kaj pa se zgodi, če sem usmerjen vase?

Začnem se ukvarjati s samim seboj in se obtoževati, da jaz pa nisem dovolj usmiljen, da nikoli ne bom dovolj usmiljen, da ni mogoče biti usmiljen kot Bog … In občutki krivde, nevrednosti, razočaranja me bodo potegnili v vrtinec, ki vodi v obup. Verjetno pa veste, da je filozof Kierkegaard obup razglasil za »bolezen za smrt«.

Božj0 besedo in vse naše življenje lahko primerjamo stopnišču. Nanj vsak trenutek lahko vstopimo v pritličju. Če smo usmerjeni v Gospoda, bomo po stopnicah šli v prvo nadstropje, v svetlobo, veselje, sveto srečanje z Njim. Če pa smo usmerjeni vase, nas bo vse vodilo v klet, v temo, zatohlost, stisko.

Film ČUDOVITI UM (2001) jegloboka drama o pravem rojenem geniju, je posnet po življenjski zgodbi matematika Johna Forbesa Nasha, ml. Privlačni in izjemno ekscentrični Nash je že na začetku kariere uspel priti do presenetljivega odkritja, kar mu je odprlo vrata do mednarodnega priznanja. A njegov bliskovit vzpon v intelektualno elito je drastično prekinila huda shizofrenija. Mnogi bi podlegli bolezni, a Nash se ji ni dal. S pomočjo vdane žene Alicie se je boril in po več desetletjih hudih naporov mu je uspelo premagati najhujše. Leta 1994 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. John Nash še vedno dela in predava na Princetonu (2002).

Bolezen je premagal tako, da je ignoriral namišljene osebe. So bile stalno prisotne, a ni se pogovarjal in ukvarjal z njimi TO JE TUDI NAJBOLJŠI NAČIN ZA ZMAGO NAD STRAHOVI!