OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

 

 

3. dan

MOJ OČE JE ON, O KATEREM VI PRAVITE:

»NAŠ BOG JE.«

(prim. Jn 8,54)

 

Lk 15,11

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina…

 

Sv. Avguštin pravi, da če ob tebi stoji pogan, da moraš moliti očenaš šepetaje, da ga ne bi pohujšal s tem, ko Bogu rečeš Oče…

 

KKC 238 Klicanje Boga kot “očeta” je poznano mnogim religijam. Pogosto gledajo na božanstvo kot na “očeta bogov in ljudi”. V Izraelu dajejo Bogu naziv Oče kot stvarniku sveta (prim. 5 Mz 32,6; Mal 2,10). Še bolj je Bog Oče zaradi zaveze in postave, podarjene Izraelu, božjemu “prvorojencu” (2 Mz 4,22). Imenujejo ga tudi Oče Izraelovega kralja (prim. 2 Sam 7,14). Še posebej pa je Bog “Oče ubogih”, sirot in vdov, ki so pod njegovim ljubečim varstvom (prim. Ps 68,6).

 

Pohujšanje z imenom Oče!

 

Jn 5,17-18 Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

 

 

IzraelBog je kakor oče, a nikdar Oče!!!

 


Ozej 11

Bog ljubi in vzgaja kakor oče

1 Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil,

iz Egipta sem poklical svojega sina.

2 Kadar so jih klicali,

so šli pred njimi;

Báalom so darovali klavne daritve

in malikom zažigali kadilo.

 

3 Jaz sam sem Efrájima učil hoditi,

jemal sem jih na svoje lakte,

pa niso spoznali, da skrbim zanje.

4 Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni,

bil sem jim kakor tisti,

ki si vzdigujejo otroka k licu,

počasi sem mu dajal jesti.

 

Izaija 49,15

Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.

 

Ime Boga v judovstvu

 Bog je Mojzesu na gori Horeb razodel svoje ime JAZ SEM, KI/KAR SEM (ali JAZ BOM, KAR/KI BOM; 2 Mz 3,14). V helenističnem judovstvu je pod vplivom gr. prevoda SZ, ki to razodetje Božjega imena prevaja kot JAZ SEM BIVAJOČI (gr. egó eimi ho ón), nastala globoka metafizika Božje absolutnosti.

 V Judovstvu ime Boga ne označuje le njegovega poimenovanja, naziva, temveč razmerje Judov do Boga in svetost njegove narave. Bog je v judovski kulturi poimenovan različno.

Najpomembnejše med imeni je Tetragram (JHWH), kar v neposrednem prevodu pomeni Beseda štirih črk. Te besede pri pisanju ni dovoljeno izbrisati, zaradi česar se njena uporaba v literaturi in pismih, zunaj verskih knjig, uporablja redko.

Verni Judje namreč imena Boga ne izgovarjajo, namesto tega uporabljajo poimenovanje Adonai. Večina Judov ime Boga izgovarja z besedo Hashem, kar pomeni »Ime«.

Božje ime, ki ga predstavljajo štirje hebrejski soglasniki יהוה, se v Hebrejskih spisih pojavi skoraj 7000-krat. V krščanskih prevodih so te štiri črke prevedene z »Jahve«. To je največkrat omenjeno ime v Svetem pismu. Navdihnjeni pisci so za Boga resda uporabljali številne nazive in opisne izraze, kot denimo »Vsemogočni«, »Najvišji« in »Gospod«, vendar je tetragram edino osebno ime, ki so ga uporabljali za Boga in po katerem je bil prepoznaven.

 

Druga poimenovanja

Emet (Resnica)                                                            Tzur Yisrael (Skala Izraela)

Elohei Avraham, Elohei Yitzchak, v'Elohei Yaacov (Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba)                                                                          Ehiyeh sh'Ehiyeh (Sem, da sem)

Avinu Malkeinu (Naš oče, naš kralj)                      Ro'eh Yisrael (Očak Izraela)

Ha-Kadosh, Baruch Hu (Sveti, Blagoslovljen)   

Melech ha-Melachim (Kralj kraljev)                      Makom (Vsemogočni)

Magen Avraham (Zaščitnik Abrahama)               Shalom (Mir)

 

 

KRIVOVERSTVA

Arijánstvo (tudi arijanízem ali arianízem; latinsko arianismus) je »krščanski« verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije.

Arijanstvo se je začelo širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arijanstvo je bilo eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arijanstva so naslednje:

Samo Bog Oče je res Bog: vsemogočen, neustvarjen in večen.

Jezus Kristus ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo Bog Sin, je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.

Jezus je najvišje ustvarjeno bitje. Jezus ni obstajal od vedno, pač pa ga je Bog Oče ustvaril iz nič. Jezus ima samo omejene sposobnosti in védenje (ni vsemogočen).

Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati Marijo »mati Božja«.

 

Markionizem je heretično krščansko gibanje, ki ga je pričel Markion. Markion je iz kanona izključil celotno Staro zavezo in kot Sveto pismo priznal le Lukov evangelij in Pavlova pisma. Razlikoval je tudi starozaveznega Boga in novozaveznega Boga Očeta. Markion Sinopski (tudi Markion ali Marcion iz Sinopeja), teolog, * okoli 110, † 160.

Markion je bil eden izmed poglavitnih krščanskih teologov drugega stoletja in ustanovitelj gibanja, ki so ga kasneje poimenovali markionizem/marcionizem. Bil je tudi med prvimi teologi, ki so jih prvi kristjani strogo zavračali (in jih zato kasneje poimenovali markionite, da bi jih ločili od sebe - kristjanov) kot heretike. Ustanovil je močno cerkveno organizacijo, ki jo je sam kot škof tudi vodil. Katoliška enciklopedija markionite označuje kot ljudi, »ki so bili krščanstvu verjetno najbolj nevarni v vsej njegovi zgodovini«.

 

Islam – 6 stoletij po Kristusu – naredi ogromen korak nazaj. Bog Oče spet postane oddaljeni Gospodar …

 

 

Kateheza papeža Frančiška, 7. 6. 2017:

Bog je Oče. Ne more biti brez človeka

Revolucija krščanstva: Bog, ki je Oče

Vsa skrivnost krščanske molitve je zaobjeta ravno tukaj, v tej besedi: imeti pogum in Boga imenovati z imenom Oče. To potrjuje tudi bogoslužje, ko nas z izrazom »upamo si reči« vabi, naj skupaj molimo Jezusovo molitev.

Boga klicati z imenom Oče namreč ni nekaj samoumevnega. Prej bi uporabljali bolj vzvišene nazive, ki se nam zdijo spoštljivejši do njegove transcendence. A klicati ga Oče nas postavlja v zaupen odnos z njim, kakor otrok, ki se obrne na svojega očeta in ve, da je ljubljen in da on zanj skrbi. »To je velika revolucija, ki jo krščanstvo odtisne v versko psihologijo človeka. Skrivnost Boga, ki nas vedno očara in ob katerem se čutimo majhne, vendar pa nam ne povzroča več strahu, ne tlači nas, ne žalosti nas. To revolucijo je težko sprejeti v našo človeško dušo,« je zatrdil papež Frančišek in pojasnil, da so celo žene v pripovedi o vstajenju, potem ko so videle prazen grob, zbežale stran, kajti »trepetale so in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Jezus pa nam razkriva, da je Bog dobri Oče, in nam pravi: »Ne bojte se!«

Oče, ki je ljubezen

Papež je zatem spregovoril o priliki o usmiljenem očetu (glej Lk 15,11-32). Jezus pripoveduje o očetu, ki je do svojih dveh sinov ena sama ljubezen. Je oče, ki ne kaznuje svojega sina zaradi nespametnosti in ki mu celo zaupa njegov del dediščine ter ga pusti, da odide od hiše. »Bog je Oče, pravi Jezus, ampak ne na človeški način, kajti na tem svetu ni nobenega očeta, ki bi se obnašal kakor ta iz prilike. Bog je Oče na svoj način: dober, nezaščiten pred svobodno samovoljo človeka, zmožen spregati samo glagol 'ljubiti'.«

Ko se uporniški sin, potem ko je vse zapravil, navsezadnje le vrne v svojo rojstno hišo, mu oče ne našteva kriterijev človeške pravičnosti, ampak čuti predvsem potrebo po odpuščanju. S svojim objemom dá sinu razumeti, da je v vsem tistem dolgem času odsotnosti, boleče manjkal njegovi očetovski ljubezni.

Pavel ohrani aramejski izraz »abbà«

»Kakšna neizmerna skrivnost je ta Bog, ki goji to vrsto ljubezni do svojih otrok!« je izpostavil papež. Morda ravno zaradi tega apostol Pavel, ko govori o središču krščanske skrivnosti, ne prevede v grščino Jezusove besede, ki se v aramejščini glasi »abbà«. Sveti Pavel se v svojih pismih dvakrat dotakne te teme (glej Rim 8,15; Gal 4,6) in obakrat to besedo pusti neprevedeno, pusti jo v isti obliki, v kateri je zacvetela na Jezusovih ustnicah: »abbà«, kar je še globlji izraz v primerjavi z besedo »oče«, ki se lahko prevaja tudi kot »očka«, »ata«.

Dodatne informacije