OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost
2. dan
SPOŠTUJ OČETA, DA TI BO DOBRO …
(prim. 5 Mz 5,16)
Božje očetovstvo je vir človeškega očetovstva (prim. Ef 3,14); je temelj časti, ki pripada staršem (prim. Katekizem, 2214). »Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška vdanost) obstaja iz hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. “Z vsem srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi! Spominjaj se, da si po njih dobil življenje! In kako jim hočeš povrniti, kar so oni tebi storili?” (Sir 7,27-28)« (Katekizem, 2215).
Sinovsko spoštovanje se kaže v poslušnosti in pokorščini. »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu« (Kol 3,20). Dokler so otroci odvisni od staršev, jih morajo ubogati v tem, kar določijo za njihovo dobro in v korist družine. Ta obveznost preneha, ko otroci postanejo samostojni, nikoli pa ne preneha spoštovanje, ki so ga dolžni izkazovati svojim staršem (prim. Katekizem, 2216-2217).
»Prvi korak pri vsaki krščanski molitvi (moja opomba: in nasploh v krščanskem življenju) je vstop v skrivnost, in sicer skrivnost Očeta. Za molitev je pomembno zavedanje, da je Bog Oče. Da bi razumeli, v kakšni meri je Bog naš oče, pomislimo na svoje starše, a jih moramo vedno do neke mere 'izboljšati, očistiti'. Tako nam pravi tudi Katekizem katoliške Cerkve: 'Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga' (KKC 2779).
Nihče med nami ni imel popolnih staršev, kakor tu mi ne bomo nikoli popolni starši ali pastirji. Naše odnose ljubezni živimo vedno pod
vplivom naših omejitev in tudi našega egoizma, zato so pogosto okrnjeni z željo po posedovanju drugega ali po manipulaciji z drugim. Zato so včasih ljubezenske izjave prelevijo v čustva jeze in sovražnosti.
In zato, kadar govorimo o Bogu kot Očetu, medtem ko mislimo na podobo naših staršev, še posebej, če so nas imeli radi, moramo istočasno iti onkraj. Kajti Božja ljubezen je ljubezen Očeta, ki je v nebesih, kakor se glasi izraz, za katerega nam Jezus pravi, naj ga uporabljamo. Je popolna ljubezen, ki jo mi v tem življenju okušamo samo na nepopoln način. Moški in ženske smo večni berači ljubezni, iščemo kraj, kjer bi bili končno ljubljeni, a ga ne najdemo. Koliko razočaranih prijateljstev in koliko razočaranih ljubezni je na tem našem svetu!
KKC 239 … govorica vere črpa iz človeškega izkustva glede staršev, ki so na neki način za človeka prvi božji namestniki. Toda to izkustvo tudi pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti obraz očetovstva in materinstva. Primerno je torej opozarjati na to, da Bog presega človeško razlikovanje spolov. Bog ni ne moški ne ženska, Bog je Bog. Bog presega tudi človeško očetovstvo in človeško materinstvo (prim. Ps 27,10), četudi je on njun izvor in mera (prim. Ef 3,14; Iz 49,15): nihče ni oče tako, kakor je oče Bog.
KKC 2779 Preden napravimo ta prvi polet Gospodove molitve za svojega, ni nekoristno, če ponižno očistimo svoje srce nekaterih napačnih podob “tega sveta”. Ponižnost nas nagne k priznanju, da “nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti”, to je “malim” (Mt 11,25-27). Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga. Bog, naš Oče, presega kategorije ustvarjenega sveta. Prenašati nanj ali zoper njega naše ideje v tem območju bi pomenilo delati si malike, da bi jih molili ali pa pobijali. Moliti k Očetu, prositi Očeta pomeni vstopiti v njegovo skrivnost, kakršen je in kakršnega nam je Sin razodel: Izraz Bog Oče ni bil nikdar nikomur razodet. Ko je sam Mojzes vprašal Boga, kdo je, je slišal neko drugo ime. Nam je bilo to ime razodeto v Sinu, kajti to ime vključuje novo ime Očeta (Tertulijan, or. 3).