LJUBEZEN IN USMILJENJE

Upati je malo in živeti ne pomeni nič:
treba je ljubiti.

Ljubiti namreč pomeni moliti,
ljubezen je krst!

Le eno manjka mojemu veselju: da se ne razširi po vsem svetu.

Živeti pomeni pomagati živeti.

Ne reci "jaz", ko govoriš o sebi, in "oni", ko govoriš o drugih; reci "mi".

Edini način, da si zagotovimo osebno srečo je, da mislimo na srečo drugih.

Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v svetu in da samo dobrota vodi k veselju. Mar ni že Sokrat dejal: "Krepost je sinonim sreče"?

Brez dvoma ima naše srce čudovito moč, ko smo storili nekaj dobrega.

Vedno je bila zmaga na strani tistega, ki ni nikoli podvomil.

Tvojega ideala ne razumejo? Kaj za to! Zbijajo podle in sramotne šale na tvoj račun? Pogum, prijatelj!
Boj ni nikoli prehud,
sanje nikoli previsoke!
Kajtinajslajša in najžlahtnejša nagrada je tista, ko na dnu svojega utrujenega srca, ko so ti pošle že vse moči v neizenačenem boju,
bereš zlate besede, ki jih je vklesala tvoja vest:
"JAZ TE NISEM NIKDAR ZANIČEVALA!"

Zakaj ne bi svojega življenja, vseh dni svojega življenja spremenil v eno samo dejanje ljubezni?

Vsaka duša, ki smo jo pritegnili k Ljubezni, je že na poti k Bogu.

Napredek? To je samo velik stroj za ubijanje.
Človeški razum? Izigrali so ga, onečastili in poteptali v blato. Pet let je človek vodil svoj rod v samomor; skupni grob je naredil za cilj svojega ravnanja; svoje moči in sposobnosti je zlorabil za pobijanje in spet pobijanje in naučil se je biti brez sočutja.
Kako bi se dalo ljudi združiti?
Velike ideje so doživele krvavo polomijo,
velike sanje so utonile v morju sovraštva.
Ostane edino še ljubezen,
pristna ljubezen do bližnjega.

Darovati brez ljubezni je žalitev.

Če je dovolj biti usmiljen, da daš miloščino, kje je potem zasluženje, kje je veselje?

Usmiljenje je prisotnost:
treba je ne samo darovati, ampak darovati se.

Usmiljenje je pomlad Božje pravičnosti.

Ljubezen ne pozna razredov, kast in ras,
ljubezen se ne zmeni za meje,
ljubezen ne dopušča vojne,
ljubezen je močnejša ko smrt.

Človečnost lahko vse premaga in ozdravi.

Nihče nima pravice biti srečen sam.

Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič,
včasih celo slabše kot nič.

Ne verujem v socialno dobo človeštva, v bratstvo osnovano na zakonih in zavarovano s čuvaji, verujem le v prihod svobodnega in zmagoslavnega kraljestva ljubezni.
To, kar je nujno potrebno,
kar bo vse določilo
in vse rešilo,
je medsebojna ljubezen.

Pozor! Človečnost, ne miloščina!
Ne tisti prezirljivi dar, ki ga vržemo zviška
in onečasti tistega, ki daje, ter žali tistega, ki prejema.
Taka miloščina je le bleda senca, karikatura ljubezni.

Sreča je edina stvar, o kateri smo prepričani,
da jo imamo v lasti, kakor hitro smo je bili deležni.

Prepričan sem, da bo ljubezen nekega dne premagala
nasilnost, sebičnost, oboževanje denarja.
Prepričan sem, da bo napočil dan,
ko ne bomo več imeli revščine, barak in vojn,
ko ne bo več otrok brez ljubezni in starčkov brez ognjišča;
dan, ko bodo vsa človeška bitja imela pravico do življenja.
In naše plačilo bo, da smo v ta paradiž verovali,
še preden smo ga videli.

Kaj zato, če je bil Beethoven gluh, Rembrandt slep,
oče Damijan gobav in Pasteur mrtvouden?
Kaj zato, če je Dunant moral k neozdravljivim bolnikom
in Pauline Jaricot na obed k revežem?
Ljubezen sprejema preizkušnje, ljubezen se smeje trpljenju.
Ljubezen je močnejša od smrti.

Ljubezen je projekcija Kristusovega obraza na obraz reveža,
trpečega in preganjanega.

Ljudje smo predolgo živeli DRUG OB DRUGEM.
Danes so razumeli, da morajo živeti VSI SKUPAJ.
MI pa jih moramo učiti, naj jutri živijo ENI ZA DRUGE.

Ljubiti se je pravi raj.

Kaj ne deluje?
Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, zaprt vase.
Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo,
če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati,
če bi hotel uresničiti pravo ljubezen, ki se ne ozira na vero,
družbeno stopnjo ali raso
in vidi v vsakemu človeku spoštovanja in ljubezni vredno bitje.

Sveta ne bosta osvojila niti moč niti denar, ampak Ljubezen.
Ljubezen, brez katere ni nič mogoče in s katero nič ni nemogoče.

Razum nas zatajuje,
stroj nas zasužnjuje,
denar nas pohujšuje,
O Gospod,
reši ljubezen!

Nebesa bi bila tu na zemlji takrat, ko bi zaspali ob misli, da so vsi ljudje srečni.

Da bi se rešili njenih obveznosti
- veste, težko je, ko moramo ljubiti vse! -
smo dejavno ljubezen spravili na raven miloščine.

Miloščina brez ljubezni je nič,
včasih še manj kot nič, če z njo nimaš namena toliko pomagati drugim,
ampak se bolj rešiti obveznosti.
Važno je, da se beda drugih vtisne v naše meso, da vname našo kri, da razburi naše preveč "mirne" misli, da načne naše srce, ki je preveč zaverovano vase.

Praviš mi: "Tudi jaz imam svoje reveže."
Ne, ne ti ne jaz nimava "svojih" revežev.
Reveži niso naši. Mi smo njihovi.
Ne moremo reči "moji reveži" kot tvoja hčerkica reče "moje punčke".
Ne moremo se igrati z reveži kot s punčkami.

Ljubiti ali izginiti s sveta: ni druge izbire.

Ljubezen pomeni predvsem v revežu odkriti človeka in ga spoštovati.

Dobro je prav tako nalezljivo kot zlo, le da je svetlejše.

Pripravimo epidemijo ljubezni...
... do dneva, ko se bodo ljudje odpovedali besedam:
"jaz", "moje imetje", "moji opravki", "moje bogastvo", in bodo v svojem srcu, ki bo končno le svobodno, dejali:
imam samo to,
kar sem daroval.

Povrh vsega pa si nikar ne misli, da si s tem, če daruješ nekaj odvečnega
in to predstavlja bolj majhno žrtev,
razvezan dolžnosti, da ljubiš.

Ljubiti ne pomeni darovati,
ampak z nekom deliti.

 

NIHČE NIMA PRAVICE

BITI SREČEN SAM

 

 

 

BESEDE RAOULa FOLLEREAUa MLADIM SVETA

 

 

 

Sonce na vrtnicah (1926)

 

V majhnih srcih ustvarite veliko poletje; bodite pripravljeni umreti za bratstvo med ljudmi, glasno kričite svetu svoj sen, kajti živeti pomeni boriti se.

 

 

 

Poslanica mladini sveta (1961)

 

Če začuti željo, da bi spet jedli, ne recite: »Lačen sem!«, rajši pomislite na 400 milijonov mladih, ki danes sploh ne bodo ničesar zaužili, kajti polovica mladih ljudi na svetu danes strada.

 

Če ste prehlajeni, nikar ne stokajte: »O moj Bog, kako sem bolan!«, raje pomislite na vse tiste, ki trpijo, na 800 milijonov človeških bitij, ki še nikdar niso videla zdravnika.

 

Ne gre za to, da z vzvišeno kretnjo osušimo eno solzo; to bi bilo preveč hitro opravljeno.  Niti za to, da bi imeli trenutek sočutja; bi bilo prelahko.

 

Gre za to, da se zavemo tega stanja in ga na noben način nočemo več mirno prenašati.

 

Ne zadovoljimo se več s tem, da bi se vrteli okoli SAMIH SEBE – in okoli tistih, ki so NAŠI – v pričakovanju NAŠEGA delca paradiža.

 

Ne privoščite si več svojega mirnega opoldanskega počitka, ko okoli vas vse tuli in obupuje.

 

Ne sprejmimo več tega načina življenja, ki pomeni eno samo zatajitev človeka…

 

Ne sprejmimo več negativnega krščanstva, ki ga mali buržuji večno tlačijo v labirintih obrazcev in prepovedi.

 

Ne sprejmimo več, da bi bili srečni sami. Nikoli ne popustimo pred bedo, krivico, podlostjo, ne izbirajmo srednjih poti, ne umikajmo se iz spopada.

 

Borite se, bojujte se!

 

 

 

Poslanica mladini sveta (1962)

 

Bodite nepopustljivi, ko gre za dolžnost ljubiti,

 

ne popuščajte, ne izbirajte srednjih poti, ne umikajte se.

 

Smejte se v brk tistim, ki vam bodo govorili o preudarnosti, o primernosti, ki vam bodo svetovali, da je treba izbirati »zlato sredino«, tem bednim bitjem »prave mere«.

 

Predvsem pa trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan.

 

Največja nesreča, ki vas lahko doleti, je, da ne bi bili koristni nikomur in da bi bilo vaše življenje brez koristi.

 

Bodite ponosni in zahtevni. Zavedajte se svoje naloge, da morate graditi srečo za vse ljudi, svoje brate. Ne dovolite, da vas zagrne živi pesek tistih »želel bi« ali »ko pa ni mogoče«. Borite se iz oči v oči.

 

Obtožujte na ves glas. Ne dovolite sleparije okoli sebe. Bodite, kar ste, pa boste zmagali.

 

 

 

Poslanica mladini sveta (1965)

 

Kaj imate raje?

 

Nov tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 75 bolnišnic s 1000 posteljami? Nov tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 30 fakultet, katerih vsaka lahko sprejme 1000 študentov? Ali 250.000 učiteljev za Tretji svet, kjer vsak drugi mlad človek pot petnajstim letom ne zna ne pisati ne brati?

 

Kaj bi raje?

 

Nov tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 50000 traktorjev ali 15000 kombajnov?

 

Kaj bi raje imela, mladina sveta?

 

 

 

Vsi se moramo boriti, boriti se vse dni, da bi se na tem našem svetu spet rodila ljubezen. Boriti se moramo brez prestanka.

 

Boriti se, ne da bi se zmenili za druge. Tu mislim na plašljivce, na računarje, na brezvestne ljudi.

 

Narediti to, kar je mogoče, je premalo. Treba je storiti več. Treba je storiti veliko več. Veliko več kot je mogoče storiti, da bi poskusili narediti dovolj.

 

Treba je storiti več vsak dan. Vse dni. Vsako zrno ljubezni, ki smo ga zasejali, bo prej ali slej vzcvetelo.

 

 

 

Poslanica mladini sveta (1968)

 

»Dajte mi oporo,« je dejal Arhimed, »in vrgel bom svet s tečajev.«

 

Vaša opora je ljubezen.

 

Pa ne kakšna cmerava ljubezen, ki ne naredi drugega kot da joka nad bedo drugih, ampak bojevita ljubezen, ki se upira zoper socialne krivice, zasužnjevanje revežev, ki jih pasivno sprejemajo dobre duše, ki se oblačijo v večerne obleke, da bi obnovile svet in ob slaščicah govorijo o veliki lakoti v svetu…

 

Da, uprite se! Uprite se, ko zveste, da ena sama atomska letalonosilka stane toliko kot tri milijone pšenice; da bi za vsoto, ki jo potrošijo za eno raketo, lahko razdelili med reveže sto tisoč ton sladkorja; da ena podmornica več pomeni petnajst tisoč ton mesa manj za lačne. Revolucija?Da. Revolucija za tiste, ki bodo nocoj legli spat največkrat kar na gola tla – lačni, za » milijardi ljudi, katerih 60 odstotkov ima manj kot dvajset let.

 

Čas je že, da za vselej zapremo strani nečloveške zgodovine človeštva.

 

Bogastvo sveta je namenjeno vsem ljudem.

 

To je resnica, ki si jo morate osvojiti in jo vtisniti v pamet drugim.

 

 

 

Vaši bratje vas potrebujejo. Ni tako važno, kaj ste, postanite čisto preprosti in pošteni delavci. Vsako delo je namreč plemenito opravilo, če vas vodi neki ideal.

 

Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

 

 

 

Ne spravljajte svojega življenja na mrtvi tir. Varujte se tudi avanturizma, pri katerem ima oholost več besede kot pa služba. Obtožujte, toda zato, da bi dvigovali. Oporekajte, toda zato, da bi gradili. Tudi vaš upor in njegov bes naj bosta izraz ljubezni.

 

 

 

Vsak izmed vas naj bo delček, iskra te ljubezni. Napravite jo nalezljivo, radioaktivno. Organizirajte epidemijo dobrote. Naj okuži svet.

 

 

 

Poslanica mladini sveta (1971)

 

Čemu življenje?

 

Da služimo.

 

 

 

Če vašemu življenju kaj manjka, mu manjka to, da gledate premalo visoko.

 

 

 

Najbolj gotovo, kar vemo tu doli, je to: ljudje nas potrebujejo.

 

 

 

Brezbožni razum vam laže.

 

Nesposoben je, da bi vašemu življenju dal smisel. Izdaja vas, zapira vas vase, pohablja vas, uničuje vas.

 

Stroj vam laže.

 

Pravi vam, da vam je na uslugo; dejansko pa vas izkorišča in vas usužnjuje.

 

Denar vam laže.

 

Domišlja si, da lahko v vsem zadošča in da vas lahko osvobodi;

 

dejansko pa vas vklepa in vas ponižuje.

 

Obrnite hrbet tem žalostnim čarovnijam.

Vrnite svetu zavest o Bogu in veselje, ki ga prinaša ljubezen.

Dodatne informacije