KOT BOŽJI IZVOLJENCI,

SVETI IN LJUBLJENI …

Kadar beremo besedila Nove zaveze, kot recimo 12. vrstico 3. poglavja Pisma Kološanom, nam pred oči stopi dejstvo, da so v njih vsi kristjani, torej tisti, ki po krstu živijo iz Kristusove ljubezni, imenovani »sveti«, torej svetniki.

Verjetno bi se vsakdo izmed nas počutil precej neprijetno, če bi ga danes kdo – z vso resnostjo – javno imenoval svetnika. Globoko v srcu bi si sicer mislil, kako dobro bi bilo, ko bi bil res svet, a vsekakor bi le stežka privolil, da ga dotična oseba kot svetnika razglaša okrog po svetu.

Pa vendar je vsak izmed nas na nek način v resnici že svetnik.

Če poskusimo miši stopiti na rep in ugotoviti, kaj biti svet sploh pomeni, bomo kmalu ugotovili, da naziv »sveti« oz. »svetnik« v precejšnji meri že ustreza resničnosti, ki jo živimo.

Kot prvo: SVETNIK NI NIKOLI NEKAKŠEN DUHOVNI ATLET, KI JE V ŽIVLJENJU USPEL NABRATI DOVOLJ VELIKO MIŠIČNO MASO, SI PRIDOBITI VSE POTREBNO ZNANJE IN SPOSOBNOSTI TER ZMAGATI NA LEPOTNEM TEKMOVANJU ZA SVETNIKA LETA, KI GA JE V IZVEDBI SVETE MATERE CERKVE ORGANIZIRAL NESKONČNO SVETI BOG!!!

Noben svetnik ni postal svet iz lastne moči. Nasprotno, velika večina svetnikov se je vse življenje živo zavedala svoje slabosti in jo obžalovala (sv. Peter je bil slabih živcev in je hitro eksplodiral, sv. Tomaž ni hotel takoj verjeti, sv. Hieronim je bil težek po značaju, sv. Frančišek Assiški je bil prepričan, da bi bili vsi boljši od njega, če bi prejeli toliko milosti, sv. Terezija Avilska je sama o sebi rekla, da je bila dolgo preveč mlačna redovnica, sv. Leopold Mandić se je bal smrti, sv. Terezija Deteta Jezusa je pred smrtjo celo podvomila o tem, da Bog sploh je, …). A nihče izmed tistih, ki jih mi tudi javno imenujemo svetniki, se ob lastni slabotnosti in nebogljenosti ni ustavljal. Zaupali so v Boga! Njemu so prepustili svoje življenje, naj ga on vodi! (Se morda spomnite tiste zgodbe s kolesom za dva…?)

To je edina prava pot svetosti: POZABLJATI NASE IN NA SVOJO ČLOVEŠKO OMEJENOST IN ZAUPATI, DA BOG LAHKO IZ VSAKEGA OD NAS NAREDI ČUDOVITO ORODJE SVOJE LJUBEZNI! KDOR ZMORE VERJETI, DA HOČE JEZUS KRISTUS TUDI NJEGA POPOLNOMA PREVZETI, POSVETITI, JE NAREDIL PRVI, NAJPOMEMBNEJŠI KORAK NA POTI K SVETOSTI.

Ko opazuješ svetnike, jih zato nikdar ne smeš gledati zgolj kot nekakšne svetle zvezde, do katerih pa tvoja vesoljska ladja nikdar ne bo zmogla priti. Saj so zvezde, so pa tudi ljudje in tvoji sopotnik. Sveti Avguštin se je dolgo obotavljal, preden se je dal krstiti. Hoja za Kristusom se mu je zdela prezahtevna, bal se je, da je ne bo zmogel. Ko pa je občudoval množico svetnikov, se je opogumil: »Avguštin, če so zmogli tile in tile, boš zmogel tudi ti!«

Nikar ne nasedimo skušnjavi, da bi se sami odvrnili od poti svetosti, da bi vrgli puško v koruzo že pred startom. Največja želja našega Boga je vendar, da vsak izmed nas postane svet.

Francoski pisatelj Georges Bernanos pravi, da se moramo o svetnikih pogovarjati tako, kot se otroci pogovarjajo o odraslih. Le-ti se jim zdijo sila veliki, močni, sposobni, pametni. Občudujejo jih in jih s spoštovanjem opazujejo. Skušajo jih posnemati, a jim večinoma ne uspe. A vendar, … če otroci pridno jejo, če se učijo, če se izogibajo nevarnosti in raznoraznih traparij … nekoč tudi sami odrastejo. Takšna je tudi naša pot svetosti.

Mati Terezija (da ne bi brskali preveč po arhivih, se je dobro ustaviti ob svežih zgledih svetosti) pravi, da je tvoja in moja dolžnost, da postaneva sveta. Pravi, da svet potrebuje najino svetost, kajti svetnik je tisti, ki pusti Bogu, da skozi njegovo življenje posvečuje druge ljudi in svet.

In še nekaj, če se vam zdi nemogoče, da bi tudi vi izvrševali čudovita, čudežna dela, kot so jih svetniki, ki jih častimo, se spomnite, da obstaja tudi mnogo malih, tihih svetnikov, ki so vse svoje življenje posvetili Bogu in ljudem. Svetost namreč ni v izvrševanju velikih del, ampak v izvrševanju majhnih, vsakdanjih stvari z veliko ljubeznijo. Ljubezen je edini kriterij!

Preprosta pot svetosti (po Materi Tereziji):

Sad tihote je molitev.

Sad molitve je vera.

Sad vere je ljubezen.

Sad ljubezni je služenje.

Sad služenja je mir.