ZMAGA TISTI, KI SE DARUJE

Ti, ki bi rad sledil Kristusu in se ne oziral nazaj, boš zbral dovolj poguma, da boš vedno znova zaupal evangeliju?

Ali se ne boš utrudil? Boš ostal poln navdušenja, ko te bo vodil naprej Tisti, ki se ti nikoli ne vsiljuje in te mirno spremlja na poti? On, Vstali, ki je navzoč v tebi in hodi pred teboj.

Mu boš dovolil, da v tvojih globočinah ustvari izvire sveže studenčnice? Ali pa boš ves zbegan zardel in rekel »Nisem vreden, da me ljubi«?

Bog nas najbolj očara s svojo ponižno navzočnostjo. Nikoli ne kaznuje in ne rani človeškega dostojanstva. Ne prisiljuje nas v poslušnost. Vsaka gospodovalna kretnja bi skazila njegovo obličje. Občutek, da Bog prihaja zato, da kaznuje, je ena največjih ovir za vero.

Kristus, ubog in ponižen v srcu«, nikoli nikogar ne sili k ničemer.

Kdo bi si drznil povabiti te, da mu slediš, če bi se ti on vsiljeval?

V tišini tvojega srca šepeče: »Jaz sem; ne boj se!«

Naj bo spoznan ali nespoznan, vstali Kristus je blizu vsakemu človeku, pa čeprav njemu navkljub in skrivoma.

On je žgoč ogenj v človeškem srcu, luč v temi; ljubi te kot svojega edinca, zate je dal svoje življenje: v tem je njegova skrivnost.

Si že slišal/a za Raoula Follereaua, francoskega pisatelja, kristjana in prijatelja mladih. Nisi?

Nič ne de, bodo pa tvoj prvi stik z njim besede, ki ti jih namenjamo v izziv:

»ZAKAJ NE BI SVOJEGA ŽIVLJENJA, VSEH DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA SPREMENIL V ENO SAMO DEJANJE LJUBEZNI?«

Saj res! Zakaj ne?!?

Ker je težko? Ker je brez veze? Ker ni »in«? Ker je toliko drugih stvari?

Ker...

Kaj pa, če…

Kaj pa, če je to najlepša in najboljša pot do tvoje sreče in sreče drugih?

Morda ti bo kakšna izmed misli, ki smo jih bratje kapucini zbrali v tej drobni knjižici zate, pomagala pri odkrivanju in uresničevanju »TVOJEGA PROJEKTA LJUBEZNI«.

 Veliko veselja na poti!

»Pokaži mi pot do sreče?«

 Za človeka ni druge sreče kot ljubezen, ki ne pozna meja!

 Brezmejno hrepenimo po sreči, pa vendar sreča ni cilj našega življenja.

Kdor si bo v življenju prizadeval najti srečo, bo skoraj zanesljivo ostal brez nje. Zakaj?!?

Sreča je namreč samo spremljevalka doseženega cilja. Ko dosežeš cilj, je to razlog, da si srečen. Drugače povedano, če v tvojem življenju obstaja razlog za srečo, do sreče tudi pride, nekako samodejno. Zato človeku ni treba iskati sreče, ni mu jo potrebno loviti – obstajati mora samo razlog zanjo.

Človek sreče nikdar ne more ujeti. Če jo postavi za cilj svojega prizadevanja, se usmeri vanjo in pri tem izgubi izpred oči razlog za srečo – zato se mu izmika tudi sreča.

Prijatelj(ica) ne išči sreče! Odkrij smisel svojega življenja in ga z vsemi močmi poskušaj živeti.

Verjemi – sreča bo našla tebe!

Kot preprost, a zelo pomemben izziv polagamo predte tri vprašanja, ki ti lahko pomagajo usmerjati tvojo življenjsko pot.

Vprašaj se:

KJE BOM NAJBOLJ SREČEN?

KJE BOM NAJBOLJ LJUBIL?

KAJ HOČE ZAME BOG?

Katerega izmed  teh treh vprašanj bi ti izbral/a kot pomoč pri odkrivanju življenjskega poslanstva?

Naj ti zaupam, da se veliko mladih ustavi predvsem ob prvem…

Skrivnost pravih življenjskih odločitev, ki jo hočemo deliti s teboj, je  v upoštevanju vseh treh vprašanj. Šele vsa tri skupaj tvorijo celotno sliko človeške – torej tudi tvoje – poklicanosti.

KAKO TO?

Poglej, Bog hoče zate le eno: DA BI BIL/A SREČEN/NA.

In kje boš najbolj srečen/na?

Ne tam, kjer boš najbolj uspešen/na. Ne tam, kjer boš najbolj slaven/na in bogat/a. In tudi ne tam, kjer boš skozi življenje šel/la po najlažji poti.

Najbolj srečen/na boš tam, KJER BOŠ NAJBOLJ LJUBIL/A!

»Rešiti uganko življenja«

Kakorkoli že se ideja o »reševanju uganke življenja« sliši nekam oddaljeno, nezemeljsko, je stvar dokaj oprijemljiva in preprosta.

Če torej hočeš odkriti, kako te želi Gospod pripeljati do sreče, je najbolje, da se sprehodiš po poti poklicanosti. Na njej boš lahko našel/la znamenja, ki ti bodo olajšala razločevanje. Lahko bi rekli, da te Gospod kliče s petimi klici, ki jih je potrebno neprestano imeti pred očmi in jih premišljevati:

Prvi klic je dar življenja. Gospod te je želel, ker te ljubi in ima poseben načrt s teboj. Poklican/a si bil/a v življenje, da bi s tem, kar si, slavil/a Boga.

Drugi klic je krst. Milosti, ki si jih prejel/a pri njem, predvsem tesna združenost z Jezusom Kristusom, te vodijo na pot svetosti. Biti svet torej ni samo privilegij nekaterih (tako pravi bl. Mati Terezija), ampak naš poklic, naša dolžnost in naše veselje. 

Gospod te kliče tudi po talentih, ki ti jih je dal. Nič ti ni bilo podarjeno slučajno, vse ima nek namen. Odgovoriti na Gospodov klic in vztrajno razvijati sposobnosti, ki si jih prejel/a, je eno prvih znamenj, da si za prejeto hvaležen/na in da Božji načrt zase jemlješ resno. Prav s pomočjo razvijanja prejetih darov se ti vedno bolj jasno razkriva pot, na katero te kliče Gospod.

Četrti klic so znamenja časov. Vsako življenje je vpeto v konkretne življenjske razmere in tudi Božji klic se razodeva sredi vsakdanje resničnosti in v tesni povezanosti z njo. Ne gre torej za nekakšne pobožne želje in visokoleteče fantazije, ki bi nas trgale od sveta, temveč so prav razmere, v katerih živimo, znamenje na

poti razločevanja, »Gospodovi poslanci«, ki prinašajo pomembna sporočila za tvoje življenje.

Peti klic pa je najbolj oseben in je zelo pomemben. Gre za tih, oseben nagovor Boga globoko v človeškem srcu. Tak poseben Božji dotik človeka pretrese (se spomniš Manine pesmi Do dna si me pretresel…), ga odtrga od vseh posvetnih želja, mu v srcu vžge neugasljivo hrepenenje in podari neomajno gotovost, da »je to res to«. In takrat srce, svobodno in polno veselja, vzklikne: »To iščem, to hočem, to z vsem srcem želim!«

In uganka, ki se je še pred nekaj trenutki zdela nerešljiva, postane povsem jasen odgovor, nov začetek.

»In kaj ima Sveti Duh

pri tem?«

Najhujše, kar se lahko zgodi posamezniku ali družbi, je to, da izgubi svoj notranji kompas, svojo vest, zavest o tem, kaj je prav in kaj ni.

Čuden je človek, ki ima kompas, ki išče pravo smer, pa ne gre tja, kamor mu je igla pokazala.

Takšni smo mi, ko v življenju sklepamo kompromise… Iščemo bližnjice… Se zanašamo nase…

Brez notranjega kompasa Svetega Duha se v današnjem svetu ni moč znajti…

PRIDI, SVETI DUH, POKAŽI NAM POT!

Človek je bil ustvarjen kot svobodno bitje. Ta svoboda se kaže zlasti pri njegovih odločitvah in izbirah.

Danes mnogi menijo, da jim nihče nima pravice reči, kaj je dobro ali hudo, ker so pač svobodni. Resda več ali manj sprejemamo nekatera moralna načela kot na primer, da se ne sme ubijati ali pohujšati otroka, vendar to še zdaleč ne velja za vsa področja. Na našo presojo zelo pogosto vpliva splošno mnenje in obnašanje. Neko mnenje pa še ni resnično, če ga sprejme večina. Pogosto čutimo, da neko zelo razširjeno mnenje ni pravilno. Ta notranji kompas je vest. Kajti ni odvisno od našega mnenja in ne od mnenja drugih, kaj je dobro ali slabo. Včasih čutimo, da proti svoji volji sprejmemo neko splošno sprejeto ravnanje, ki ga v sebi ne odobravamo. Včasih pa, čeprav neradi, storimo nekaj česar v globini srca ne odobravamo.