Redemptor hominis

Človekov Odrešenik Jezus Kristus je središče vesoljstva in zgodovine. Osrednja resnica, na kateri sloni vera, je: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” Odrešenje sveta, ta nezaslišana skrivnost ljubezni, je v svojih najglobljih koreninah polnost pravičnosti v človeškem srcu Sina prvorojenca, da bi mogla postati pravičnost v srcih mnogih ljudi, ki so bili v tem prvorojenem Sinu od vekomaj izbrani, da postanejo Božji otroci. Bog stvarjenja se je tu razodel kot Bog odrešenja, Bog “zvest sam sebi”, zvest svoji ljubezni do človeka in sveta. Njegova ljubezen je večja kot greh, kot slabost in pokvarljivost stvari, močnejša kot smrt; to je ljubezen, ki je vedno pripravljena dvigati in odpuščati, vedno pripravljena iti naproti izgubljenemu sinu. To razodetje ljubezni se imenuje tudi usmiljenje, imenuje se Jezus Kristus. Človek ne more živeti brez ljubezni. V odrešenjski skrivnosti pa zopet odkrije veličino in dostojanstvo svoje človečnosti, spet najde sam sebe, svojo bogopodobnost, najvišjo poklicanost in smisel bivanja na svetu, ki mu je bil dan že od začetka.

Temeljna dolžnost Cerkve v vseh časih je oznanjati to odrešenjsko skrivnost, hkrati pa biti pripravljena na pogovor z vsemi ljudmi, ne da bi se ob tem odpovedala zakladom Božje resnice. Vsakemu človeku pa naj se vedno približa s priznavanjem, upoštevanjem in razločevanjem. Cerkev je tudi varuhinja svobode, saj je svoboda pogoj resničnega dostojanstva človeške osebe.

Kristus je Cerkvi pokazal edino pot, po kateri naj hodi, ko se je z učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Ta prva pot je človek. Zaradi Kristusa Cerkev ne more ostati neprizadeta, ko gre za resnični človekov blagor, vedeti mora za vse, kar nasprotuje procesu počlovečevanja. Človek je na zemlji edina stvar, ki jo je Bog hotel zaradi nje same, ga poklical in določil za milost in slavo. Vsakdo od šestih milijard zemljanov je deležen skrivnosti Jezusa Kristusa, tudi če se tega ne zaveda. Današnjega človeka največkrat ogrožajo in usužnjujejo prav proizvodi njegovih rok in misli, napredek tehnike žal ne povzroča, da bi tudi človek postajal boljši (ekologija, sporni gospodarski mehanizmi …). Deliti s Kristusom kraljevsko službo pomeni dati etiki prednost pred tehniko, osebi pred stvarmi in duhu pred materijo. Upanje za prihodnost zbuja tudi OZN, ki je opredelila nedotakljive človekove pravice, kamor spadata tudi pravica do verske svobode in do svobode vesti.

Kristus se je torej nekako združil z vsakim človekom. To skrivnostno združenje rojeva novega človeka, ki je deležen Božjega življenja. Večno življenje, ki ga slehernemu človeku obljublja in ponuja Oče v Jezusu Kristusu, je izpolnitev tiste usode, ki jo je Bog človeku od vekomaj pripravil. Cerkev skuša gledati na človeka nekako z očmi Kristusa. Vedno znova prosi: “Pridi, sveti Duh”, kar pomeni, da se stalno poglablja v celotno vsebino vse skrivnosti odrešenja, po kateri nam Kristus, združen z Očetom in z vsakim človekom, nenehno daje tistega duha, ki nam posreduje Jezusovo čutenje in nas vodi k Očetu. Ko Cerkev s svojim Učenikom in Odrešenikom deli “trojno službo” - duhovniško, preroško in kraljevsko, postaja vedno bolj sposobna služiti človeku. Tega poslanstva in službe pa je deležen vsakdo izmed nas. Jezusove besede  “Brez mene ne morete ničesar storiti,” so poziv, da vsa Cerkev bolj vneto in več moli. Da bomo v moči te molitve prejeli Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče “do konca sveta”.

Po zakramentih Cerkev prejema moč odrešenja. V evharistiji se po Kristusovi volji stalno obnavlja skrivnost daritve, ki se je v njej Očetu daroval na oltarju križa. To žrtev je Oče sprejel in je v zameno za to popolno daritev svojega Sina dal svoj očetovski dar, dar novega nesmrtnega življenja z vstajenjem; saj je Oče prvi vir in dajavec življenja že od začetka. To novo življenje je hkrati učinkovito znamenje tistega novega, ljudem poklonjenega daru, ki je Sveti Duh, ki po njem vsi ljudje, ki se povežejo s Kristusom, prejmejo Božje življenje, ki ga ima v sebi Oče in ga daje Sinu. Najpopolnejši zakrament te povezave je evharistija, kjer se združujemo z zemeljskim in nebeškim Kristusom, ki za nas posreduje pri Očetu, vedno pa se z njim povezujemo po njegovem odrešilnem žrtvenem dejanju. V evharistiji Kristus nenehno in v vedno novih oblikah sam v Svetem Duhu pričuje našemu duhu, da lahko vsak izmed nas, ki smo deležni odrešenjske skrivnosti, zajema od sadov sprave sinov z Očetom, ki jo je on izvršil in jo po službi Cerkve vedno izvršuje med nami. Cerkev živi iz evharistije, ki je hkrati zakrament in daritev, zakrament in občestvo ter zakrament in navzočnost. V Cerkvi, ki želi, da bi pravo evharistično občestvo postalo znamenje edinosti vseh kristjanov, pa mora biti živa tudi praksa pokore.

Marija je mati Cerkve, ker jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu. Odrešenjska skrivnost se je uresničila pod srcem nazareške device, ko je izgovorila svoj “zgodi se”. Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po tej materi; tako je laže razumljiva in dostopna vsakemu človeku.