Skrivnost Svete Trojice nas neizmerno presega in vendar jo lahko v veri brezpogojno sprejmemo le, če nam jo v okviru svojih zmožnosti osvetli razum. Vsak, še tako popoln in premišljen spust v globine večne Trojice, pa nujno ostaja omejen. Tako je lahko le ljubezen, najplemenitejša spremljevalka razuma porok za stik z Resnico.

Tu nekje, na stičišču skrivnosti Trojice in človekovega izrekanja te skrivnosti, stoji tudi Filioque.

Ozadje nauka o Filioque

Filioque je nauk o Svetem Duhu, o odnosih, ki jih ta skrivnostna Oseba živi v Božji Trojici. Pravzaprav nas ne sme preveč presenečati, da ravno ob raziskovanju globin Svetega Duha razum ostaja najbolj nebogljen. Duh, ki nam že od davnih časov razodeva Očeta in daje, da prepoznavamo Jezusa Kristusa, o sebi molči. Je veliko bolj tisti, ki razodeva, kot pa tisti, ki je razodet. Razodetje, zbrano v knjigah Svetega pisma, nam resda omogoča živo izkustvo skrivnostnega bivanja Svete Trojice in njenega delovanja, a vendar je ravno Sveti Duh tisti, ki nam ostaja največja neznanka.

Prav v tej “nerazodetosti” Svetega Duha, ima svoj izvor tudi Filioque.

Celotno Sveto pismo, še najbolj pa Jezus sam, nam razodeva Očeta kot prvo in edino počelo vsega, kar je. Sveti Duh ima tako kot Sin svoj večni izvor v Očetu, Sin je rojen, on pa iz Očeta izhaja.[1] Duh je torej najprej in predvsem Duh Očeta (oz. Boga), vendar pa nam številni svetopisemski odlomki govorijo, da je tudi Duh Sina Jezusa Kristusa.[2]

Prav nauk nicejsko-carigrajske veroizpovedi glede odnosa med Sinom in Svetim Duhom, pa je izhodiščna točka teoloških iskanj, ki so se po stoletja dolgi poti na Zahodu izlila v teorijo Filioque.

Filioque prevajamo z “in Sina”, kar v kontekstu nicejsko-carigrajske veroizpovedi, katere dodatek Filioque je, predstavlja dopolnitev h teološko nesporni resnici, da Sveti Duh izhaja iz Očeta.[3] Dopolnitev Filioque pa kljub dejstvu, da je bila vstavljena premišljeno, in kot izraz živega verovanja na zahodu nikdar ni bila sprejeta med vsemi kristjani. Ostala je omejena na zahodno Cerkev (RKC) in postala celo vsebina spora med Cerkvami Vzhoda in Zahoda.

Najvažnejši vzrok za drugačno teološko razumevanje odnosov med Sinom in Svetim Duhom, ki se je v končni obliki razvilo v dogmatični spor, povezan v Filioque, je različno izhodišče vzhodnih in zahodnih teologov, oziroma različno duhovno ozračje, v katerem je njihova teologija nastajala.

Latinska Cerkev je življenje znotraj Svete Trojice odkrivala v bistveni povezanosti z njenim razodevanjem v odrešenjski zgodovini. Odnose med Božjimi osebami, kakor jih lahko razberemo iz Svetega pisma, to se pravi iz ekonomije (ojkonomije) odrešenja, je zahodna Cerkev razumela kot neposreden ontološki izraz notranjega življenja Trojice. Polega tega pa je bil latinski pogled na skrivnost Trojice ves prežet z vidikom medsebojne komunikacije Božjih oseb, hkrati pa je zelo močno poudarjal učlovečenjski vidik krščanske skrivnosti, kar je pomenilo tudi kristološko obarvan pogled na Svetega Duha.

Vzhodna Cerkev je v svojem življenju odkrila drugačne izraze skrivnosti Boga. Odrešenjsko delovanje Svete Trojice v svetu in njeno notranje življenbje je spoznala za dve stvarnosti, ki se ne pokrivata povsem, čeprav sta kar najtesneje povezani.

Tako brez vsakega pomisleka priznava, da ima Sin pomembno vlogo pri pošiljanju Svetega Duha, kar se tiče ekonomije odrešenja, hkrati pa se trdno oklepa teološkega spoznanja, da je lahko na ontološki ravni le Oče, kot edino počelo brez počela, tisti, iz katerega Duh izhaja. Duh je tako dovršitelj nekega notranjega dinamizma Svete Trojice, ki se razvija od Očeta po Sinu do Svetega Duha.Poleg teh teoloških razlogov pa lahko iščemo razloge za oblikovanje nauka o Filioque tudi v različnih grožnjah pravi vsebini verovanja. Lahko je verjeti, da je tudi borba proti pnevmatomahom, ki so se zavzemali za podrejenost Duha Sinu vplivala na koncilske Očete v Carigradu (381), da v veroizpovedi niso izpovedali ničesar o odnosu med drugo in tretjo Božjo osebo.

Zahod pa je bil prav nasprotno ravno v boju s subordinacionizmom arijancev izzvan, da jasneje pokaže sobistvenost vseh treh Božjih oseb.

2. Razvoj nauka Filioque

Filioque je vsaj na videz ena najpomembnejših razlik v verovanju med katoličani in pravoslavnimi, zato je pomembno, da poskusim ovrednotiti njegov nastanek vsaj s kratkim pregledom pojmovanja odnosov med Sinom in Svetim Duhom.

Sveto pismo, kot edini trdni temelj, na katerem lahko Filioque stoji, pušča (kot sem že omenil) odprto pot različnim teološkim pogledom na notranje odnose v življenju Svete Trojice. Tako so cerkveni očetje prvih stoletij naredili odločilen korak k razumevanju nauka o Filioque.

Cerkev se je v srečevanju s herezijami v prvih treh stoletjih osredotočila bolj na nauk o Očetu in Sinu, o Svetem Duhu pa se ni kaj dosti razpravljalo. Kljub temu pa že v tretjem stoletju očetje spregovorijo tudi o odnosu Svetega Duha do drugih dveh Božjih oseb.[4] Iz njihovih spisov je razvidno, da je tako po pojmovanju Vzhoda kot Zahoda Sin udeležen pri izhajanju Svetega Duha. Še posebej pomembna priča iz tega obdobja je Tertulijan, ki uporablja obe obliki opisovanja izhajanja Svetega Duha, ki sta kasneje ločeni ena od druge zaznamovali latinsko in grško Cerkev: “iz Očeta in Sina” ter “iz Očeta po Sinu”.

Sledila je sinoda v Carigradu (381), ki je potrdila veroizpoved, ki še posebej naglaša božanstvo Svetega Duha. Ta obrazec Nicejsko-carigrajske veroizpovedi je postal skupni temelj  vere vse Cerkve in je to ostal do danes. Vendar pa je v njem ravno odnos med Sinom in Svetim Duhom ostal nedorečen. Pa vendar je prav ta sinoda vzpodbudila krščanske mislece, da so začeli intenzivneje razmišljati o skrivnostih odnosa med Sinom in Svetim Duhom. Pomembno dejstvo je, da so latinski očetje[5] enoglasno učili, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina in da je v bistvu ves krščanski Zahod že dolgo veroval v nauk o Filioque, čaprav je do konkretnega oblikovanja le-tega prišlo nekaj stoletij kasneje.

Posebej pomembno vlogo za razvoj nauka o Filioque je imel sv. Avguštin, ki je pojmoval Svetega Duha kot uosebljeno ljubezen med Očetom in Sinom. Oče se tako z vsem bitjem izliva v Sina, Oče in Sin se obračata drug k drugemu v medsebojni ljubezni in k medsebojni popolnosti. Iz brezmejnega diha medsebojne ljubezni nastane Sveti Duh, ki je naravnost oseba medsebojne ljubezni med Očetom in Sinom. Avguštin tako postavi temelj zahodnega pojmovanja, po katerem Sveti Duh izhaja tudi iz Sina, vendar samo vkolikor mu Oče, ki je edini absolutno počelo, podarja svojo bit.[6]

Vzporedno so tudi na Vzhodu oblikovali nauk o odnosih med Sinom in Svetim Duhom.[7] Nauk vzhodne Cerkve se od nauka latincev ni ločil bistveno, le izrazi, ki so jih uporabljali so bili drugačni. Pogosta je bila predvsem oblika “Sveti Duh izhaja iz Očeta po Sinu”, v kateri pa je bil Sin vključen kot aktivno sopočelo.

Vzhodno in zahodno izročilo v Cerkvi sta tako dolgo skupaj gradili podobo o odnosih v Sveti Trojici in se v svoji različnosti dopolnjevali. Šele v 5. stoletju so se na Vzhodu pojavili prvi nasprotniki nauka o izhajanju Svetega Duha tudi iz Sina.[8] V 7. stoletju pa je postalo očitno, da so razlike v grški in latinski terminologiji tako velike, da lahko pride zaradi njih do velikih nasprotij. Biblični izraz za izhajanje Svetega Duha “ekporeuomenon”, se namreč nanaša zgolj na izhod iz prvega vira, absolutnega počela, kar je le Oče, medtem ko latinski prevod tega izraza “procedit” nima tako točno določenega pomena in je tako lahko vir nesporazuma. Sam izraz Filioque je bil kljub v latinski Cerkvi trdno vsidranemu nauku o izhajanju Duha iz Očeta in Sina prvič dodan nicejsko-carigrajski veroizpovedi šele na tretji sinodi v Toledu leta 589, povzele pa so ga tudi kasnejše sinode v Španiji. Iz Španije so ga prenesli v Galijo in na nemško področje, kjer se je konec 8. stoletja pel v kraljevski kapeli Karla Velikega v Aachnu. Leta 809 je sinoda v Aachnu izrečno odobrila dodatek Filioque, s čimer se je po vsebinski plati strinjal tudi papež Leon III. Vendar pa je kljub temu ukazal, naj se Filioque ne dodaja veroizpovedi. Tako je rimska Cerkev šele v času papeža Bendikta VIII (1012-1014) dopustila, da se veroizpoved z dodatkom Filioque tudi uradno izpoveduje med liturgijo.

Hkrati s postopnim uveljavljanjem v latinski Cerkvi je Filioque postajal vse večja ovira v odnosih med Vzhodom in Zahodom. Že leta 867 je patriarh Fotij zaradi Filioque obdolžil zahodno Cerkev za krivoverstvo. Žal patriarh ni razumel vsebine tega dodatka k nicejsko-carigrajski veroizpovedi. Trdil je, da latinci verujejo, da izhaja Sveti Duh iz dveh med seboj neodvisnih počel, kar nikakor ni bilo res. Velik delež pri nesporazumu je imela jezikovna pregrada, primanjkovalo pa je tudi dobrohotnosti na obeh straneh. Podobno Fotiju je ravnal tudi Mihael Kerularij I., ki je leta 1054 dokončno zavrnil možnost, da bi bila zahodna Cerkev še pravoverna.

Vse od 11. stoletja dalje je bil tako dodatek Filioque vir razhajanja med Vzhodom in Zahodom. Sveti Bernard,[9] Tomaž Akvinski, Duns Scott so nauk o Filioque še dodatno zakoreninili v katoliški Cerkvi, pa vendar nas Duh prav v zadnjih desetletjih kliče, da se tako pravoslavni in katoličani ponovno zavemo, da so naši izrazi vere lahko tudi dopolnjujoči in da tako vsi skupaj veliko bolje izražajo resničnost Svete Trojice. Nova teološka iskanja tudi nauk o Filioque napravljajo bolj sprejemljiv za pravoslavne brate, nam pa kažejo na bogastvo njihovega pojmovanja in nas vabijo, naj jim prisluhnemo.

Kongregacija za verski nauk je tako leta 1972 med drugim zapisala tudi tole: “Kadar kdo zapusti skrivnost o božji in večni osebi Kristusa, božjega Sina, tedaj zavrže obenem resnico o presveti Trojici in z njo tudi resnico o Svetem Duhu, ki od vekomaj IZHAJA IZ OČETA IN SINA ali IZ OČETA PO SINU”.



[1]  Jn 15,26.

[2]  “On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. (Jn 16,14.15); prim. Gal 4,6-7; Rim 8.9; 1 Pet 1,11, Flp 1,19; Apd 16,7.

[3]  “Credo... in Spiritum Sanctum, Dominum et vivificantem, qui ex Patre Filioque procedit.”

[4]  Origen: “Samo Edinorojeni je od začetka po naravi Sin. Nanj pa se z nujnim odnosmo navezuje Sveti Duh, kajti Sin osebi (hipostazi) Svetega Duha ne daje samo, da je, ampak tudi, da je moder, razumen in pravičen”.

Dionizij Aleksandrijski: “Sin se ne oddvaja od Očeta... V njunih rokah je Duh, ki se ne more oddvojiti niti od tistega, ki pošilja (Očeta), niti od tistega, ki nosi (Sina)”.

Apolinarij: “Izpovedujemo enega resničnega Boga... in enega Sina, Boga od resničnega Boga in enega, po naravi in resnici, Svetega Duha, ki vse posvečuje in pobožanstvuje, ki ima bistvo in božje substance po Sinu...”

Tertulijan: “Sveti Duh ni od drugod, pravim, ko od Očeta po Sinu” in “Tretji je Duh od Boga in od Sina”.

[5]  Sv. Hilarij: “ O Svetem Duhu pač ni potrebno niti molčati niti govoriti... Ni nujno govoriti o tistem, za katerega je potrebno izpovedovati, da sta njegova začetnika Oče in Sin”.

Sv. Ambrozij: “Sin je vse prejel od Očeta, Sin ima vse, kar je Očetovega, a tisto, karje prejel po enotnosti narave, je po iz njega po isti enotnosti prejel tudi Sveti Duh...”

Sv. Fulgencij: “Izpovedujemo, da verujemo v Svetega Duha, ki je en Duh Očeta in Sina, ki izhaja iz Očeta in Sina, ki obstaja po naravi v Očetu in v Sinu in ima v Očetu in Sinu izvor božanstva.”

Sv. Leon Veliki: “Drug je tisti, ki je rodil, drug tisti, ki je rojen, in drug tisti, ki iz enega in drugega (de utroque) izhaja.”.

Sv. Gregor Veliki pa pravi, da je pošiljanje Svetega Duha že samo izhajanje, s katerim “izhaja iz Očeta in Sina”.

[6]  Sv. Avguštin: “Če pa ima Sin vse kar ima od Očeta, potem ima od Očeta tudi to, da iz njega izhaja Sveti Duh. Sin je rojen iz Očeta... Sveti Duh pa izhaja iz enega in drugega skupaj. Ni rojen niti iz enega, niti iz drugega, temveč izhaja iz obeh, je Duh obeh”.

[7]  Sv. Atanazij: “Zato tudi David, ko poje Bogu pravi: “Pri tebi je izvir življenja. Vedel je namreč, da je pri Bogu Očetov Sin, ki je izvir Svetega Duha.”

Sv. Efrem: “Oče, roditelj, Sin pa rojen iz njegovega krila; Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina”.

Sv. Ciril Jeruzalemski: “Oče daje Sinu, Sin pa posreduje Svetemu Duhu...”

Sv. Bazilij: “Zakaj  je nujno, da je Duh, če je tretji po časti in po vrsti, tretji tudi po naravi? Da je po časti, to je po izhajanju izza Sina - od njega ima namreč bit in od njega prejema in nam razodeva in od tega vzroka je popolnoma odvisen - nas uči spoštovanja...”

Sv. Epifanij: “Kdorkoli si, poslušaj, da je Oče v resnici Sinov Oče, vse luč, Sin pa je v resnici Očetova luč od luči... in Sveti Duh tretja luč resnice od Očeta in sina” in “Sveti Duh je vedno nerojen, neustvarjen, ne brat, temveč tudi iz iste substance Očeta in Sina.”

[8]  Teodor iz Mepsuestije in Teodor Cirenski.

[9]  Sv. Bernard je Svetega Duha opisal kot poljub, s katerim Oče in Sin ljubita drug drugega.

Dodatne informacije